JAKOBOVA POT – Stran 2 – 50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

MILAN VINČEC IN CAMINO

29/03/2016SnežanaKomentiraj

Milan Vinčec je napisal romarski vodnik Camino Frances – Francoska pot, ki opisuje pot od francoskega izhodišča Pirenejev do Kompostele. Od kje ime Francoska pot?
Vse se je začelo s Karlom Velikim, ki je nekega večera strmel v ozvezdje Rimske ceste. Prikazal se mu je apostol Jakob, ki mu je dejal, da je to pot, ki vodi k njegovemu domu v Galicijo, vendar je neprehodna, ker so tam muslimanski Arabci. To je slavnega vladarja spodbudilo, da se je šel vojskovat za Španijo, s čimer je povezana tudi ustanovitev svetišča v Komposteli. V enajstem stoletju, ko so Jeruzalem zasedli muslimani in romanje tja ni bilo več mogoče, je Kompostela postala pot, kamor so prihajali romarji iz vse Evrope. Večina romarjev je prišla iz Francije, zato so pot poimenovali Francoska pot.
V vodniku je Marko Vinčec celotno pot razdelil na razumne etape in po etapah predstavil pokrajino, kot si sledi od vzhoda proti zahodu.

Izhodišče poti je v francoskem Saint Jean Pied de Portu, pod Pireneji. Prvi dan se vzpneš na Pireneje in jih prečkaš na drugo, špansko stran. Pokrajina v katero se spustiš, se imenuje Navarra. Zanjo je značilno vinogradništvo in poljedelstvo, bujna vegetacija ter hrastov in kostanjev gozd. Glavno mesto je Pamplona, ki je bila pred leti s strani vojske Karla Velikega porušena do tal, dandanes pa je prizorišče dirk pred biki.

Baski so bili besni, ko jim je vojska Karla Velikega podrla glavno mesto do tal, zato so se maščevali v bitki pri Roncesvallesu, ki je ovekovečena v Epu o Rolandu. Temelji na zgodovinskih dogodkih iz leta 778, ko so med vračanjem čet Karla Velikega iz Španije, zadnjo stražo pod Rolandovim poveljstvom napadli roparski krščanski Baski. V epu so na mesto Baskov stopili muslimanski Saraceni (oz. Mavri), ki so s pomočjo izdajalca Ganelona obkolili Rolandovo četo. V srednjem veku je Roland postal rešitelj krščanstva in simbol upora proti arabskim zavojevalcem, čeprav so ga v resnici ubili Baski. Na prelazu Ibaneta danes na dogodke spominja moderna kapela in Rolandov monolit.

Na prelazu Alto del Perdon, na Vrhu odpuščanja pa je skulptura, ki predstavlja romarje na poti Camina. Na njej je napis: “Kjer se pot vetra sreča s potjo zvezd.”

Naslednja pokrajina je La Rioja, rdeča pokrajina poimenovana po rdeči barvi rijohi. Tu uspeva žito, poljski pridelki in vinska trta. Glavno mesto pokrajine je Logrono. V katedrali v Santo Domingu pa še dandanes v kokošnjaku bivata petelin in kokoš. Razlog za to nam pove zgodba o zavrnjeni ljubezni in oživljeni kokoši.

O tem govori celo slovenska ljudska pesem: “Pejsem od Sv. Jakoba apostelna, en lejp exempel od enga očeta inu sinu, kir sta v Galicijo sv. Jakoba grob častit šla inu na poti ta sin je biv nadovžno smrt sturu namejst očeta.” Pesem pripoveduje, kako je romarja in njegovega sina obtožil krčmar, pri katerem sta prenočevala, da sta ga okradla. Zaman sta dokazovala svojo nedolžnost. Oče je bil obsojen na vislice, sin pa je izprosil, da so obesili njega namesto očeta. Oče je žalosten poromal k sv. Jakobu. Ko se je čez mesec dni vračal, je stopil do vislic, da bi ondi sam umrl. A kako se je zavzel, ko je sin z vislic spregovoril:

Svet Jakob je tu stal
nu men ni vmreti dal,
nu je še zdej per meni,
me drži per življenji …

Oče je brž stekel k sodniku, ki se je pravkar mastil s pečeno kuro, in mu povedal, kaj se godi. Sodnik se mu je porogal:
Tulk tvoj sin živi  k ta kokuš, ki v skled leži!
In glej! Kokoš zleti iz sklede. Sina seveda takoj snamejo, krčmarjevo premoženje pa prodajo in izkupiček dado obema romarjema. Častila sta Boga  inu svetega Jakoba.

Naslednja pokrajina, ki se zvrsti za La Riojo, Kastilija in Leon, je romarju najmanj prijazna. Predvsem zaradi svojih vročih poletij in mrzlih zim. Večji del pokrajine pokriva puščavska Meseta, ravna planota na višini 800 metrov. V Astorgi je Gaudijeva škofijska palača, ena izmed treh Gaudijevih stavb, ki se ne nahajajo v Kataloniji. V njej je muzej romarske poti Svetega Jakoba. Od Astorge naprej je več zelenja. Vreme tukaj je lahko zelo muhasto in nepredvidljivo, predvsem na vrhu O’Cebreiro. O’Cebreiro meji na Leon na eni strani in na Galicijo na drugi strani. Tukaj se je zgodil čudež svetega grala. Prav tako se je zgodil čudež v Virgen del Camino, ko se je Marija pokazala pastirju in mu rekla naj tukaj zgradijo cerkev.

Palloza na O'Cebreiru — Palloza na O’Cebreiru

V Galiciji se pojavijo palozzas. To so iz kamna grajene hiške ovalnega tlorisa in s slamnato streho. Do nedavnega so v njih živeli kmetje. Pri Cruz de Ferru, Železnem križu, odložiš kamen, simbol težav in naporov, ki jih romar prenaša na poti. Pravijo, da bo ta kamen ob sodnem dnevu prevesil tehtnico v korist dobrih del.

Galicija je zelena in hribovita, posejana s kamnitimi kaščami za žito, ki so na stebrih, da so na ta način dvignjene od zemeljske vlage. San Julian de Camino je imenovan po Svetem Julijanu, vojaškem oficirju, ki je nehote ubil svoje starše. Za pokoro se je odločil, da bo svoje življenje posvetil romarjem. Angel mu je neke noči sporočil, da mu je bog odpustil. Tudi v Galiciji je romar izpostavljen izredno muhastemu vremenu.
V Komposteli, končnemu cilju romarja, pa je z romarjevo molitvijo in njegovo zahvalo za opravljeno pot pred pred sarkofagom Svetega Jakoba, opravljeno zadnje dejanje romanja.

JOŽE ŠTUHEC IN CAMINO

28/03/201614/07/2019Snežana1 komentar

Jožeta Štuheca je od nekdaj privlačila zemlja, kraji in ljudje. Tudi zato se je odločil, da bo s kolesom prevozil Camino. Pri tem je želel uživati v kolesarjenju, spoznati pestro pokrajino ob poti, poskusiti tamkajšnjo hrano in vino in zaključiti svojo pot na atlantski obali. Na francosko izhodišče v Saint Jean Pied de Port se je odpravil 29. aprila, s Potjo pa je končal 7. maja 2008. Svoja doživetja je opisal v knjigi Preko Pirenejev do Atlantika s podnaslovom Camino nekoliko drugače. Jože Štuhec ni bil navaden romar.

Že pred začetkom poti se je odločil, da ne bo prenočeval v zavetiščih za romarje, albergih kot jih imenujejo Španci. Kar nekaj razlogov je naštel za takšno odločitev: zaradi boljšega spanca po napornih etapah (en dan je prekolesaril cela 202 km), po preznojenih dnevih ni hotel predolgo iskati prenočišč v primeru, če bi bili albergi zasedeni, zaradi zdravstvenih razlogov je želel imeti zagotovljeno tuširanje s toplo vodo in sušenje las, prav tako si je hotel takoj po etapi oprati in posušiti kolesarska oblačila in nenazadnje, zaradi ogledovanja kulturno zgodovinsko spomenikov je načrtoval spanje samo v večjih mestih. V Bayonnu si je kupil svojega francoskega spremljevalca, kolo brez “štange”. Na poti se je ta odločitev izkazala za preudarno, saj ga je parkrat rešilo pred padcem ravno dejstvo, da “štange” ni imel, ker se je v nevarnosti lažje ujel in sestopil. Zaradi francoskega porekla njegovega kolesa so ostali romarji na poti tudi Jožeta smatrali za Francoza.

Kot pravi sam, sta se kljub začetnim težavam, s kolesom kar dobro ujela. Že prvi dan poti, ko se je vzpenjal v Pireneje, se mu je zlomil zobnik, tako da ga je bil prisiljen potiskati navkreber, navzdol se je prosto spustil, po ravnini pa se je poganjal kot na skiroju. Na ta način je prispel do Pamplone, kjer je tudi zanj poskrbel Camino, tako kot za vse ostale romarje. Na bencinski postaji je njegovo stisko prepoznal dostavljalec CocaCole, naložil ga je na svoj kombi z njegovim kolesom vred in ga odpeljal do trgovine s servisem koles. Po špansko se je zmenil s serviserjem, da naj vzame Jožetovo novo kolo takoj v delo. Naslednje dni so bili prvomajski prazniki, servis je bil posledično zaprt in lahko bi se zgodilo, da bi Jože hotel naslednje jutro dvigniti popravljeno kolo, pa bi naletel na zaprta vrata. In nanje zaman trkal še nekaj naslednjih dni. Njegov španski rešitelj ga je odpeljal do bližnjega hotela in Jožetu zabičal, naj se takoj po nastanitvi vrne po kolo in preveri ali se serviser drži obljube. Nikakor se ne sme serviserju pustiti odpraviti z manjana, ker to pomeni jutri in ta jutri bo zaradi praznikov trajal nekaj dni. Španci so pač Španci. Jože ga je ubogal, se vrnil do serviserja, ki pa se je držal obljube in se je že ukvarjal z njegovim kolesom. Kar naprej je zmajeval z glavo in mu očital zakaj je kupil francosko kolo in ne špansko, ker njihovi sosedi Francozi pač pojma nimajo kaj je to kvalitetno kolo. Kljub temu mu ga je uspelo popraviti, rekel pa mu je da prtljažnik ne bo vzdržal do Santiaga. Nekaj kilometrov pred Santiagom se mu je res zlomil nosilec prtljažnika in to je bila ena izmed prilik, ko je lahko sestopil brez padca, ker kolo ni imelo “štange”. Na svojega kupljenega spremljevalca se je tako navezal, da ga je kar poosebil in skupaj sta tvorila dvojino: “S kolesom se naju je lotevala jutranja utrujenost.” V Noiji, ko je delal rezime poti, je ob pogledu na kolo dejal:” Enkratno, dosegla sva cilj, Atlantik, “ in ob tem celo stisnil bilanco kolesa. Včasih ga je kdo slikal z njim, v glavnem pa je slikal kolo samo, naloženo z njegovo popotno prtljago, pred tablami z oznakami krajev.
Jože Štuhec mora biti zelo trmast. Kadar je kdo izrazil dvom v njegove sposobnosti, je vztrajal do konca, da je dokazal nasprotno. Že besede gostilničarja v Bayonnu, da je to zahtevna tura, ki jo marsikdo vzame prelahko, in njegovo retorično vprašanje, če je prepričan, da je dovolj pripravljen, ga ni pustilo ravnodušnega. Po moje bi pot dokončal “po vseh štirih”, če bi bilo potrebno, da bi mu dokazal nasprotno. Natakar Alberto mu je v Burgosu na njegov načrt, da bi v enem dnevu prekolesaril od Burgosa do Leona rekel, naj na to kar pozabi, ker je to 200 kilometrov krute planote Mesete. Jože je seveda tudi zaradi svoje trme uresničil načrt in natakarja naslednji dan poklical in mu sporočil, da je načrt uresničil in ga kliče iz Leona. Tudi receptorju hotela v Santiagu je dokazal kaj zmore. Pri njemu se je zanimal za pot v Noio. Ko mu je rekel, da je to zahtevna pot in da je za tisti dan že prepozen, da bi nanjo zakolesaril, ga je seveda to vzpodbudilo, da je šel še isti dan. Ob 10h zvečer je prigonil v Noio, naložil kolo na avtobus, se vrnil v Santiago in ujel receptorja še na delu, tako da mu je dokazal, da zmore več kot si je on mislil. Preden se je vrnil domov, je kolo podaril ženski, ki je beračila pred katedralo.
Jože se je na poti jezil na domačine, zakaj pri vsem tem žitu, ki ga imajo, pečejo samo bagete. Črni kruh si je lahko privoščil šele v Palais del Reiju. In takrat si je dal duška. Na Cruz de Ferru ni odložil svojih skrbi. Malo neromantično je to odlagališče skrbi imenoval urejeno smetišče. Ker piše, da tukaj romarji pustijo kar ne potrebujejo, sem celo pomislila, da ni vedel za navado, da romarji od doma prinesejo kamen, ki ga tukaj odložijo in na ta način simbolično odložijo stvari, ki jih težijo. Vzpon na O’Cebreiro, kjer je tudi kapela svete Marije s skritim svetim gralom, je bil zanj težji od pričakovanj. Na celotni poti je bil dva krat izjemno navdušen nad naravo: pri nepozabnem, cvetočem, gorsko zelenim spustom v Ponferrado in v trenutkih zamaknjenosti v bližini samostana Samosa: “Nato se je dolina za spoznanje razširila s strmimi in tu in tam poraslimi temnimi stenami skrilavcev, nad njimi so se ponekod stene piramidasto ali terasasto dvigale še višje. Preko njih je pršila, curljala, ponekod tekla voda, tudi v širokih pasovih, se odbijala od skrilavcev in se v smeri zahodnega popoldanskega sonca kristalno svetlikala vse do tal. Kristalno nežen, na hipe zlat sijaj narave, me je kot privid zaustavil. Nekaj časa sem nemo opazoval bogastvo narave okoli sebe. Kar zijal sem od harmonije mirne vode, skrilavcev in sonca.” Fotografiral je trenutek, vendar se je pri ogledu fotografije prepričal, da je prava lepota tista, ki jo slika ne more izraziti. Na poti v Portomarin pa mu je zmanjkalo vode, grozila mu je dehidracija, doživel je krizo krize. A tudi to je premagal in dosegel Atlantski ocean.
Na koncu našteva razloge v prid kolesarjenju preko Camina. Pravi, da si s kolesom hitrejši, mobilnejši, nimaš težav s prtljago, nimaš žuljev, nisi toliko izpostavljen vremenskim neprilikam, na ta način imaš krajši čas za potovanje, zaradi tega porabiš tudi manj denarja. Pri vprašanju ali bi naslednjič kaj naredil drugače pa je prišel do zaključka, da je nedvomno preveč hitel, zato bi si naslednjič vzel več časa.
Zaključi z mislijo, ki da misliti tudi meni: “Kolo mi ni služilo zgolj kot prevozno sredstvo v prostoru, ki sem mu sledil, ampak je bilo tudi sredstvo za gaz po današnjem globaliziranem svetu. To občutiš ob umiku iz ujetega vrtečega sveta, sveta, ki z materialno nepotešenostjo drvi čez osnovne vrednote humanega, čutečega….Ni dvoma, da je porast Camino pohodnikov in romarjev tudi upor proti takšnemu času.”

ZAKONCA JELENKO IN CAMINO

27/03/2016SnežanaKomentiraj

Saša Djura Jelenko in Vinko Jelenko sta še en slovenski par, ki je skupaj prehodil Camino in o tem tudi napisal knjigo. V juniju 2009 sta krenila na svoj letni dopust, ki so jima ga zavidali le redki. Kdo pa si za dopust izbere celodnevno hojo pod vročim španskim soncem, z najmanj desetkilogramskim nahrbtnikom na ramenih in težkimi gojzarji na nogah? Kaj ni lepše ležati na plaži, v borovi senčki, z osvežujočo ledeno hladno pijačo v rokah? In ko postane prevroče, zaplavati v turkizno modro morje? Se prepustiti skrbi drugih za tvoje udobje? A Saša in Vinko že vesta zakaj sta se tako odločila. Pravita: “ Na Poti je bilo treba preživeti vsak dan posebej in polne roke dela sva imela s tem.” Saša je imela tudi zastavljen cilj dopusta: “ Naučiti se živeti tukaj in zdaj, v tem trenutku in sprejemati sebe in vse ljudi in vsa živa bitja ter naravo z brezpogojno ljubeznijo je cilj, ki si ga želim doseči in hkrati pot, ki nima začetka in ne konca.” Kaj kmalu po začetku njune poti, so me prestrašile Vinkotove sanje. Občutek sem imela, da bo na Jakobovi poti doživljal regresije, podobno kot jih je Shirley MacLaine. Tlačila ga je mora, da je v vasi kjer sta prenočevala, bil že nekoč v srednjem veku. Vas je bila polna oboroženih vojakov, ki nikogar niso spustili ven. Želel je pobegniti, zato se je skupaj še z dvema moškima vkrcal na voz. Pokrili so se s cerado in se skušali prebiti iz vasi. Voz je moral ustaviti na kontrolni točki in stražarji so začeli z bajoneti prebadati cerado. Zaslišal je pritajen krik svojega soseda, ki je bil očitno zadet. Njegovo hropenje je postajalo čedalje glasnejše,dokler ni v nekem trenutku utihnilo. V tistem se je zbudil. Na srečo ga mora do konca poti ni več tlačila. Vinko je imel na poti kar precej težav s tendinitisom. Zdravnik mu je svetoval počitek, pa je trmasto vztrajal do konca. S pomočjo ibuprofena, ki mu je lajšal bolečine pri hoji, je v skladu s Sašinim zapisom: “ Moč, ki jo potrebujemo za pot moramo poiskati v nas samih,” poiskal moč in dokončal pot.

Saša je uživala v hrani, ki jo je dobila na poti. Verjamem, da je severnošpanska kuhinja zelo okusna. Verjamem pa tudi, da lakota zaradi porabljenih kalorij na poti, hrani tudi za kakšno stopnjo izboljša okus. V knjigi je zapisala kar nekaj receptov za pripravo lokalnih jedi, ki jih je s slastjo pojedla. Tudi Jakobovo torto, ki je preprosta in okusna sladica. Recept za Jakobovo torto: 3 skodelice zmletih mandljev, 3/4 skodelice moke, 1 skodelica sladkorja, 4 jajca, 8 žlic masla sobne temperature, 1/2 žličke pecilnega praška, 1/2 skodelice vode, sok 1 limone, sladkor v prahu za posip. Moko in pecilni zmešamo posebej, zmiksamo jajca in dodamo vse ostale sestavine. Pečemo v okroglem modelu, ki ga prej obložimo s peki papirjem. Pečemo 45 minut na 180 stopinj. Ohlajeno potresemo s sladkorjem v prahu.

Na poti sta začutila povezanost ljudi, ki hodijo po Caminu, povezanost, ki je stkana iz sočutja in solidarnosti, ter na veliko prekrita s čudovito energijo, ki se ji reče ljubezen, ljubezen do sočloveka, ne glede na raso, spol, prepričanje, stan, ljubezen, ki ne potrebuje besed in pojasnil, ljubezen, ki se izrazi v pozdravu, pogledu, majhni gesti ali pa se preprosto začuti. Zdelo se jima je najpomembnejše, da sta bila v največji možni meri odvisna sama od sebe. V življenju na splošno prepogosto iščemo krivce za težave, ki nas spremljajo v drugih. Na poti jih ne moreš, tudi če si to želiš. Saša na koncu piše: “ Če je Camino življenje, konca vendarle ni, kajne? Cilji pa so samo ene drobcene stopnice po katerih stopamo skozi naše življenje. In Camino je le ena izmed njih. Stopnica z veliko začetnico. Zaradi njega bodo naslednji koraki v življenju morebiti drugačni, mogoče lažji in z drugim zavedanjem kot so bili pred to potjo.” Pravita, da po Caminu tudi njun stisk rok nikoli ne bo več enak.

UROŠ MOČNIK IN CAMINO

27/03/2016SnežanaKomentiraj

” Če ti je nekaj namenjeno, se zgodi vse, da se to tudi uresniči,” je prepričan Uroš Močnik. In ker mu je bilo namenjeno, da se sreča s Caminom, se je zgodilo vse, da se je to tudi uresničilo. Po poti Camina se je podal s kolesom. Njegova izkušnja, opredmetena v knjigi, nosi naslov V 14 dneh do konca sveta s podnaslovom Popotovanje v notranji mir. Camino.

Sprva je mislil, da bo potoval sam, potem pa je naneslo, da se je zbližal s Carlosom, Nemcem španskega rodu in Jakobovo pot sta prekolesarila skupaj. Zaradi Carlosovega španskega porekla in posledično njegovega poznavanja tamkajšnje kulinarike, sta skupaj uživala tudi v kulinaričnih radostih pokrajine. Spoznal je, da so krvavice v severni Španiji zelo popularna specialiteta. Imenujejo jih mortillas, najraje pa jih pripravijo z jajci na oko. V San Juan de Ortega je poskusil tamkajšnjo specialiteto – česnovo juho. Tudi Uroš sam se je izkazal kot kuhar, saj je v albergu skuhal riž v ribji omaki. In menda so si vsi, ki so jed poskusili, oblizali prste. Na pot se je podal oktobra, ko je bila Galicija polna kostanja. Galicija je namreč najbolj poznano področje po kostanjih v Evropi. Nabral ga je in v albergu je slasten vonj pečenih kostanjev privabil romarje v skupno kuhinjo.
Zanimiv je bil njegov boj s samim seboj. Nikoli ni hotel kolesariti stoje in kolesarje, ki so to delali, je kar malo omalovaževal. Vendar se zarečenega kruha največ poje. Pri kolesarjenju na O’Cebreiro, je bil tudi sam prisiljen v to. Ne samo, da je moral stoje kolesariti v prvi prestavi, celo sestopiti je moral in se na vrh povzpeti peš, ob kolesu. To je občutil kot veliko ponižanje samega pred seboj.

Najprej je doživljal Camino kot romantično in mistično popotovanje k spremembi. Pravi, da Camino verjetno ponuja marsikaj, vsakdo pa sprejme tisto, kar je zmožen in pripravljen sprejeti. Camino pa tudi prinaša in združuje: “Prinaša posluh za drugega, toleranco, priznavanje različnosti in spoštovanje. Združuje različne veroizpovedi, združuje ljudi različnih starosti, narodnosti in pogledov.”

Eno poglavje v knjigi je namenjeno tudi vitezom templjarjem, ki so bili tudi zaščitniki in “bančniki” romarjev. Delovali so od leta 1118 do 1308. Ustanovljeni so bili z namenom varovanja romarjev na njihovi poti v Jeruzalem, po prvi križarski vojni, ko je spet postal krščanski. Postali so uradna papeška vojska, ki je aktivno delovala na področju kjer so se stikale tri religije: židovska, krščanska in muslimanska. Templarjem pripisujejo, da so poznali resnice, ki jih takratno življenje ne bi moglo sprejeti in prenesti. V prvih letih 13.stoletja naj bi prišli do takrat še neodkrite Amerike. O poti so izdelali zemljevid, na osnovi katerega naj bi Kolumb prišel v Ameriko. Preko njih naj bi indijanska plemena ob prihodu Kolumba, že poznala križ kot simbol krščanstva. Začuda so imeli tudi veliko srebra, saj rudnikov v Evropi skoraj ni bilo. Z vojnim plenom, z darovi romarjev in zaradi vojne pomoči proti muslimanom, so pridobili ogromno premoženje. Varovali so tudi prenos denarja po Evropi in romarjem omogočili, da so denar shranili v raznih evropskih mestih. Na ta način so bili začetniki poslovanja z bančnimi čeki, saj so kot nadomestilo za shranjeni denar, romarji dobili vrednostno pismo, ki so ga po potrebi vnovčevali na poti. Posojali so denar in frankovska država je bila njihov velik dolžnik. To je povzročilo njihov propad. Kralj Filip Lepi je leta 1308, v petek, 13. oktobra, pozaprl vse templjarje na ozemlju Francije in se tako izognil vrnitvi izposojenega denarja. Od tu izvira petek trinajstega kot slab dan, ki ga je najbolje prespati, da se ne bi zgodilo kaj slabega.
Na poti se je v mislih igral igro, ki jo je poimenoval Oseba dneva. Vsak dan je izbral poznano osebo iz svojega življenja in premišljeval o njej. Ugotovil je: “Neverjetno, kaj vse hranimo v spominu in če mu dovoliš, da pove svoje, stvari kar bruhajo na dan.” Za spravo s preteklostjo pa se mi zdi neprecenljiva njegova misel, da dogodkov v preteklosti ne moreš spremeniti, saj so bili takšni kot so bili, lahko pa spremeniš pogled nanje.Njegovih misli o brezčasju nisem najbolje razumela. Mogoče je za njihovo razumevanje potrebna energija Jakobove poti. Mogoče jih začutim, ko bom na Poti: “Za trenutek sem z mislimi obstal v brezčasju, kot da bi združil občutenje za tisto nekoč in to zdaj in zazdelo se je, da vem kako je bilo tukaj nekoč. Prav tako pa sem čutil, da nekoč in danes nekako sodita skupaj, in da med njima ni razlike. Vse to se je odražalo kot aha izkušnja, občutek brezčasja ali pa hkratnega obstoja tega in nekaj preteklih obdobij hkrati. ”
Po opravljeni poti, je Uroš Carlosa spraševal, kaj mu je Camino dal. Zanimiv je njun dialog: Carlos: “Camino me je še utrdil v pripravljenosti sprejeti vse, s čimer ti življenje postreže.”
Uroš: “Se ti ne zdi to pasivno? Življenje gre lahko mimo tebe.”
Carlos: “Odvisno, kako gledaš na to. Z zornega kota spoznanja, kaj je tvoja naloga življenja, je to zelo aktiven in pragmatičen pristop. Z zornega kota dokazovanja, da s svojimi talenti in voljo lahko narediš vse, kar si zastaviš, pa je pasivno. Dvomim v moč želje in volje. Obe sta v vlogi ega in sta njegovi motivacijski sili. Problem ega je, da pogosto zgreši smer, vzame na muho napačno tarčo. Včasih minejo leta preden ego uvidi, da je zgrešil.” Po moje je res vsa resnica ta, da je treba sprejeti, kar ne moremo spremeniti, imeti moramo pogum, da spremenimo tisto, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko.

Moram priznati, da sem ob branju knjig o Caminu najbolj razumela in čutila ženske avtorice, vendar se me je tudi Uroš z njegovo knjigo, prav posebej dotaknil. Velikokrat sem prebrala njegov sestavek: “Prav tako sem ponovno doživel nekatere občutke, med katerimi je bil en prav poseben in ki ga že dolgo nisem doživel – notranji mir. Niti ne vem, kdaj se je naselil vame. Bil je močan, vseprisoten, hkrati pa miren, spokojen, tih in prav zato je bil nekaj posebnega. Doživljal sem ga kot stabilnost, suverenost, kot nekakšen ovoj, ki te obdaja in te brani pred dvomi, slabimi mislimi, problemi in malimi strahovi. To je občutek tišine v sebi, skladnost samega s seboj, nekakšne samozadostnosti in zavedanja, da to, kar je, je dovolj in ravno prav in tako, kot je, je najbolje zame.”

STAŠA LEPEJ IN CAMINO

26/03/2016Snežana1 komentar

Staša Lepej se je obula v težke planinske gojzarje, za nahrbtnik zataknila slovensko zastavico, si ga oprtala in se v juliju 2006 odpravila na Camino , ker “…jo je nekaj silovito gnalo tja med pšenična polja, vinograde, včasih tudi dokaj nezanimivo in dolgočasno pokrajino.” Zanjo je bilo romanje notranje potovanje, čiščenje duše, iskanje najglobljega duhovnega smisla in samopoznanja. Uresničitev sanj. In tako je naslovila tudi knjigo o svoji poti: Camino, moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.
Skozi knjigo sem s Stašo Lepej hodila po poti Camina kar nekaj korakov za njo. Želela je biti sama s seboj, se spoznati in očistiti svojo dušo. Tudi zvečer se ni kaj rada družila z ostalimi. Pojedla je, oprala perilo, odgovorila na SMSe in naredila zapiske. Po poklicu je bila odvetnica in doma je bila vedno tudi urejena kot odvetnica. Navajena je bila nositi kostime, visoke pete in si redno ličiti obraz. Pri pakiranju nahrbtnika pa so kostime zamenjale pohodniške hlače in majice, salonarje pa športni copati. Seveda je vzela s seboj šminko, maskaro in barvice za oči, a na Caminu je kaj hitro ugotovila, da tega sploh ne potrebuje. Na nasvet prijatelja pa je vzela s seboj dokaj nenavaden klobuk ( bolje turban), ki na pogled ni bil bogve kaj, a je bil zelo uporaben: plenico. Zmočena in ovita okoli glave je bila odlična zaščita pred vročim španskim soncem, ki ti je neusmiljeno žgalo na glavo. Zaradi povečanih fizičnih naporov, ki jih prestajaš na taki poti, se je oskrbela s tabletami kalija, magnezija in C vitamina in jih dnevno dodajala svoji prehrani. S seboj je vzela tudi zeliščne SOS tablete iz galganta, za skrajno silo, če noge ne bodo šle več in bo glava odpovedovala. Galgant je rastlina, ki sodi v družino ingverjevk. Užiten je njen podzemni del. Precej podoben je ingverju, vendar s to razliko, da je nekoliko svetlejše barve in ima tanjšo lupinico. Po okusu je svež galgant bolj blag kot ingver, njegov vonj pa spominja na smrekove iglice. Hildegarda je galgant imenovala začimba življenja, ki vam lahko vlije več moči od energijske pijače ter vas ohranja budne. In zato je Staša tabletke galganta tudi vzela s seboj. Tudi čepki za ušesa so našli svoj prostor v nahrbtniku, saj telo ob takih fizičnih naporih potrebuje dovolj spanja, v množičnih spalnicah v albergih ( tako Španci imenujejo zavetišča za romarje) pa se znajo ponoči pojaviti tudi kakšni moteči zvoki.

Rada sem hodila za njo. Prikupila se mi je s svojim razmišljanjem. V celoti se je razkrila. Premislila svojo preteklost. Podoživela svoje težke trenutke. Se spovedala. Nisem jokala z njo, ko so se ji solze ulile same od sebe (tako kot se na Jakobovi poti mnogim romarjem), zaradi posebne energije in čiščenja duše. Prvič se ji je to zgodilo že v Lourdesu, ki ga je obiskala spotoma, na poti do izhodišča v francoskem Saint Jean Pied de Portu. Z njo sem jokala, ko se je spominjala smrti svoje hčerke, še dojenčka, v njenih študentskih časih. Že preden je odhajala na to pot, je vedela, da jo poklic odvetnice preveč obremenjuje z vso negativno energijo raznoraznih sporov, ki jih je za svoje stranke morala urejati na sodišču. Med potjo je stalno preverjala ali je že izšel razpis za mesto notarja v Zagorju ob Savi, na katerega je želela kandidirati in preostanek svoje delovne dobe preživeti v psihično manj obremenilnemu poklicu. Na poti je hrepenela po nakupu hiške, ki jo je občudovala že od otroštva in je bila naprodaj. Fizične napore je z veliko mero vztrajnosti premagovala in skrbela, da je njeno fizično telo dobilo dovolj energije, kar na Caminu niti ni tako enostavno. Španci imajo namreč v času našega kosila siesto, trgovine in gostilne pa so takrat zaprte. Tako, da ti tudi nič ne pomaga, če se v trenutku, ko si tvoje telo želi glavnega dnevnega obroka, nahajaš v mestu ali na vasi. Odvisen si od tega, kar imaš v nahrbtniku. Smejala sem se, ko je sestradana in dehidrirana v Pamploni na dušek spila 2 ( z besedo dva) litra ore in v hipu zmazala kremšnito. To je bila res prava Žeja in Lakota. Ko je priromala do Santiaga, pa je bila lažja kar za nekaj kilogramov.

Na Cruz de Ferru ni odložila samo svojih, ampak tudi skrbi svoje hčere in sina, saj sta ji zaupala svoja kamna, da jih je pritovorila in priložila na goro skrbi romarjev iz celega sveta. V trenutku, ko je odložila sinove skrbi v Španiji, je on v Sloveniji dobil službo.
Na Poti je spoznala, da ne bi želela živeti bistveno drugače kot živi, da je pot, po kateri hodi, zanjo edino pravilna. Ta pot jo je učila živeti in uživati tukaj in zdaj. Po prihodu domov pa se ji je začel, tako kot vsakemu romarju, dogajati njen Camino . Uresničili sta se ji obe želji: postala je notarka in lastnica ljubke hišice, ki jo je občudovala že iz otroštva. Kdo bi vedel, če ji je pri vsem tem pomagalo tudi to, da je prehodila Jakobovo pot?

ULRIK II. IN CAMINO

21/03/201621/03/2016SnežanaKomentiraj

Ulrik II. je bil sin Friderika II. , ljubimca Veronike Deseniške. S svojo nezvestobo je izbrisal Slovence iz vrha evropske politike. Sodeloval je pri dedni pogodbi, po kateri je z izumrtjem celjske dinastije, slovenska zemlja pripadla Habsburžanom. Njegov sin Ulrik II. je bil zadnji moški potomec rodu Celjskih grofov. Imel je tri otroke, vendar so vsi pomrli pred njim, njega pa so ubili v Beogradu novembra 1456.

Ulrik II. Celjski je na romanju postal vitez

Za časa življenja si je Ulrik II. zelo želel postati vitez. Takrat so iniciacijo v viteški red opravljali na romanju in ne več na vojnih pohodih. Ulrik II. se je odločil, da bo odjahal na romanje po Jakobovi poti in si pridobil viteški stan. Za na pot je potreboval precej denarja, ki ga pa ni imel, zato si je novembra 1429 od očeta Friderika II. izposodil 32.000 ogrskih zlatnikov, naslednje leto, v marcu 1430, ko se je odpravil na pot, pa še 5.000 zlatnikov od tete, ogrske kraljice Barbare. V Kompostelo se je odpravil v spremstu šestdesetih konjenikov.

O samem romanju se je v španski kroniki kastiljskih kraljev, ki je shranjena v španskih arhivih, v 13. poglavju ohranil zapis o romanju UIrika II. Celjskega v Kompostelo k sv. Jakobu. Točne njegove poti se iz vseh virov, ki so na razpolago, ne da rekonstruirati.
Ohranjeni so podatki, da je 21.3. 1430 bil v Sergobi v bližini Valencije, kjer ga je aragonski kralj Alfonz V. Aragonski še skupaj s trinajstimi spremljevalci, sprejel v red “amprisiae stolae et jarae.” Za veliko noč , 16. aprila 1430 pa se je na poti v Santiago ustavil s šestdesetimi konjeniki, bogato opremljenimi vitezi, pri kralju Juanu II. Kastiljskemu, kjer je prebil slabe tri tedne. Raje kot bogata darila je skupaj s še štirimi spremljevalci prejel ogrlico iz ribje luske, ki je bila znamenje viteškega reda ribje luske, »collar del escama«, ustanovljenega 1420. V Compostelo je prišel sredi maja.

NACE NOVAK IN CAMINO

20/03/2016SnežanaKomentiraj

V knjigi Naceta Novaka z naslovom Camino in podnaslovom Od Nove Gorice do Kompostele ti da misliti že spremna beseda Oskarja Simčiča: “Človek gre na pot, ker se želi srečati sam s seboj.” Res je. Srečati in se spoznati, saj mi v tem trenutku, pri vseh mojih letih, niti malo ni jasno, kako se bom na samo pot odzvala in jo prestala.

In naprej: “Ljudje iščejo nekakšno presežnost samih sebe. V tem slutimo prvobitno človekovo težnjo po neskončnosti, hrepenenje po nečem višjem, s čimer se človek želi poistovetiti.” Tudi to je res. Le zakaj bi drugače zapustila udobje svoje postelje, razkošje domače kopalnice in lagodne vsakodnevne sprehode za celodnevno pešačenje po kruti, vremensko nepredvidljivi pokrajini, za spanje v množičnih spalnicah brez intimnosti, da se bom podobno kot kaki nori Španec borila z mlini na veter? Res nas v kaj takega lahko požene samo kakšna prvobitna težnja, ki je vsekakor močnejša od kasneje pridobljenih.

Sam avtor knjige se je na pot podal v maju leta 2002. S seboj je vzel sicer za romarja povprečno, zame pa nepredstavljivo težek nahrbtnik, ki je tehtal nekje med 9 do 12 kg. Vanj je stlačil: nepremočljivo pelerino, pohodniške čevlje, zgornji in spodnji del anoraka, pulover iz flisa, volnen puli, 3 kratke majice, troje spodnjih hlač, tri pare nogavic, brisačo, kratke in dolge pohodniške hlače, pralni prašek, sandale, toaletni pribor, pribor za prvo pomoč, Lonely Planetov vodič Walking in Spain, dnevnik, dva kulija, fotoaparat in nekaj filmov, sončna očala, mali žepni švicarski nožek, žepno baterijo, ultra lahko spalno vrečo, dve plastenki za vodo in zalogo hrane (nekaj energetskih tablic, vitaminske tablete, suho sadje).

V marsikaterem izmed romarskih prenočišč je bil prvi Slovenec, ki je prenočeval tam. Na poti je srečal še enega slovenskega Slovenca, Mirana Sagmeistra in enega koroškega Slovenca, Valterja.
Na Caminu fizično telo “našpanaš” do skrajnosti, zato se posledično veliko ukvarjaš s hrano, pijačo, žulji, vnetji mišic… Vse to je v Nacetu povzročilo občutek globoke ponižnosti v goreči želji, da bi mu telo služilo do konca poti. Začutil je kako je življenje dragoceno. In veliko razliko med tem, ali o dragocenosti življenja govoriš, ali jo občutiš.
Nace da romarjem kar nekaj koristnih nasvetov. Pove, da je vsepovsod dovolj vode, tako da ni potrebno nositi velike zaloge s seboj. Bralca pouči o najboljši oskrbi žuljev: z injekcijo je treba iz žulja posrkati tekočino, v živo rano pod mehur je treba vbrizgati betadine in rano temeljito obvezati. Prav tako vneto prisega na Compeedo obliže za žulje. Glede na to,da se bliža tudi moj odhod na Camino, sem si kar oddahnila, ko sem Compeedo obliže našla v DM-u, samo nisem imela s seboj očal, da bi izbrala med veliko izbiro takšnih in drugačnih: za prste, za pete, za podplate… Izbira bo težka, ker nameravam na pot samo s 4 kg težkim nahrbtnikom. Pa ne zato, ker je imela toliko težkega Shirley MacLaine, ko se je odpravila na Camino, ampak zato, ker enostavno v življenju nisem navajena nositi takšnih in drugačnih nahrbtnikov. Še na Triglav sem šla brez. Tako, da bo selekcija stvari za v nahrbtnik zelo ostra, glavni izločitveni kriterij pa teža stvari: lahko ne, ultra lahko ja.

Nacetova knjiga je bila ena izmed prvih, ki sem jo o Caminu prebrala. Zato sem se čudila koliko vremenskih neprilik je doživel, koliko dežja in blata je prehodil in kako ga je ogrozil snežni metež. In to v Španiji, v maju. Zdaj, ko sem se s Caminom vsaj s pisano besedo že dokaj seznanila, mi je jasno, da se vreme in razmere na poti lahko iz ure v uro spreminjajo in edino na kar se lahko v zvezi z vremenom na poti zanašaš, je njegova spremenljivost iz ure v uro.
Naceta je pri spanju kar nekajkrat motilo smrčanje ostalih peregrinov v skupnih spalnicah. Škoda, da med svojo 9-12 kilogramsko prtljago ni strpal tudi ušesnih čepkov.
Na Caminu je srečal veliko ljudi, ki so pred kratkim pustili službo, nekaj takih, ki so prekinili zvezo s partnerjem, in tudi nekaj takih, ki so ostali sami. V večini primerov je šlo za ljudi, ki so se odločili, da bodo, ali pa so bili prisiljeni zaživeti na novo, odgovor na vprašanje: Kako naprej? pa so prišli iskat na Camino. V opisovanju tega njihovega iskanja se mi je vsiljeval neki termin, s katerim je narobe samo to, da je bil lasten našemu prejšnjemu režimu, ki ga še vsekakor nismo preboleli. A ga bom vseeno navedla. Pri branju sem dobila občutek, da so romarji pravi tovariši ( tovariš je po SSKJ oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela). Med seboj so v tovariških, prijateljskih odnosih. Še več, za ponazoritev njihovega tovarištva Nace uporabi D’Artagnanov: “ Vsi za enega, eden za vse!”
Seveda romarji že kmalu po začetku poti ugotovijo, da so materialne dobrine na poti k sebi, povsem nepomembne in nepotrebne. Prav zato v zavetiščih obstajajo mesta, kjer pustiš stvari, za katere ugotoviš, da jih na poti ne potrebuješ, nekomu drugemu pa bi lahko koristile. In obratno: vzameš stvar, ki jo na poti potrebuješ. Sistem deluje po načelu: Daj, kar lahko daš in vzemi, kar rabiš.

Imam občutek, da vsi romarji, ki so prehodili Camino, zagotovo pa vseh devet, od katerih sem prebrala knjigo, piše o treh zakonitostih Camina:

Prva zakonitost je, da je Camino dosleden vzgojitelj. Z vzgojnimi primeri s takojšnjim odzivom je tudi Naceta prepričal, da vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. In to takoj.

Druga zakonitost Camina je, da te poveže z naravo, da dejansko občutiš, da si njen del. Naceta je Camino asociiral s pesmijo Williama Wordswortha:

Narava nikdar ne izda srca,
ki ljubi jo;
saj v njej je moč,
ki nas v življenju neprestano vodi od sreče k sreči – s tem,
da zna srce navdahniti s pokojem in lepoto ter vzvišenimi misli.

Tretja zakonitost Camina je, da za vse kar potrebuje romar, poskrbi Camino sam. Nacetu je v trenutku krize naklonil sivolaso nuno, ki mu jo je poslal nasproti. Nuna mu je podarila pozlačen obesek, sveto podobico, ki mu je pomagala prestati trenutek slabosti, da je lahko nadaljeval pot. Drugič mu je v trenutku, ko je v sandalih in slabo oblečen zmrzoval v snežnem metežu, ker se ni bil v stanju ustaviti in obleči, ker je bil prepričan, da bo v tem primeru zmrznil, Camino za nekaj trenutkov naklonil sonce, da se je lahko preoblekel. Takoj za tem pa se je vreme spet skisalo. Seveda ni verjel, da je šlo samo za naključje. Tretjič mu je Camino naklonil rešitev, da je sploh lahko pot končal. Nace je imel med samo potjo velike težave z levim gležnjem. Imel je vnetega, rdečega, zatečenega, bolečega. Pred koncem poti, je že pomislil, da bo moral odnehati, vendar mu je Camino ponudil rešitev, da je zadnje kilometre lahko prekolesaril. Nace je to tretjo zakonitost strnil v besede: “Kako elegantno se vse skupaj rešuje.”

V Foncebadonu se klatijo psi — V Foncebadonu se klatijo potepuški psi

O Foncebadonu je zapisal, da so tam pred časom odstranili nekaj potepuških psov, saj so zbrani v trop predstavljali nevarnost za mimoidoče.Tudi sam je ob vstopu v vas videl štiri, ampak takšne lene, ki za romarje niso predstavljali nevarnosti. Osem let pred Nacetom, leta 1994 je po Caminu romala Shirley MacLaine, ki v svoji knjigi piše, da jo je bilo vso pot strah podivjanih psov v Foncebadonu. Ko je prišla tja, je dejansko srečala celo krdelo. Ves čas je imela v mislih pripravljeno obrambo, ki se jo je zdaj poslužila. V duhu je oblikovala čudovito rdeče srce in ga napolnila z vso ljubeznijo, kar jo je premogla in svojo vizualizacijo poslala v prostor. Odposlala je največjo obliko srca prežetega z ljubeznijo, kar si ga je mogla zamisliti, srce je doseglo krdelo in ga oddaljilo od nje. Ko je bila v Foncebadonu Shirley, je bil še popolnoma zapuščen, ko je bil Nace, je bila v vasi že odprta “muzejska” okrepčevalnica.

Kmalu za Foncebadonom je Cruz de Ferro, gora kamenja, ki je zrasla iz odloženih skrbi romarjev. Nace ne dela rad stvari, ki jih delajo vsi drugi, zato tudi ni s seboj prinesel kamna s svojimi skrbmi, da bi ga odložil ob njenem vznožju. Mogoče ga je polomil in zdaj hodi okoli s skrbmi, ki bi lahko v družbi s skrbmi romarjev iz vsega sveta ležale nekaj tisoč kilometrov stran. Jaz jih bom vsekakor odnesla tja. Da bodo imele družbo.

Po knjigi sodeč bi rekla, da je pot prehodil s celim srcem in celim telesom, enako kot Paul Coelho, ki zaradi tega ne vidi nobenega razloga, da bi Pot prehodil še enkrat. Podobno kot vsi ostali romarji na Gori Radosti (Monte de Gozo) doživi vrh svoje Poti: občuti zmagoslavje, izjemno srečo, zadoščenje, radost, srečo, ki jo z materialnimi dobrinami ne moreš doseči, napolni ga posebna energija, pa še kaj, kar človeku prinese tisti izjemen občutek radosti, po kateri je gora tudi dobila ime. Prav tako kot vsem ostalim romarjem pa se ti njegovi občutki po prihodu v Santiago niso stopnjevali, ampak so se kar malo porazgubili. Nace to doživi kot: “ Po prihodu v Santiago pa se je pokazalo, da se prevelika pričakovanja, želje in hotenja najpogosteje zaključijo vsaj z rahlim razočaranjem.” To seveda ni nič drugega kot že nešteti dokaz zlajnane resnice, da v življenju ni važen cilj, ampak pot do cilja. Pot, po kateri hodiš vsak dan, pot, skozi katero moraš ostati človek, uživati na vsakem koraku in ljubiti vsak kamen ob cesti. Ker je življenje pot, ne cilj.

V Santiagu je na osnovi izpolnjenega romarskega potnega lista, ki ga je praznega, brez žigov, dobil že onkraj Pirenejev, na izhodišču v francoskem Saint Jean Pied de Portu in ga potrjeval v zavetiščih, dobil Compostelo. To je v latinščini napisan dokument, ki ga izdajo vsakemu romarju, ki je prehodil vsaj zadnjih 100 km. In zato, ker je za pridobitev Compostele dovolj 100 km, se na zadnjem delu poti, valijo kolone romarjev, tako da vse skupaj izgleda zelo turistično, vsekakor pa popolnoma drugače kot prvih 700 kilometrov.
Zato je Nace hitro pobegnil iz mesta in jo mahnil v Finisterro, da v skladu z romarsko tradicijo, zažge vsaj en kos oblačila. In zaključi Pot na koncu sveta.

MIRJANA STEBLOVNIK IN CAMINO

19/03/201619/03/2016SnežanaKomentiraj

AAEAAQAAAAAAAAJoAAAAJGEyM2ZjZGUwLWY5ODAtNDg3Yy04YWQ0LTY2ODA2NjYwYmMwZQ — Mirjana Steblovnik

Mirjana Steblovnik je Jakobovo pot prehodila s svojim možem Valentinom v septembru leta 2008. O njuni poti je zapisala knjigo z naslovom Buen camino, peregrino. Buen camino je romarski pozdrav, s katerim se pozdravljajo romarji na poti, peregrino je v španščini romar, vse skupaj pa se v slovenščini zapiše nekako takole: Srečno pot, romar. Ko je pot prehodila je bila stara toliko kot Shirley MacLaine, ko je romala po Caminu. V svoji knjigi Shirley tudi povzema, ko govori o lej linijah ali zmajevih črtah, ki potekajo na sami poti. Pravi: “ Življenska energija je posebej močna vzdolž energijskih črt, imenovanih zmajeve črte ali lej linijje. Ta energija ima zelo visoko frekvenco in zato človeku, ki jo sprejema , jasni misli, razvnema doživetja, spomin in razodetja.” Lahko bi rekli, da se ta pot vzdolž energijskih črt, dotakne duše, da je sposobna za nadaljnjo rast. To so namreč posebna vitalna mesta matere Zemlje, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši, same poti pa so kot vene in arterije, po katerih teče kri. Ljudje, ki so preorali te poti, so bili vodeni skozi mistično potovanje odkrivanja.
Mirjana me je pritegnila z enim izmed ciljev, ki si ga je zadala pred potjo – da bi se naučila brezpogojno sprejemati. Tudi sama sem si zadala tak cilj. Verjetno bi morala prirediti molitev za umirjenost v: “Camino, podari mi umirjenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko!”
Njuna pot je eno samo zadovoljstvo in hvaležnost. Tudi zanju je Camino poskrbel, da sta vse kar sta potrebovala, dobila pravi trenutek. Fizične napore sta brez težav zdržala. Hodila sta s palicami, saj Mirjana prisega na njihovo nepogrešljivo oporo na poti, v zavetiščih sta si veliko sama kuhala in se družila z ostalimi romarji. Na poti sta se spoznala celo z romarjem, ki je bil ortodoksni musliman, na Camino pa je prihajal iz Luxemburga in romarko, ki je hodila s konjem, ki ji je služil samo za prenašanje prtljage. Tudi onadva sta se pritoževala nad instant romarji, ki prehodijo samo zadnjih 100 kilometrov Jakobove poti. Imenovala sta jih scartani “kratkometraši” 🙂 Za pridobitev Compostele, listine s katero dobiš potrditev, da si prehodil Jakobovo pot, je namreč dovolj, da prehodiš samo zadnjih 100 km, ali jih prekolesariš 200. Zato ljudje množično, v glavnem v organizaciji turističnih agencij in verskih združenj, prehodijo te zadnje kilometre. Ponavadi jih avtobus zjutraj pripelje na izhodišče in zvečer pričaka na koncu dnevne etape in jih odpelje v kakšno bližnje prenočišče. Na tem delu poti je velika gneča. “Kratkometraši” so lepo urejeni,v sveže opranih in polikanih snežno belih majčkah, sveže sfrizirani ,”naspidirani”, hrupni in dišeči, skratka vse tisto kar pravi peregrini po prehojenih 700 km niso. Zato “kratkometraši” pravim peregrinom niso ljubi, verjetno pa bo držalo tudi obratno.
Posebno mesto na njeni poti pa so imele vrane. Stalno je imela občutek, da jo že od doma spremlja vrana, njena dobra znanka, ki jo je pred odhodom pogosto opazovala. Kar nekaj vran je na poti videla , še pogosteje pa je slišala samo njihovo krakanje. Mirjana nam opiše tudi njihovo navado, da žalujejo za umrlimi in za njimi celo priredijo pogreb. Pove nam, da je vrana za Tibetance sveta žival, saj so nekaj dni čuvale dalajlamo, ko je bil še dojenček.

Mirjani uspeva na poti živeti tisti trenutek, ki je, ne tistega včeraj ali jutri. Upam, da ji to uspeva tudi zdaj, ko se je vrnila domov. Saj pravijo, da se tvoj Camino začne šele po vrnitvi domov. Na poti je spoznala, da dejansko za vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. Camino je menda tisti, ki to kot pravi vzgojitelj naredi takoj po dejanju. Sama pa se že celo življenje sprašujem ali se te kazni in nagrade ne vlečejo skozi nekaj življenj in plačujem še kazni za nazaj, verjetno pa dobim kdaj tudi kakšno nagrado, ki si jo nisem zaslužila. Kakorkoli, Mirjana je spoznala, kako se v življenju vse to rešuje spontano.
Neskončno je uživala v lepoti narave: “…. in že stopam po neskončno lepi pokrajini. Nebo se že počasi barva v čudovitih barvnih niansah vzhoda. Ob pogledu na to uničujočo lepoto vzhoda, se ne morem zadržati. Planim v jok, saj sem v središču tiste blage tišine , ki vpija celo dihanje Boga.“ Kar nekaj knjig Slovencev, ki so romali po Jakobovi poti sem prebrala in vse so na poti samodejno oblivale solze. Še vedno sem kar nejeverna glede tega, a tudi sama Mirjana piše: “ Velikokrat zajočem na Caminu.” Mirjani pa da Camino tudi odgovor, zakaj je temu tako: “ Nekdo od peregrinosov me potolaži: S solzami si čistiš dušo.”

Na Caminu je spoznala, da je vsak pristen človeški odnos tveganje, ker je odvisen od svobode drugega :” Vsak človek je dober in slab. Vsak od nas ima v sebi radosti in bolečine…zato ni smiselno podajati ocen. Treba je spoštovati izraz človeka brez obsodbe…on je on in jaz sem jaz. Vsak od naju ima svojo resnico in nobena ni boljša ali slabša. Resnica samo je… “
Valentin mora biti neskončno družaben, saj z vsemi romarji takoj poišče skupni jezik. Prav tako se je na Caminu osvobodil osredotočenosti v umu. Ukvarja se namreč s fotografijo in večkrat ga je že prizadela kritika kakšne njegove fotografije, ki je bila njemu zelo všeč. Mirjana pravi, da je pričel fotografirati stvari v tistem trenutku, kot jih je pač tam zalotil, takšne kot so pač v tistem trenutku bile in se ni obremenjeval s tem, v katerem delu dneva, vremenu ali mogoče celo v katerem letnem času bi bila fotografija tam najlepša. Mirjana pravi o Valentinu: “Bajto je sprejel takšno kot je tam stala in ni razmišljal o tem, kakšna bi morala biti po nekem scenariju, niti o tem kakšna bi morala biti, da bo povšeči drugim.”
Mirjana je spoznala, da intelektualno razumevanje človekovega duhovnega vidika ne zadostuje. Moraš ga živeti. Na poti je ugotovila katere ljudi ima zares rada in kateri so tisti, ki jih je nekako vlekla za sabo skozi leta, ker se nekako ni mogla posloviti od njih. Sprašujem se, ali se je po vrnitvi domov od njih poslovila ali ne.
Mirjana je živela, čutila radost, svobodo in ljubezen. Sprejela je to, kar ji je življenje neizogibnega izbralo. Poskuša iz tega narediti nekaj dobrega. Camino ji je dal občutek radosti, brez posebnega vzroka, prej je živela v zmoti, ker je mislila, da mora za njeno srečo obstajati vzrok.
Knjigo konča z Ultreia, Ultreia, et Suseia, Deus, adjuva nos! To je stari romarski pozdrav: Samo naprej, naprej, Bog čuvaj nas! Ta stari romarski pozdrav nas poganja naprej po poti, navzgor v duhovnem smislu in nam želi, da bi nam Bog pomagal na poti.

CAMINO V NAŠEM ŠTETJU

01/03/201610/08/2016SnežanaKomentiraj

Nekega dne se je med Kelte pomešal apostol Jakob, ki je v današnjo Španijo priplul iz daljnje Judeje. Včasih je bil ribič na Genzareškem jezeru, zato je z ribiči ob Atlantiku kaj hitro našel skupni jezik, želel pa je, da bi z njimi imel tudi skupno vero, zato je med njimi oznanjal evangelij. Vse do leta 40, ki ga je našlo v Zaragozi. Tam se mu je prikazala Marija in mu naročila, naj se vrne domov, v Judejo. Ali je vedel kaj ga tam čaka ali ne, se ne ve. Tudi to ne, če se je o vrnitvi kaj pomišljal. Skratka, vrnil se je in leta 44 ga je dal kruti Herod Agripa v Jeruzalemu zapreti, bičati in obglaviti z mečem. Kdo bi vedel, zakaj mu je bilo tako usojeno. Jakobovo truplo se je čudežno vrnilo v Španijo. Splav brez mornarjev je pristal nekje na obalah Galicije, kjer so ga tudi pokopali. Za svetišče z njegovimi relikvijami so skrbeli zgodnji španski kristjani. Dokler so lahko. Zaradi njihove vere so jih preganjali Rimljani in uspelo jim je, da so jih z območja tudi pregnali. Z njimi je za skoraj 800 let odšel v pozabo tudi kraj svetišča.
Leta 813 je neki puščavnik zagledal posebej svetlo zvezdo. Dobil je občutje, da enostavno mora slediti sijoči zvezdi. Takrat je zaslišal tudi nebeško lepo glasbo, ki je prihajala iz iste smeri, kamor je svetila zvezda. Prispel je do osvetljenega polja, kjer je odkril marmornato grobnico. Napis na kamnu mu je razodel, da gre za posmrtne ostanke “Jakoba, sina Zebedeja in Salome”. Od tedaj se kraj imenuje Compostela [Kompostela], kar naj bi izviralo iz latinskega campus stellae (zvezdino polje). Lahko bi bil izvor imena tudi campus tellure (polje z grobiščem), a nekako so mi ljubše zvezde kot grobišče, zato povežimo Kompostelo z zvezdami.

Odkritje relikvije se je zgodilo ravno v pravem času. Takrat je bila krščanska Španija prostorsko utesnjena na ozkem pasu na severu Iberskega polotoka, večina polotoka pa je bila zasedena z Mavri. Najdba relikvije je ljudem okrepila duha in postavila branike krčanske tradicije pred islamom. Takratni kralj je takoj izrabil priliko, oprl se je na ljudsko verovanje in vzniklo samozavest proti arabskim “nevernikom”. Nad Jakobovo grobnico je dal zgraditi svetišče in samostan. Postal je tudi prvi romar do svetega kraja.
Poleg zgodbe o razkritju relikvije, se je razširil tudi glas o čudežu v Bitki pri Claviju v letu 844, v kateri se je Sveti Jakob pojavil na belem konju in povedel kristjane v boj proti Mavrom. S tema dvema legendama so cerkvene oblasti pridobile široko podporo v boju proti Arabcem. Uradniki iz katedrale Santiago so pri vsej zadevi še znatno pomagali, saj so najeli pripovedovalce zgodb, da so potovali po podeželju in razširili “novice” o čudežih svetega Jakoba in njegovih relikvij. Podjetni skrbniki cerkve so vedeli, da je bilo število romarjev, ki so obiskali in darovali denar za svetišče sorazmerna z učinkovito promocijo. V novoizgrajeni samostan v Santiagu di Composteli, so se že leta 893 vselili benediktinci. Tudi oni so bili podjetni in so začeli ob Caminu graditi samostane, kjer so čedalje številčnejši romarji iz vseh krajev polotoka, lahko prenočili. Tu so začetki množičnega turizma. Romarji so spotoma, kot spokorno opravilo, gradili prenočišča za popotnike in razna pobožna znamenja in kapelice, ki so rasle kot gobe po dežju.

Do dvanajstega stoletja je Santiago de Compostela postalo največje romarsko središče v srednjeveški Evropi. V našem štetju je Camino dobil novo ime, postal je Camino de Santiago.
Svetišče Santiago de Compostela je prav zaradi romarske poti, ki je vodila do njega, postalo važno kulturno središče za vso Evropo, čeprav leži na njenih skrajnih robovih. Ko so ga leta 997 Arabci uničili, se je ves tedanji krščanski svet zavzel za njegovo obnovo. Padle v bojih proti Arabcem je Cerkev postavila na isto raven s padlimi križarji. Ker so se eni in drugi borili proti nevernikom, so si oboji zaslužili enake privilegije, na primer popolno odvezo grehov.
Zgodovinarji dvomijo, da je Sv. Jakob kdaj obiskal Španijo in mislijo, da je trditev, da so njegove relikvije kadarkoli prispele do Španije, izmišljotina cerkve.
S Caminom je povezanih kar nekaj ekonomskih kategorij: cerkveni uradniki so uvedli promocijo romarske poti, benediktanci so izgradili prva turistična prenočišča, templjarji, ki so varovali romarje na poti so uvedli prvo obliko čeka, da so jim romarji lahko na začetku poti dali denar v hrambo, ki so ga kasneje ko so ga potrebovali, dvigovali, objavljen je bil tudi prvi turistični vodič Codex Calixtinus. 225-strani rokopisa vsebuje zbirko besedil, vključno s pridigami Svetega Jakoba in praktične potovalne nasvete romarjem.

Kalikstov kodeks opisuje romarsko pot kot pot, ki vodi v življenje in je ozka. Po drugi strani pa pravi, da je cesta, ki vodi do smrti, široka in prostorna. Govori o tem, da je romarska pot za tiste, ki so dobri, da na njej ni prostora za razvade, za tiste, ki iščejo užitke, da se na njej povečajo vrline in preseže telo, da se na Caminu dobijo odpustki za grehe. Pravi, da je romarska pot, pot pravičnih, ljubezen svetnikov, vera v vstajenje in nagrada blaženih, ločitev od pekla, gotovost nebes. Popelje nas stran od slastne hrane, požrešnosti in debelosti, nas oblikuje, zavira želje mesa, ki napada trdnjavo duše, čisti duh, nas vodi v razmišljanje, ponižuje ošabne, poraja ponižne, ljubi revščino. Sovraži tiste, ki jih žene pohlep. Po drugi strani ljubi osebe, ki dajejo revnim. Nagrajuje tiste, ki živijo preprosto in delajo dobra dela, iztrga iz krempljev greha tiste, ki so skopi in krivični.
Kalikstov kodeks je bil do julija 2011 shranjen v katedrali v Santiagu di Composteli. Takrat pa je skrivnostno izginil iz sefa. Zaradi njegove neprecenljive vrednosti so predvidevali, da ga lista kakšen ljubitelj umetnosti v tujini in da ga v Španiji več ni. Pa so se zmotili. Čez skoraj točno leto dni po izginotju so ga našli v garaži bivšega električarja katedrale, na kupu s starimi časopisi. Motiv za vlom in krajo rokopisa neprecenljive vrednosti je bilo maščevanje. Električarja, ki je z duhovščino sodeloval kot samostojen obrtnik, so po 25 letih dela za katedralo odpustili. Kalikstov kodeks so vrnili na njegov dom, v katedralo v Santiagu di Composteli, tatinski električar pa sedi v zaporu. Vsega skupaj je dobil deset let.

Dva tisoč let kasneje, sodobni romarji, po končanem romanju v Santiago de Compostela, nadaljujejo pot še do Finisterre. Počastijo obrede naših prednikov, skurijo svoja oblačila in čevlje, se okopajo v morju, s sebe sperejo preteklost in objamejo novo življenje. Gledajo sonce, ki potone v smrt na obzorju, in ker ponovno vzide, jih prevzame globok občutek obnove.Jakobova pot je zvezdna pot, dostopna izbranim, pogumnim, vztrajnim in pametnim smrtnikom. Romanje v Santiago in Finisterre, pa naj bo za kristjana ali pogana, predstavlja vrnitev k izvoru ali k domovanju bogov. Mnogi verjamejo, da jih romanje po Jakobovi poti odpira k osebni in duhovni izkušnji, ki spreminja življenje. Žene jo energija Rimske ceste nad potjo in energija milijonov, ki so hodili po zemeljski poti spodaj.

Nekateri ljudje sledijo klicu z globokim občutkom vere, ali v pokori, drugi s hotenjem po novi življenjski izkušnji, mogoče iz kulturnih razlogov, lahko pa načrtujejo pot kot neko vrsto športne aktivnosti. Kljub razlikam med “romarji”, pa imajo vsi nekaj skupnega: želijo pustiti vsakdanje življenje za sabo in si dati čas in prostor za razmislek o stvareh.

CAMINO PRED NAŠIM ŠTETJEM

26/02/201602/03/2016SnežanaKomentiraj

Najprej je nastalo vesolje. In čez tristo milijonov let še najstarejše zvezde, kar jih pozna človeštvo. Avstralski astronomi so jih zagledali komaj lani novembra. Okoli teh zvezd se je formirala naša galaksija. Nastala je iz mleka in prahu. Iz Herinega mleka in prahu romarjev.

Vse skupaj se je začelo nekega dne, ko je grška boginja Hera spala. Imela je razgaljene prsi, ki so bile napete, polne mleka. Vedelo se je, da njeno mleko prinaša nesmrtnost. Njen prešuštniški mož Zevs, s kopico nezakonskih otrok, pa je želel Herakleja, enega izmed otrok iz te kopice, narediti nesmrtnega. Nad Heraklejem je namreč visela prerokba, da bo postal nesmrten, zato je hotel Zevs malo pomagati pri uresničevanju te prerokbe. Kdo pa bo drug zadolžen za uresničevanje prerokb, če ne vrhovni bog? Položil ga je speči Heri na prsa. Ne ve se točno, kaj jo je prebudilo, obstaja pa velika verjetnost, da je bila to moč Heraklejevega sesanja. Heraklej je bil namreč že kot otrok močnejši kot odrasli možje. Hera je sumničavo odprla oči in na svojih prsih zagledala nepoznanega otroka. V besu ga je odrinila stran in pri tem je mleko nesmrtnosti špricnilo iz njenih prsi in se razlilo po vesolju. Nastala je angleška mlečna pot “Milky way”, francoska mlečna pot “Voie lactée” in latinska mlečna pot “Via Lactea”. Seveda je bila pot ena sama, na različnih krajih sveta so jo samo drugače imenovali.

Že od pradavnine pa ljudje vedo, da obstajajo posebni energijski kraji na Zemlji. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vitalna mesta, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vene in arterije, po katerih teče življenska energija. In v starih časih so ljudje na takih mestih uhodili poti in utrli ceste. Na teh poteh so se začeli ozirati v nebo in presenečeno ugotovili, istočasno pa tudi začutili, da se ti zemeljski tokovi prekrivajo s sijem zvezd na zemljo, z astralnimi tokovi. In so hodili po teh poteh pretakajoče življenjske energije, jo oddajali in sprejemali. Izpod njihovih stopal, skozi katera so se povezovali s svojim virom, se je dvigoval prah. Najprej ga je bilo malo in potem čedalje več. Najprej se je dvigoval nižje in potem čedalje više. Dokler ni dosegel neba. Sčasoma je bilo tega prahu tako veliko, da se je na nebu zarisala prašna cesta. Predniki Slovencev so seveda vedeli, da po tej cesti duše potujejo v nebesa. Vedeli so tudi, da duše na svoji poti v nebesa, najprej obiščejo papeški Rim. Zato so to nebeško cesto poimenovali Rimska cesta. Tudi za časa svojega življenja, ko so bili še iz mesa in krvi, so romali v Rim in istočasno pogledovali za Rimsko cesto na nebu, da ne bi zgrešili poti. Sijajna tlakovana rimska cesta po kateri stopaš na tleh in sijajna Rimska cesta, ki te vodi, na nebu. Kakorkoli že, Rimska cesta je zanimivo ime, in Slovenci smo edini, ki ga uporabljamo in se ne oziramo na Hero in njeno polito mleko. Tudi Španci govorijo, da je Rimska cesta nastala iz prahu in ne iz mleka, zato je najpriljubljenejši izraz zanjo Camino de Santiago, Jakobova pot. Vendar vsi slovarji, vključno s prevajalnikom strička Google-a, zapisujejo, da se cesta na nebu v španščini imenuje Vía láctea.

Tam, kjer Zemlja bolj utripa in tam, kamor zvezde bolj sijejo, so naši daljnji predniki postavljali megalite. In tako kot so enostavno vedeli, kje ta mesta so, tako so enostavno znali takšne ogromne kamne obdelati, prenesti in sestaviti v impozantne kamnite strukture, brez da bi uporabili stroje in kakršnokoli vezivo. Zgradili so nekakšne zgodnje katedrale, usklajene z zimskim solsticijem in povezane s čaščenjem sonca. Nič čudnega, saj so se zavedali, da je Sonce najpomembnejša zvezda v našem osončju in da brez njegove svetlobe in toplote, življenje ni mogoče. Na zimski sončev obrat je noč najdaljša in dan najkrajši, po njem se začne noč krajšati, Sonce premaga temo, dobro zmaga nad slabim. Ne glede na to, ali je bila megalitska kultura samo globoko verna, ali pa je živela v védenju, ki ga ni bilo treba znanstveno dokazovati, ker so pač védeli, je pustila močan vpliv na ljudi, ki so sledili. In to smo tudi mi. Ki smo to védenje zgubili.

Megalitske kulture so nam utrle tudi to široko, življenja polno, prašno pot o kateri ves čas govorim. Takrat Zvezdno pot, danes Camino de Santiago, so že v pradavnini utrli na severu današnje Španije, od gorske verige Pirenejev, do Atlantske obale. Camino sledi poti sonca od vzhoda na zahod in če nanjo pogledamo iz zemeljske perspektive, leži neposredno pod Rimsko cesto. Še danes sta francoska in španska stran Pirenejev prepredena z več desetimi kamnitimi krogi, ki so odraz zvezd z neba.

In po tej poti so skozi stoletja romala ljudstva in dvigovala prah. Na obeh koncih Rimske ceste so bila zvezdna vrata, namenjena prehodu duš. Vzhodna vrata v ozvezdju Oriona, v poletnem sončevem obratu, v času največje svetlobe, najdaljšega dneva, so bila povezana z rojstvom in spustom v telo. Zahodna vrata, na repu ozvezdja Strelca, v zimskem sončevem obratu, z najkrajšim dnevom, so bila povezana s smrtjo in dvigom k bogovom. Ponoči so sledili zvezdam, ki so sijale in razlivale moč. Podnevi so sledili najsvetlejši zvezdi, soncu.

Camino je dobil svoje ime. Postal je “Callis Janus” ali “Via Janus”. Ime mu je dal bog Janus, ki je bil Bog bogov. Z dvema obrazoma je hkrati gledal v prihodnost in preteklost, sonce in luno. Bil je bog začetka in bog konca. In na splošno bog vseh začetkov, tudi začetka dneva, začetka meseca, predvsem pa začetka leta. Glavni njegov praznik je bil na novega leta dan, ko so se ljudje njemu v čast svečano oblačili in se obdarovali. Po njem so dobila ime tudi vrata – ianus in ko nam Janus odpre vrata novega leta, nastopi prvi mesec v letu, ki prav tako nosi njegovo ime – januarius.

Camino se je spreminjal in spreminjalo se je tudi njegovo ime. Postal je Via Finisterre. Tudi keltski druidi so hodili v isto smer, sledili so poti Rimske ceste do Finisterre, točke za katero so verjeli, da predstavlja konec sveta. Tukaj so častili sonce na oltarju Ara Solis. Opazovali so zaton sonca na rtu Finisterre in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše, iz življenja v smrt. Nič čudnega, saj se je tu končevala pot, tu je bil konec sveta.

Deli:

Deli:

Deli:

Deli:

Deli:

Deli:

Deli:

Deli:

Deli:

Deli: