Edi je s svojo neizmerno voljo postal pravi simbol človeške vztrajnosti in hvaležnosti za življenje samo. Skozi njegov pogled roman razpira temeljna vprašanja o dragocenosti življenja, o tem, kaj je v njem zares pomembno, o moči duha in o resničnem pomenu svobode.

Knjigo lahko naročite pri Založbi Primus iz Brežic

Ko sem prebral knjigo, ki je pred vami, sem najprej pomislil na to, kakšna škoda, da njen junak ni Američan. Če bi se njegova življenjska zgodba odvijala v Ameriki, bi o njej pisal John Grisham. Knjiga bi postala svetovni »bestseller«, o protagonistovi zgodbi pa bi bil posnet hollywoodski triler, HBO pa bi posnel televizijsko nadaljevanko, dramo s »happy endom«. Pa ne zato, ker bi ameriški pisec pisal bolje od avtorice, pač pa zato, ker je življenjska zgodba žrtve kaznivega dejanja žanrsko tako zanimiva, da bi dosegla zapisane cilje.
Menim, da avtorica presega ali vsaj dosega zapise, v katerih nastopata kriminalista Birsa in Vrenko, zgodba pa je tudi življenjska in torej odstopa od nelogičnosti in neživljenjskosti kriminalnih romanov, kjer sta iskalca storilcev slednja. Tudi žrtev je tista, ki je v ospredju, a bistveno je, da je iz dejanskega okolja, kjer nastopajo tudi absolutno in relativno javne osebe slovenskega, zlasti štajerskega, pohorskega in podpohorskega območja. Knjiga je tudi slavospev človeške požrtvovalnosti in glorifikacija solidarnosti prostora in časa, ki ga opisuje.
Knjigo bralcem toplo priporočam.
Velimir Cugmas, odvetnik

Prebral sem novo, še nenatisnjeno knjigo Sla po življenju. Besedilo je zelo dobro napisano in osebe predstavlja brez pristranskosti. Avtorica nikogar ne žali in ne obsoja, temveč spoštljivo odpira tudi boleče spomine.
Marjan Pisanec, bralec

Knjiga Sla po življenju je že na izposojo v knjižnici Slovenske Konjice, Loče in Zreče.

Zakaj sem zapisala Edijevo zgodbo?

Edi je moj sokrajan in človek, ki ga po videzu marsikdo opiše kot »ubogega invalida«, po mojem mnenju pa ima v sebi več življenja kot večina nas, popolnoma »zdravih« ljudi. Da bom zapisala njegovo zgodbo, sem se odločila nekega večera, ko sva se peljala na trening namiznega tenisa v Maribor. Jaz sem bila brez pravega razloga čemerna, tako kot je bilo čemerno vreme tisti dan, in sem ves čas nekaj nergala, on pa je veselo pripeval pesmi z radia in z edino gibljivo dlanjo v ritmu udarjal po volanu. Nenadoma je utihnil, se obrnil proti meni in z nasmehom rekel: 

A ni življenje lepo? Vse je točno tako, kot mora biti. Prav ničesar ne bi spreminjal.

V tistem trenutku sem se zavedela, da moram zapisati njegovo zgodbo. Če bo vsaj enega bralca spodbudila, da vstane s kavča, obuje superge in steče ven, bom vedela, da sem opravila svoje delo.

Knjiga me je navdušila, saj je berljiva, življenjska in napisana z občutkom za človeka ter čas, v katerem se dogajanje odvija. Posebej me je nagovorila iskrenost zapisanih doživetij ter pogum pri razkrivanju osebnih izkušenj. Knjiga bralcu omogoča vpogled v preteklost in hkrati odpira prostor za razmislek o vrednotah, odnosih in življenjskih preizkušnjah. Ob tem pa menim, da je pri branju nekaterih opisov, zlasti šolanja v Oplotnici, potrebna tudi kritična distanca. Nekateri opisi po mojem mnenju ne odražajo povsem dejanskega stanja tistega časa. Knjigo priporočam v branje, saj nosi pomembno sporočilo o vztrajnosti, življenjski moči in iskanju lastne poti.
Darinka Sovinc, prof. fil. in soc.

Edijeva zgodba je opisana nazorno in slikovito. Ker sva obiskovala isto osnovno šolo, me je še posebej pritegnila. Avtorica piše literarno, tekoče in berljivo, dodana vrednost pa je njen psihološki vidik. V naši knjižnici se knjige že neizmerno veselimo.
Ana Miličevič, vodja Knjižnice Slovenske Konjice

Navdihujoča življenjska zgodba, ki dokazuje, da vedno obstaja pot – le verjeti je treba. Edijeva notranja moč, hvaležnost za življenje ter neizmeren trud, da bi živel človeka vredno življenje brez stigme invalidnosti, so me ob branju knjige najbolj prepričali.
Barbara Rodošek, lektorica