MIRJANA IN MIRKO STA NAJBOLJŠI PAR

SnežanaKomentiraj

Odkar ju poznam, ju poznam kot par. Nič čudnega, saj sta tudi njuna imena par. Mirjana in Mirko. Nekega pomladnega dne sta potrkala na vrata moje pisarne, ona ljubka, s klobučkom, on šarmanten, z edinstvenimi brki, na obeh koncih zavozlanimi in privihnjenimi navzgor. Ali pa tudi ne. Včasih sta konca, še vedno zavozlana, zravnana kot vodna gladina, kot bi ju Mirko poravnal s pomočjo  “vaservage”, kot pravimo na Štajerskem vodni tehtnici.

Kmalu za tem, ko sem ju spoznala, se je zgodil vrhunski dogodek. Bili smo gostje na njuni večerji, v njunem stanovanju, v katerem so stene izpolnjene z lepimi slikami, ki jim delajo družbo police, polne dobrih knjig, v njuni pravljici, v katerem se v ušesa zliva v srce segajoča klasična glasba in nosnice vpijajo omamne vonjave, ki se širijo iz Mirkotovega ateljeja: kuhinje.Tam ustvarja.

Tam živi v pravljici z naslovom Lonček kuhaj, ups, hitro moram popraviti. Pisker kuhaj. Mirko je namreč Mariborčan in v Mariboru je seveda lonček pisker in nikakor drugače. Mirko ve, kaj mora brbotati v piskrih, se dušiti v piskrčkih in se zapekati v pečici. Tudi kaj mora steči po grlu in poplakniti kot dih tanek Carpaccio, Morskega lista à la Bogomir, svileno božajočo prilogo,  in nebeško rahel Soufflé à la Mimi. Rdeče vino, ki ga je izbral k glavni jedi, me je v simfoniji s krvjo, ki se je v drobnih potočkih pocedila iz medaljona in se v grlu pomešala z žlahtno kapljico, tako zelo navdušilo, da sem si prazno steklenico izprosila za domov. Zame je postala simbol skladnosti okusov.Mirko ustvarja s telesom in dušo. In s svojimi edinstvenimi brki. Z veliko mero domišljije. In duhovitosti. Hvaležna sem mu, da je mojemu možu zaupal recept za snežke za Snežko, saj vedno znova uživam v okusu jedi. 

Mirjana živi v pravljici z naslovom Mizica pogrni se. Tako dobro, kot Mirko ve, kaj in kako vreči v piskre, tako dobro, Mirjana ve, kako hrano in pijačo postreči. V izbranem porcelanu in kristalu seveda. Zato ni čudno, da sta najboljši par. Tako porcelan in kristal, kot tudi Mirjana in Mirko. Dopolnjujeta se njuni življenji in dopolnjujeta se njuni pravljici. In kaj še potrebujeta drugega, da bi živela srečno do konca svojih dni? Prav ničesar.

Mirjanin grad je v Mariboru, na Grajskem trgu 2 in tam kraljuje za slavno,  najlepše pogrnjeno mizo. To sta spoznala tudi predstavnik vrhunskega porcelana Weimar in predstavnik Arnstadt kristala, ki sta jo na njenem gradu obiskala.

MOŠKI ZNAJO Z LASMI

Snežana1 komentar

Vsa leta sem živela v prepričanju, da so moji lasje neukrotljivi. Sicer sem bila hvaležna moji mami za gene, ki so mi prinesli izredno goste, blond in naravno skodrane lase. Celo zelo hvaležna, saj so mi moji lasje prinesli moža. Še ko je bil kratkohlačnik, si je zastavil dva življenjska cilja: da bo imel blondinko za ženo in nemški avto. In ker se v življenju vedno uresničijo naše otroške življenjske projekcije, je v trenutku, ko me je prvič zagledal z blond, skodranimi dolgimi lasmi, vedel, da sem ta prava zanj.
Rada imam svoje lase. Od nekdaj imam dolge. Mogoče je celo nekje globoko, v mojem kolektivnem nezavednem, vtisnjena zgodba o Samsonovi izgubi superiorne moči potem, ko mu je Dalila odrezala lase. Verjetno bo na tem nekaj resnice, saj sem se na kratko ostrigla samo enkrat. Bilo je že davno, takrat, ko je bil moj sin Gašper star dve leti. Ko me je zagledal, z resda ljubko, vendar kratko frizuro, je planil v tako silovit jok, da sem ga komaj potolažila.

“To ni moja mami,” je zajokal in potolažil se je komaj čez lep čas, v mojem objemu, ko je ugotovil, da se ta oseba s kratkimi lasmi, zna objemati točno tako kot njegova mami. Z leti so se moji naravni kodri malo poravnali, lasje postali malo krepasti, kar precej potemneli in joj, prejoj, zadnje leto so začeli celo siveti ( le zakaj? 🙂 ), zato so redni obiski pri frizerju postali nuja. Tako zaradi barve (mož se je poročil z blondinko, zato moram taka tudi ostati) kot zaradi rahlo krepastih las. Poleg tega si že celo življenje želim ravnih las. Prijateljica, ki ima po naravi ravne lase in si želi skodranih, mi je pred nekaj leti podarila bon za frizerja z naslednjimi besedami:
“Novi frizerski salon so odprli. Frizira moški, Turk. Ne zna slovensko, zna pa frizirat! “ Pri tem je odobravajoče zažvižgala. Mora pa res biti dober, da Mojco pripravi do žvižganja, sem si mislila in se še isti dan naročila na številko 040 809 000. Tako lepo številko si seveda takoj zapomniš.
Frizer me je že v prvo očaral. V črnih lakastih čevljih je drsel po marmornatih tleh, pod prsti pa so mu plesali ženski lasje, točno tako, kot jim je on dirigiral.

Ples čevljev in las
Ples čevljev

Ime njegovega salona ni bilo naključno izbrano. Hair dance. Seveda je iz mojih las naredil popolno frizuro. Brez besed.

Pogovarjala sem se samo z Ano, ki je znala slovensko.

In tako sem se pri oblikovanju frizure prepustila moškim rokam. Nekako je v meni celo začelo zoreti prepričanje, da lahko samo moške roke ukrotijo moje lase.

Večkrat, ko sem prišla “po frizuro”, več slovenskih besed je uporabljal moj frizer, za katerega še vedno nisem vedela, kako mu je ime. Ano sem pogosto slišala, da je uporabila besedo Aškim, ko se je pogovarjala z njim in sčasoma sem nekako začela sklepati, da mu je ime Aškim. Malo me je sicer begalo, ker je tudi sam Aškim velikokrat uporabil besedo Aškim, ko se je pogovarjal z Ano. Pa sem si razložila, da mogoče Turki, ko govorijo o sebi, uporabljajo namesto jaz, svoje ime. Kako bi pa lahko vedela, saj je bil on prvi in edini Turk, ki sem ga poznala.

Nekega dne, ko je Ana za trenutek odšla, sem rabila njegovo pomoč. Poklicala sem ga:
“Aškim!” Začudeno me je pogledal in v tistem je vstopila Ana, ki se je začela na ves glas smejati. Vedela sem, da je nekaj narobe.
“Kaj mu ni ime Aškim?” sem jo začudeno vprašala.
“Saj ti dovolim, da ga kličeš Aškim, čeprav mu je ime Mustafa. Aškim je turška beseda za dragi ali draga.”
“Ha, ha, ha,” sem se začela smejati in upala, da se bom vgreznila v zemljo, tako me je bilo sram.

Prejšnji teden se je Hair dance preselil v nov lokal, nasproti City-ja v Mariboru, na Ulico Vita Kraigherja 10. Tam lasje plešejo pod Mustafovimi rokami, tako kot plešejo njegovi črni lakasti čevlji po marmornem podu. Sedaj zna oboje, slovensko in frizirati. In to tako, da celo mene pripravi do tega, da tako tiho, ko me nihče ne sliši, zažvižgam moji frizuri v ogledalu. Moški znajo z lasmi.
Mustafa je še vedno Anin Aškim, njegova Ana je še vedno njegova Aškim. Pod srcem nosi že drugega njunega otroka, že drugega njunega Aškima. Nisem se vgreznila v zemljo, vem pa, kaj po turško pomeni Aškim.

Aškim Ana in Aškim Mustafa
Aškim Ana in Aškim Mustafa

MOJ CAMINO V SLIKI

Snežana6 komentarjev
Saint-Jean-Pied-de-Port je Sveti Janez ob vznožju Pirenejev
Saint-Jean-Pied-de-Port je Sveti Janez ob vznožju
V uradu za "peregrine"
V uradu za “peregrine”
Vodnjaki so na gosto posejani ob poti
Vodnjaki so na gosto posejani ob poti
Po mestih so bile navadno oznake vdelane v tlak
Po mestih so bile oznake vdelane v tlak
camino-52
Camino
camino-45
Camino
camino-46
Camino
camino-52
Camino
camino-54
Camino
camino-56
Camino
camino-59
Camino
camino-65
24
camino-89
39
46
46
47
47
61
61
94
94
101
Camino
107
Camino
108
Camino
113
Camino
119
Camino
130
130
131
131
137
137
159
159
163
163
166
166
171
171
173
173
178
178
179
179
183
183
184
184
194
194
196
196
197
197
202
202
212
Camino
205
Camino
206
Camino
210
Camino
Zaradi boleče ahilove tetive sem hodila v crocksih
Zaradi boleče ahilove tetive sem hodila v crocksih
230
230
237
237
Camino
Camino
Camino
Camino

Drugi del slik  https://50odtenkov.wordpress.com/2016/10/01/camino-2/

Tretji del slik https://50odtenkov.wordpress.com/2016/10/01/camino-3/

Četrti del slik https://50odtenkov.wordpress.com/2016/10/01/camino-4/

SPOŠTOVANJE NI VEZANO NA STAROST ALI POKLIC

SnežanaKomentiraj

Dve izjavi sta se mi v prejšnjem tednu pritegnili pozornost. Prva je bila izjava doktorja ob smrti dveh novorojenčkov, ki je po mojem mnenju neumestno uporabil slovenski pregovor: “ Več babic kilavo dete.” Mogoče še več, ne samo, da ga je neumestno uporabil, celo zlorabil ga je.otroka-je-treba-spostovati-800x445
Vsi vemo, da ljudje delamo napake. S statistično verjetnostjo lahko napoveš, koliko napak se bo zgodilo. Kadar je napaka lahko usodna za človekovo življenje, morajo biti postopki in procesi nastavljeni tako, da je ta verjetnost enaka nič. Še na straniščih vidiš liste, ki kontrolirajo čistilkino delo, kjer je ura in njen podpis, da je stranišča očistila. Pa je lahko posledica njenega slabega dela ali neusklajenosti samo umazano stranišče. Kadar gre za najvišjo vrednoto, življenje, morajo biti predpisani taki postopki in vzpostavljeni taki kontrolni mehanizmi, ki takoj pokažejo in preprečijo napako. Taki mehanizmi zagotovijo, da smejalni plin, še pred dovajanjem človeku, odstranijo in zamenjajo s kisikom. Taki mehanizmi uskladijo postopek koordinacije med babicami. Babice se zavedajo, da je življenje deteta in njegova normalnost, nekilavost, najbolj pomembna, najvišja vrednota, cilj in smisel njenega dela. Iz napak so se nekaj naučile.
Pogojno bi razumela uporabo pregovora v primeru koroških dečkov. Tam gre za več babic, ki pa niso spoštovale predpisanih postopkov. Vsakega človeka, tudi tiste nevarne za okolico, prisilno hospitalizirajo s sodno odločbo in s pomočjo odvetnika, ki zastopa njegove pravice. Koroška dečka, čeprav tako mlada in nezaščitena, nista imela niti enakih pravic kot jih imamo vsi odrasli.Prostovoljstvo-650x320-650x320

Druga izjava, ki mi je pritegnila pozornost je bila: “ Ko pa gospod župnik ne bo več gospod župnik, gospod doktor ne bo več gospod doktor in gospod učitelj, ne bo več gospod učitelj, mora taka družba propasti. “ Za lase se mi je zazdelo privlečeno povezovanje poklica z gospodom.  V SSKJ je zapisano, da je gospod “spoštljiv naslov za odraslega moškega: kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik” spoštovati pa pomeni “ imeti, kazati do koga zelo pozitiven odnos zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: spoštuje očeta, starejše; spoštovati koga zaradi njegove poštenosti, pravičnosti.”
Vsak človek si zasluži spoštovanje, zato si vsak človek zasluži kot pristavek k imenu besedo gospod ali gospa. A priori spoštovati vse očete, vse starejše in pripadnike določenih poklicev se mi zdi skregano s vsako logiko. Ali naj spoštujem očeta koroških dečkov, ki je ubil njuno mater zato, ker je oče? Ali naj spoštujem starejšega moškega, ki je ubil urologa v izolski bolnici, zato ker je bil starejši? Ali naj spoštujem župnika, ki je pedofil zato, ker je župnik? Vsak si zasluži spoštovanje po svojih dejanjih in si na ta način pridobi moralno utemeljeno veljavo. Spoštovanje si zasluži tisti, ki skoči v Ljubljanico in reši utapljajočega. Spoštovanje si zasluži tisti, ki znanje ne samo poseduje, ampak ga tudi razdaja. Spoštovanje si zasluži tisti, ki s svojimi stvaritvami polepša življenje drugim.

Mali-svet-zasebni-vrtec2In izjava: “ Ko pa gospod župnik ne bo več gospod župnik, gospod doktor ne bo več gospod doktor in gospod učitelj, ne bo več gospod učitelj, mora taka družba propasti, “ se uresničuje. Takšna družba res propada in na njenih temeljih raste nova, ki v prvi vrsti spoštuje življenje in človeka po njegovih dejanjih, po dobrem, po narediti in dati, ne po biti ( oče, starejši..) in imeti (poklic, denar, politično moč…) Takšna nova družba bo definiciji spoštovanja in gospoda v SSKJ slej ali prej pri kakšni besedi pripisala zastarelo.

TRAKAI

SnežanaKomentiraj

Kestutis, trakajski vojvoda je stalno poslušal ženine očitke Birute, da je v starem Trakaiu, kjer sta takrat živela, premalo vode v primerjavi z njenim rojstnim krajem, Palango. Kestutis se je kmalu naveličal stalnega prigovarjanja in je ženi zgradil pravljičen grad iz opeke na otočku sredi jezera. Tam sta srečno živela v poganski veri vse do Kestutisevih petinosemdesetih let, ko ga je dal ubiti izdajalski nečak Jogaila, ki je kasneje postal poljski kralj.

Prebivalci Trakaia so si v 14. stoletju za telesne stražarje pripeljali 380 keruitskih družin s Krima. Še danes v Trakaiu živi 12 družin, njihovih potomcev. Keruiti  so pripadniki judovske ločine, ki  je skozi stoletja trdila, da je nasprotovala uboju Jezusa. Tudi nacisti so Karaite smatrali za rasno drugačne in jih kot edino judovsko sekto niso preganjali.

Grad je bil obnovljen in notranje dvorišče je poleti čarobno prizorišče koncertov in gledaliških iger. Tudi o Kestutisu in njegovi ženi.

Besedilo: Snežana

VOLTERRA IMA DUŠO, VAMPIRJI PA NE

SnežanaKomentiraj

Volterro v srednjem veku ni obiskal skoraj noben tujec. Bila je skoraj nedosegljiva, pokopana med hribi in skrita pred ostalim svetom. Razvpita serija Somrak, avtorice Stephani Meyer, je Volterro postavila na zemljevid sodobnih najstnikov. Množično so začeli obiskovati to staro mesto, v kateri je prebivala elita iz sveta vampirjev. Domačini so jih z veseljem sprejeli s sloganom, da vampirji nimajo duše, Volterra pa jo ima.

Montepulciano slovi po proizvodnji odlične hrane in pijače. Znana je po njihovi svinjini, siru, “pici” testeninah (debele, ročno valjane testenine, podobne špagetom), leči in medu, po vsem svetu pa je znan po edinstvenem sortnem vinu z imenom Vino Nobile. Ima strogo kontrolirano poreklo, saj je izdelano samo iz grozdja, ki raste v montepulcianskih vinogradih.

VILNA

SnežanaKomentiraj

48 metrov visok hribček ob sotočju dveh rek, Nerise in Vilnele, je stal na svojem mestu že od nekdaj. Na tem hribčku je leta 1320 vojvoda Gediminas sanjal o železnem volku, ki je zatulil z glasom stoterih volkov. Če nekdo sanja o železnem volku, ki zatuli z glasom točno stotih volkov, se seveda ve, da mora tam, kjer se mu o tem sanja, postaviti mesto, ki bo najmanj tako mogočno, kot je mogočen glas postoterjenega tulečega volka. In ker je za pomen takšnih preroških sanj vedel tudi Gediminas, je nastalo mesto Vilnius, po naše Vilna.

Področje je bilo takrat poseljeno že vsaj 1000 let, vojvoda Gediminas pa je na hribčku postavil gradič s stolpom in si prislužil čast, da se še danes po njem imenuje hribček, na katerem je grad, sam grad in glavna ulica skozi Vilno.
Kjer je bil pred leti jarek okoli katedrale, po katerem so vse do njenega vhoda priplule ladje, se danes vije ogromen trg, na katerem se nahaja kip Gediminasa skupaj z njegovim konjem in tulečim volkom. Dviga se na visokem podstavku, na vzhodnem vogalu trga. Med vhodom v katedralo in 58 metrskim zvonikom, pa se v tleh nahaja kamnita plošča, s vklesano besedo STEBUKLAS, ki v litvanščini pomeni čudež. Na tem mestu je leta 1989 stal prvi v verigi ljudi, ki se je raztezala čez glavna mesta Litve, Latvije in Estonije. Bila je dolga čez 650 kilometrov, sestavljalo pa jo je dva milijona ljudi, ki so protestirali proti sovjetski okupaciji.
Danes to mesto izpolnjuje želje. Postaviš se na ploščo, zapreš oči, se v smeri urinega kazalca obrneš za 360 stopinj in želja se ti izpolni. Tako enostavno je to. Odločiti pa se moraš ali se boš obrnil enkrat, trikrat ali šestkrat, ker različni viri, navajajo različne številke. Meni se zdi najbolj pravljična srednja varianta, trije krogi, vsakemu krogu pa pripada nova želja. Tri želje v treh krogih.

Hribček Gediminas je res hribček, samo par sto korakov je do njegovega vrha. Kljub temu se precej ljudi odloči za vožnjo na vrh z gondolo. Za vstopnino se lahko vzpneš tudi na vrh stolpa (če si star več kot osemdeset let, ti vstopnine ni treba plačati), čeprav zadostuje že nekaj metrov nižji razgled na Vilno, razgled z nivoja obzidja. Najbolj padejo v oči številne cerkve, ki so zelo na gosto posejane po mestu. Uporni Litvanci so se najdlje upirali pokristjanjenju, saj so bili zadnja poganska dežela v Evropi. Krščanstvo so začeli sprejemati leta 1386,ko je veliki knez Jogaila Gedimina, s prisiljeno poroko s poljsko kronsko princeso, postal kralj sosednje Poljske, Vladislav II., popolnoma pa so bili pokristjanjeni komaj v letu 1431. Poleg svoje vere so začeli izgubljati tudi samostojnost, saj so se jih počasi polastili Poljaki, kar je Vilni prineslo Univerzo, ki je še danes občudovanja vredna s svojim labirintom stavb in dvanajstimi ali trinajstimi notranjimi dvorišči. Sporno trinajsto notranje dvorišče ima danes samo tri stene, ker je bila stavba, ki je tvorila četrto steno, podrta. V 18. stoletju so se Litvancev in njihove zemlje polastili Prusi in Rusi. Rusi so posebej pritisnili uporniške Litvance, zaprli so njihov ponos, Univerzo v Vilni, v šole so uvedli ruščino in prepovedali tiskanje knjig, če niso bile napisane v cirilici. Leta 1918 jim je le uspelo razglasiti neodvisnost, pa ne za dolgo, saj jih je najprej okupirala Nemčija, takoj zatem so padli v roke Poljakom, čez dobrih dvajset let pa so jih ponovno okupirali Nemci. Pobili so 180.000 litvanskih Židov, po vojni pa je ruski režim pobil še 250.000 Litvancev. Vendar njihovega uporniškega duha niso zlomili. V letu 1991 so si končno izborili neodvisnost.

Njihov uporniški duh se še danes kaže v Vilni, v Republiki Užupis. Užupis je predel mesta, ki je star približno štiristo let. Nekdaj je bil litovski Užupis znan po mlinarstvu in bordelih, kasneje pa je postal najrevnejši predel mesta. Leta 1997 so umetniki razglasili to območje za neodvisno in ustanovili samostojno državo, ki je država znotraj države, država boemov, umetnikov, sanjačev in pijancev. Ima svojega predsednika, policijo in ustavo, ki obsega 41 členov.

Ustava daje svojim državljanom naslednje pravice in dolžnosti:

  1. Vsak ima pravico živeti ob reki Vilni in reka Vilna ima pravico teči mimo vsakega.
  2. Vsak ima pravico do vroče vode, ogrevanja pozimi in strehe nad glavo.
  3. Vsak ima pravico da umre, vendar to ni obveznost.
  4. Vsak ima pravico, da dela napake.
  5. Vsak ima pravico, da je edinstven.
  6. Vsak ima pravico, da ljubi.
  7. Vsak ima pravico, da je neljubljen, ni pa tu nujno potrebno.
  8. Vsak ima pravico biti brezmejen in neznan.
  9. Vsak ima pravico biti nedejaven.
  10. Vsak ima pravico, da ima rad mačko in da zanjo skrbi.
  11. Vsak ima pravico, da skrbi za psa, dokler eden izmed njiju ne umre.
  12. Pes ima pravico biti pes.
  13. Mačka ni dolžna imeti rada svojega gospodarja, je pa dolžna pomagati v primeru nuje.
  14. Včasih ima vsak pravico, da se ne zaveda svojih dolžnosti.
  15. Vsak ima pravico dvomiti, vendar to ni njegova obveznost.
  16. Vsak ima pravico biti srečen.
  17. Vsak ima pravico biti nesrečen.
  18.  Vsak ima pravico biti tiho.
  19. Vsak ima pravico da veruje.
  20. Nihče nima pravice do nasilja.
  21. Vsak ima pravico, da ceni svojo nepomembnost.
  22. Nihče nima pravice do večnosti.
  23. Vsi imajo pravico, da razumejo.
  24. Vsi imajo pravico, da nič ne razumejo.
  25. Vsak ima pravico biti katerekoli narodnosti.
  26. Vsi imajo pravico praznovati ali ne praznovati svoj rojstni dan.
  27. Vsak si naj bi zapomnil svoje ime.
  28. Vsak lahko deli tisto kar ima.
  29. Nobeden ne more deliti tistega, česar nima.
  30. Vsak ima pravico imeti brate, sestre in starše.
  31. Vsak je lahko neodvisen.
  32. Vsak je odgovoren za svojo svobodo.
  33. Vsak ima pravico, da joče.
  34. Vsak ima pravico, da ga narobe razumejo.
  35. Nihče nima pravice drugo osebo obsoditi.
  36. Vsak ima pravico biti sam svoj.
  37. Vsak ima pravico, da nima nobenih pravic.
  38. Vsak ima pravico, da ga ni strah.
  39. Ne podleži.
  40. Ne udari nazaj.
  41. Ne predaj se.

Po moji oceni je to najbolj liberalna ustava na svetu, saj daje v skladu z 12. in 13. členom določene pravice tudi psom (vsak pes ima pravico biti pes) in mačkam (mačka ni dolžna imeti rada svojega gospodarja). 🙂Užupis - 1