Damirja je Indija presunila. Sprašuje se, koliko je, oziroma ali sploh je, v Indiji ohranjeno človekovo dostojanstvo.
Znameniti templji Indije, hoteli višjega razreda in nacionalni parki, ne samo v Delhiju in Agri, ampak vsepovsod po Indiji, so za nas Evropejce, edina sorazmerno spodobna mesta, kjer je svoboda in človeško dostojanstvo, na zadovoljivem nivoju. Če bi želeli tukaj živeti pod evropskimi pogoji, bi morali imeti obilico denarja. Potrebovali bi zaseben vhod v hišo – vilo, skozi visoka železna vrata, parcelo ograjeno z visoko zidano ograjo, osebno varovanje 24 ur na dan, vsaj pet služabnikov za vsakdanja opravila ( vrtnarja, kuharja, sobarico, čistilko, osebnega nakupovalca…..) in ne vem kaj še vse. Drugače povedano; po naporni, resnični, kulturološko življenjski brutalnosti Indije, si bi vsak prebivalec evropskega kontinenta edino na teh, posebnih, kraljevskih in tempeljskih mestih, lahko odpočil vsa svoja organska čutila: oči, vonj, sluh, okus, otip, duh in telo. Vse drugo, vse ostalo, pa bi bilo brutalno surovo, nizkotno, nevredno človeškega življenja. Ni vredno truda, da bi vse to opisal, saj ne vem, če bi zmogel poiskati prave besede, kako nizko, globoko in ponižujoče, lahko zabrede človek. Ko vse to vidiš, se sprašuješ, ali je to tisto najnižje dno človeštva, ali se je mogoče znajti še globlje. Od suženjstva, tepeža in pretepanja s palicami, posiljevanja, prostitucije, umorov po naročilu, izsiljevanja, policijske represije, diktature, ton smeti in umazanije…., do spanja pod vedrim nebom, v blatu, v mulju, do prosjačenja, življenja v in pod ruševinami, v smeteh in na grobovih, na posušenem kravjem dreku…., v vseh mogočih luknjah, do opravljanja velike in male potrebe, javno, kjerkoli in kadarkoli, do vseh ostudnosti, od katerih se ti lahko samo obrne želodec, da lahko bruhaš, padeš v nezavest, ali se ti enostavno odtrga.
Tukaj vlada kuga in kolera, lepra, hemoragična mrzlica, malarija, denga, tifus, hepatitisi, HIV…, po moje tudi ebola in bog si ga vedi, če ne bo bog poslal, ali je celo že, še kakšno novo kužno bolezen, še učinkovitejšo, da bo ja pobila vse te reveže, ki živijo človeka nedostojno življenje, v mukah, ponižani, razčlovečeni, huje kot živali, ki nemo tavajo po cesti, mučeni in izmučeni, počasi umirajoč v grozljivih mukah lakote, posiljevanja, pretepanja, bolezni in stradanja…… Ja, če je podoba pekla v krščanstvu simbol groze trpljenja in muk, potem pekel ni tisto najhujše, kar človeka lahko doleti. Z veseljem bi bil vsak raje obsojen na pekel krščanske ideologije, kot na življenje tukaj v Indiji, v tej kastni ideologiji. Tukaj je vse najhujše od najhujšega. To moraš kot nem opazovalec, z varne razdalje, videti na svoje oči, kot smo mi, iz avtobusa…… ohhhhhh!
Ja to je v bistvu Indija. Vendar kljub tej brutalni nizkotnosti, temu grozljivemu življenju, ni ubito dostojanstvo Indijcev. Kot, da bi s svojim pravljičnim videzom, kljubovali tej Sodomi in Gomori. Njihov čudovit način oblačenja, njihov zunanji videz, je kot nekakšen feniks, ki se dviguje iz pepela, te prekrasne ženske obleke, v prekrasnih živih barvah, so kot puščavske rože, bleščeče kot bugenvilija, različno živih barv. Dvigujejo se nad to nečlovečnostjo in bedo. Lepega videza, črne, zavite v svoje pisane sarije, kot manekenke ponosno hodijo po vsej umazaniji svojega življenja in paradoksalno kažejo to kontrastnost, kot da bi živele drugje, na drugem, čistem in urejenem planetu, ne tukaj, v brutalni resnici Indije. Kot da bi se sprehajale po pravljicah Bollywooda, v nekem drugem, neresničnem okolju. Kot, da bi že bile, reinkarnacija po reinkarnaciji.
Tudi moški, z vso svojo enostavnostjo v oblačenju, z belimi tunikami, raznimi svetlečimi hlačami in srajcami, z brado, s turbanom na glavi, se ravno tako dvigujejo nad to realnostjo. Kakor, da skupaj z ženskim prebivalstvom, vsem in tudi sebi sporočajo, da to življenje na zemlji za njih ni pomembno, da so in tudi živijo nekje drugje, v nekem drugem, paralelnem, srečnem času, času naših sanj. Pomembno je, da so lepo oblečeni. Kot, da se po prostorih, ulicah in hodnikih, sprehajajo začasno, ker bodo kmalu po smrti prešli v drugo obliko življenja, zato jim ni do lepega, čistega, urejenega materialnega in moralnega okolja. Živijo tukaj, na Zemlji, kjer začasno trpijo, vendar jim ni težko, saj kmalu, zelo kmalu, pričakujejo novo, duhovno in reinkarnirano življenje. Živijo za in v filmih Bollywooda. Hja, tudi to, in predvsem to, je Indija.
Damir, ki je blog 50 odtenkov življenja obogatil s svojim doživljanjem Avstralije, je tokrat odletel v Indijo. In vlekel vzporednice med obema celinama. Iz vozlišča sveta, Dohe, je odletel na eno in drugo celino. In v New Delhiju našel sydneyjsko operno hišo. Damir piše:
Qr218, Doha, Qr 564, še tri ure in pol leta nas loči od letališča Indire Gandhi v New Delhiju v Indiji. V Dohi smo bili pred par meseci, ko smo potovali v Avstralijo. Vse me še spominja na takratni prestop na letalo za Melbourne. Vse gre po istem postopku. Imamo uro in pol prostega časa (transfer time), ki smo ga tudi tokrat porabili za sprehod med luksuznimi trgovinami, obdanimi s pisanim marmorjem in granitom katarskega letališča. Po ogledu razporeda leta, me je začela skrbeti vrnitev domov, čeprav se bomo vračali šele čez osem dni. Takrat bomo imeli zelo malo časa za prestop, manj kot smo ga imeli pri vračanju iz Avstralije, ko smo imeli na razpolago celih 50 minut, pa smo komaj ujeli letalo za Zagreb. Če ne bi tri kilometrsko razdaljo do gate-a, skozi katerega se nam je odpirala pot domov, pretekli, bi odletelo brez nas. Tekli smo petnajst minut, razporejeni na dvestometrsko razdaljo, da se ne bi izgubili. Prvi, ki je pritekel do gate-a, je prepričal osebje, da so počakali na ostala dva. Čez osem dni bomo imeli pri vrnitvi iz Indije samo 30 minut. Kako bo takrat? Bomo zamudili ali nas bodo počakali, ker smo dokaj velika skupina šestindvajsetih? Lets wait, for reasonable suprise.
Pravijo, da je New Delhi 22 milijonsko mesto, čeprav pravih podatkov o resničnem številu prebivalcev nimajo. Kot v vseh deželah tretjega sveta, je tudi tukaj povprečna gostota prebivalstva skoraj “2 prebivalca na cm2 ” površine :-). Dobesedno nimajo kje stati, bivati in živeti. Indija je država z 1,3 milijarde prebivalcev, je na drugem mestu po velikosti v svetu, takoj za Kitajsko. Po površini je na sedmem mestu. Drenjanje je nepopisno. Vsak kotiček zemlje, tal, pokopališč, kanalizacije, mostov, ulic, avtomobilov……., dobesedno vse je zasedeno. Tam ni zapuščenih hiš in avtomobilov, vse je okupirano, čeprav ne služi svojemu prvotnemu namenu. Glede na njihov način življenja in bivanja so bili prav gotovo inspiracija za film Dead man walking. Ljudsko življenje ne pomeni nič. Vsak zaposleni ima svojega asistenta, ta pa spet svojega in tako naprej v nedogled. Kot vijačnica genoma, kot genom in DNA in genom in RNA. Birokracija je tukaj doživela svoj preporod, katarzo in absurd. Smešna, nesmiselna in tragikomična. Postala je sama sebi namen. Našla je svoj zlati trikotnik in postala je kot Gilgameš in Mahabharata, postala je neskončna veriga vseh verig, postala je velika burleska. Jean-Baptiste Poquelin, bolj znan pod umetniškim imenom Molière, je za njih diletant.
Stavbe in templji novega dela Delhija so sistemsko planirani, ogromni in arhitektonsko dovršeni, z elementi spiritualnega neskončnega kroga, ki se začne z rojstvom, živi z življenjem na zemlji in se ne konča s smrtjo, ampak s ponovno vrnitvijo na zemljo z reinkarnacijo, lahko tudi v drugačni in ne zmeraj ljudski podobi, mogoče kot pes, lev, mačka, slon, mogoče tudi kot dihur.
V Delhiju osupne znameniti Lotosov tempelj, simbol plodnosti, ljubezni in ženske neskončne lepote. Ko sem ga zagledal, mi je takoj postalo jasno, kako daljnosežne posledice je imela pomarančna ideja danskega arhitekta Utzona, na osnovi na tla padlih olupkov. Ne samo, da je nastala sydneyjska svetovna atrakcija The Opera House, iranski arhitekt, ki živi v Kanadi, Fariborz Sahba, je moral dobiti ob pogledu na opero, idejo za Lotosov tempelj tukaj v Delhiju, ki nedvomno spominja nanjo.
Moral ga je videti, moral je vedeti za sydneyjsko opero. Sydneyjska opera je enaka, enako grajena, iz podobnih materialov, z enakimi okni in keramičnimi ploščicami, enakega videza, enakih razmerij samo, da imajo pomarančni olupki sydneyjske opere obliko razformiranega, že skoraj odcvetelega lotusovega cveta, delhijski tempelj pa je podoba zaprtega lotosovega cveta.
Ne poroči se s tistim, s katerim lahko živiš, poroči se s tistim, brez katerega ne moreš živeti.
Omožila se je Mojca, oženil se je Iztok. Priči sta bili Snežana in Iztok.
Poroka ali sklenitev zakonske zveze je dejanje in svečan obred, ko ženska in moški postaneta mož in žena.
Prstana sta gotovo najbolj očiten simbol poroke. Predstavljata zavezo in brezmejno ljubezen med moškim in žensko. Krog je mednarodni simbol zakonske zveze, lahko predstavlja neskončnost ali večno ljubezen.
Posipanje mladoporočencev z rižem, ki naj bi zagotavljal polno shrambo in plodnost, je k nam prišla z Orienta. Danes se vse manj uporablja, zamenjali pa so ga konfeti, cvetni lističi in milni mehurčki. Vendar vraževerni pravijo, da riž mora biti.
Milan Vinčec je napisal romarski vodnik Camino Frances – Francoska pot, ki opisuje pot od francoskega izhodišča Pirenejev do Kompostele. Od kje ime Francoska pot?
Vse se je začelo s Karlom Velikim, ki je nekega večera strmel v ozvezdje Rimske ceste. Prikazal se mu je apostol Jakob, ki mu je dejal, da je to pot, ki vodi k njegovemu domu v Galicijo, vendar je neprehodna, ker so tam muslimanski Arabci. To je slavnega vladarja spodbudilo, da se je šel vojskovat za Španijo, s čimer je povezana tudi ustanovitev svetišča v Komposteli. V enajstem stoletju, ko so Jeruzalem zasedli muslimani in romanje tja ni bilo več mogoče, je Kompostela postala pot, kamor so prihajali romarji iz vse Evrope. Večina romarjev je prišla iz Francije, zato so pot poimenovali Francoska pot.
V vodniku je Marko Vinčec celotno pot razdelil na razumne etape in po etapah predstavil pokrajino, kot si sledi od vzhoda proti zahodu.
Izhodišče poti je v francoskem Saint Jean Pied de Portu, pod Pireneji. Prvi dan se vzpneš na Pireneje in jih prečkaš na drugo, špansko stran. Pokrajina v katero se spustiš, se imenuje Navarra. Zanjo je značilno vinogradništvo in poljedelstvo, bujna vegetacija ter hrastov in kostanjev gozd. Glavno mesto je Pamplona, ki je bila pred leti s strani vojske Karla Velikega porušena do tal, dandanes pa je prizorišče dirk pred biki.
Bežeč pred biki
Baski so bili besni, ko jim je vojska Karla Velikega podrla glavno mesto do tal, zato so se maščevali v bitki pri Roncesvallesu, ki je ovekovečena v Epu o Rolandu. Temelji na zgodovinskih dogodkih iz leta 778, ko so med vračanjem čet Karla Velikega iz Španije, zadnjo stražo pod Rolandovim poveljstvom napadli roparski krščanski Baski. V epu so na mesto Baskov stopili muslimanski Saraceni (oz. Mavri), ki so s pomočjo izdajalca Ganelona obkolili Rolandovo četo. V srednjem veku je Roland postal rešitelj krščanstva in simbol upora proti arabskim zavojevalcem, čeprav so ga v resnici ubili Baski. Na prelazu Ibaneta danes na dogodke spominja moderna kapela in Rolandov monolit.
Kjer se pot vetra sreča s potjo zvezd
Na prelazu Alto del Perdon, na Vrhu odpuščanja pa je skulptura, ki predstavlja romarje na poti Camina. Na njej je napis: “Kjer se pot vetra sreča s potjo zvezd.”
Naslednja pokrajina je La Rioja, rdeča pokrajina poimenovana po rdeči barvi rijohi. Tu uspeva žito, poljski pridelki in vinska trta. Glavno mesto pokrajine je Logrono. V katedrali v Santo Domingu pa še dandanes v kokošnjaku bivata petelin in kokoš. Razlog za to nam pove zgodba o zavrnjeni ljubezni in oživljeni kokoši.
Santos Domingo de La Calzada
O tem govori celo slovenska ljudska pesem: “Pejsem od Sv. Jakoba apostelna, en lejp exempel od enga očeta inu sinu, kir sta v Galicijo sv. Jakoba grob častit šla inu na poti ta sin je biv nadovžno smrt sturu namejst očeta.” Pesem pripoveduje, kako je romarja in njegovega sina obtožil krčmar, pri katerem sta prenočevala, da sta ga okradla. Zaman sta dokazovala svojo nedolžnost. Oče je bil obsojen na vislice, sin pa je izprosil, da so obesili njega namesto očeta. Oče je žalosten poromal k sv. Jakobu. Ko se je čez mesec dni vračal, je stopil do vislic, da bi ondi sam umrl. A kako se je zavzel, ko je sin z vislic spregovoril:
Svet Jakob je tu stal
nu men ni vmreti dal,
nu je še zdej per meni,
me drži per življenji …
Oče je brž stekel k sodniku, ki se je pravkar mastil s pečeno kuro, in mu povedal, kaj se godi. Sodnik se mu je porogal:
Tulk tvoj sin živi k ta kokuš, ki v skled leži!
In glej! Kokoš zleti iz sklede. Sina seveda takoj snamejo, krčmarjevo premoženje pa prodajo in izkupiček dado obema romarjema. Častila sta Boga inu svetega Jakoba.
Naslednja pokrajina, ki se zvrsti za La Riojo, Kastilija in Leon, je romarju najmanj prijazna. Predvsem zaradi svojih vročih poletij in mrzlih zim. Večji del pokrajine pokriva puščavska Meseta, ravna planota na višini 800 metrov. V Astorgi je Gaudijeva škofijska palača, ena izmed treh Gaudijevih stavb, ki se ne nahajajo v Kataloniji. V njej je muzej romarske poti Svetega Jakoba. Od Astorge naprej je več zelenja. Vreme tukaj je lahko zelo muhasto in nepredvidljivo, predvsem na vrhu O’Cebreiro. O’Cebreiro meji na Leon na eni strani in na Galicijo na drugi strani. Tukaj se je zgodil čudež svetega grala. Prav tako se je zgodil čudež v Virgen del Camino, ko se je Marija pokazala pastirju in mu rekla naj tukaj zgradijo cerkev.
Palloza na O’Cebreiru
V Galiciji se pojavijo palozzas. To so iz kamna grajene hiške ovalnega tlorisa in s slamnato streho. Do nedavnega so v njih živeli kmetje. Pri Cruz de Ferru, Železnem križu, odložiš kamen, simbol težav in naporov, ki jih romar prenaša na poti. Pravijo, da bo ta kamen ob sodnem dnevu prevesil tehtnico v korist dobrih del.
Kamnita kašča v Galiciji
Galicija je zelena in hribovita, posejana s kamnitimi kaščami za žito, ki so na stebrih, da so na ta način dvignjene od zemeljske vlage. San Julian de Camino je imenovan po Svetem Julijanu, vojaškem oficirju, ki je nehote ubil svoje starše. Za pokoro se je odločil, da bo svoje življenje posvetil romarjem. Angel mu je neke noči sporočil, da mu je bog odpustil. Tudi v Galiciji je romar izpostavljen izredno muhastemu vremenu.
V Komposteli, končnemu cilju romarja, pa je z romarjevo molitvijo in njegovo zahvalo za opravljeno pot pred pred sarkofagom Svetega Jakoba, opravljeno zadnje dejanje romanja.
Jožeta Štuheca je od nekdaj privlačila zemlja, kraji in ljudje. Tudi zato se je odločil, da bo s kolesom prevozil Camino. Pri tem je želel uživati v kolesarjenju, spoznati pestro pokrajino ob poti, poskusiti tamkajšnjo hrano in vino in zaključiti svojo pot na atlantski obali. Na francosko izhodišče v Saint Jean Pied de Port se je odpravil 29. aprila, s Potjo pa je končal 7. maja 2008. Svoja doživetja je opisal v knjigi Preko Pirenejev do Atlantika s podnaslovom Camino nekoliko drugače. Jože Štuhec ni bil navaden romar.
Preko Pirenejev do Atlantika
Že pred začetkom poti se je odločil, da ne bo prenočeval v zavetiščih za romarje, albergih kot jih imenujejo Španci. Kar nekaj razlogov je naštel za takšno odločitev: zaradi boljšega spanca po napornih etapah (en dan je prekolesaril cela 202 km), po preznojenih dnevih ni hotel predolgo iskati prenočišč v primeru, če bi bili albergi zasedeni, zaradi zdravstvenih razlogov je želel imeti zagotovljeno tuširanje s toplo vodo in sušenje las, prav tako si je hotel takoj po etapi oprati in posušiti kolesarska oblačila in nenazadnje, zaradi ogledovanja kulturno zgodovinsko spomenikov je načrtoval spanje samo v večjih mestih. V Bayonnu si je kupil svojega francoskega spremljevalca, kolo brez “štange”. Na poti se je ta odločitev izkazala za preudarno, saj ga je parkrat rešilo pred padcem ravno dejstvo, da “štange” ni imel, ker se je v nevarnosti lažje ujel in sestopil. Zaradi francoskega porekla njegovega kolesa so ostali romarji na poti tudi Jožeta smatrali za Francoza.
Jože Štuhec
Kot pravi sam, sta se kljub začetnim težavam, s kolesom kar dobro ujela. Že prvi dan poti, ko se je vzpenjal v Pireneje, se mu je zlomil zobnik, tako da ga je bil prisiljen potiskati navkreber, navzdol se je prosto spustil, po ravnini pa se je poganjal kot na skiroju. Na ta način je prispel do Pamplone, kjer je tudi zanj poskrbel Camino, tako kot za vse ostale romarje. Na bencinski postaji je njegovo stisko prepoznal dostavljalec CocaCole, naložil ga je na svoj kombi z njegovim kolesom vred in ga odpeljal do trgovine s servisem koles. Po špansko se je zmenil s serviserjem, da naj vzame Jožetovo novo kolo takoj v delo. Naslednje dni so bili prvomajski prazniki, servis je bil posledično zaprt in lahko bi se zgodilo, da bi Jože hotel naslednje jutro dvigniti popravljeno kolo, pa bi naletel na zaprta vrata. In nanje zaman trkal še nekaj naslednjih dni. Njegov španski rešitelj ga je odpeljal do bližnjega hotela in Jožetu zabičal, naj se takoj po nastanitvi vrne po kolo in preveri ali se serviser drži obljube. Nikakor se ne sme serviserju pustiti odpraviti z manjana, ker to pomeni jutri in ta jutri bo zaradi praznikov trajal nekaj dni. Španci so pač Španci. Jože ga je ubogal, se vrnil do serviserja, ki pa se je držal obljube in se je že ukvarjal z njegovim kolesom. Kar naprej je zmajeval z glavo in mu očital zakaj je kupil francosko kolo in ne špansko, ker njihovi sosedi Francozi pač pojma nimajo kaj je to kvalitetno kolo. Kljub temu mu ga je uspelo popraviti, rekel pa mu je da prtljažnik ne bo vzdržal do Santiaga. Nekaj kilometrov pred Santiagom se mu je res zlomil nosilec prtljažnika in to je bila ena izmed prilik, ko je lahko sestopil brez padca, ker kolo ni imelo “štange”. Na svojega kupljenega spremljevalca se je tako navezal, da ga je kar poosebil in skupaj sta tvorila dvojino: “S kolesom se naju je lotevala jutranja utrujenost.” V Noiji, ko je delal rezime poti, je ob pogledu na kolo dejal:” Enkratno, dosegla sva cilj, Atlantik, “ in ob tem celo stisnil bilanco kolesa. Včasih ga je kdo slikal z njim, v glavnem pa je slikal kolo samo, naloženo z njegovo popotno prtljago, pred tablami z oznakami krajev.
Jože Štuhec mora biti zelo trmast. Kadar je kdo izrazil dvom v njegove sposobnosti, je vztrajal do konca, da je dokazal nasprotno. Že besede gostilničarja v Bayonnu, da je to zahtevna tura, ki jo marsikdo vzame prelahko, in njegovo retorično vprašanje, če je prepričan, da je dovolj pripravljen, ga ni pustilo ravnodušnega. Po moje bi pot dokončal “po vseh štirih”, če bi bilo potrebno, da bi mu dokazal nasprotno. Natakar Alberto mu je v Burgosu na njegov načrt, da bi v enem dnevu prekolesaril od Burgosa do Leona rekel, naj na to kar pozabi, ker je to 200 kilometrov krute planote Mesete. Jože je seveda tudi zaradi svoje trme uresničil načrt in natakarja naslednji dan poklical in mu sporočil, da je načrt uresničil in ga kliče iz Leona. Tudi receptorju hotela v Santiagu je dokazal kaj zmore. Pri njemu se je zanimal za pot v Noio. Ko mu je rekel, da je to zahtevna pot in da je za tisti dan že prepozen, da bi nanjo zakolesaril, ga je seveda to vzpodbudilo, da je šel še isti dan. Ob 10h zvečer je prigonil v Noio, naložil kolo na avtobus, se vrnil v Santiago in ujel receptorja še na delu, tako da mu je dokazal, da zmore več kot si je on mislil. Preden se je vrnil domov, je kolo podaril ženski, ki je beračila pred katedralo.
Jože se je na poti jezil na domačine, zakaj pri vsem tem žitu, ki ga imajo, pečejo samo bagete. Črni kruh si je lahko privoščil šele v Palais del Reiju. In takrat si je dal duška. Na Cruz de Ferru ni odložil svojih skrbi. Malo neromantično je to odlagališče skrbi imenoval urejeno smetišče. Ker piše, da tukaj romarji pustijo kar ne potrebujejo, sem celo pomislila, da ni vedel za navado, da romarji od doma prinesejo kamen, ki ga tukaj odložijo in na ta način simbolično odložijo stvari, ki jih težijo. Vzpon na O’Cebreiro, kjer je tudi kapela svete Marije s skritim svetim gralom, je bil zanj težji od pričakovanj. Na celotni poti je bil dva krat izjemno navdušen nad naravo: pri nepozabnem, cvetočem, gorsko zelenim spustom v Ponferrado in v trenutkih zamaknjenosti v bližini samostana Samosa: “Nato se je dolina za spoznanje razširila s strmimi in tu in tam poraslimi temnimi stenami skrilavcev, nad njimi so se ponekod stene piramidasto ali terasasto dvigale še višje. Preko njih je pršila, curljala, ponekod tekla voda, tudi v širokih pasovih, se odbijala od skrilavcev in se v smeri zahodnega popoldanskega sonca kristalno svetlikala vse do tal. Kristalno nežen, na hipe zlat sijaj narave, me je kot privid zaustavil. Nekaj časa sem nemo opazoval bogastvo narave okoli sebe. Kar zijal sem od harmonije mirne vode, skrilavcev in sonca.” Fotografiral je trenutek, vendar se je pri ogledu fotografije prepričal, da je prava lepota tista, ki jo slika ne more izraziti. Na poti v Portomarin pa mu je zmanjkalo vode, grozila mu je dehidracija, doživel je krizo krize. A tudi to je premagal in dosegel Atlantski ocean.
Na koncu našteva razloge v prid kolesarjenju preko Camina. Pravi, da si s kolesom hitrejši, mobilnejši, nimaš težav s prtljago, nimaš žuljev, nisi toliko izpostavljen vremenskim neprilikam, na ta način imaš krajši čas za potovanje, zaradi tega porabiš tudi manj denarja. Pri vprašanju ali bi naslednjič kaj naredil drugače pa je prišel do zaključka, da je nedvomno preveč hitel, zato bi si naslednjič vzel več časa.
Zaključi z mislijo, ki da misliti tudi meni: “Kolo mi ni služilo zgolj kot prevozno sredstvo v prostoru, ki sem mu sledil, ampak je bilo tudi sredstvo za gaz po današnjem globaliziranem svetu. To občutiš ob umiku iz ujetega vrtečega sveta, sveta, ki z materialno nepotešenostjo drvi čez osnovne vrednote humanega, čutečega….Ni dvoma, da je porast Camino pohodnikov in romarjev tudi upor proti takšnemu času.”
Saša Djura Jelenko in Vinko Jelenko sta še en slovenski par, ki je skupaj prehodil Camino in o tem tudi napisal knjigo. V juniju 2009 sta krenila na svoj letni dopust, ki so jima ga zavidali le redki. Kdo pa si za dopust izbere celodnevno hojo pod vročim španskim soncem, z najmanj desetkilogramskim nahrbtnikom na ramenih in težkimi gojzarji na nogah? Kaj ni lepše ležati na plaži, v borovi senčki, z osvežujočo ledeno hladno pijačo v rokah? In ko postane prevroče, zaplavati v turkizno modro morje? Se prepustiti skrbi drugih za tvoje udobje? A Saša in Vinko že vesta zakaj sta se tako odločila. Pravita: “ Na Poti je bilo treba preživeti vsak dan posebej in polne roke dela sva imela s tem.” Saša je imela tudi zastavljen cilj dopusta: “ Naučiti se živeti tukaj in zdaj, v tem trenutku in sprejemati sebe in vse ljudi in vsa živa bitja ter naravo z brezpogojno ljubeznijo je cilj, ki si ga želim doseči in hkrati pot, ki nima začetka in ne konca.” Kaj kmalu po začetku njune poti, so me prestrašile Vinkotove sanje. Občutek sem imela, da bo na Jakobovi poti doživljal regresije, podobno kot jih je Shirley MacLaine. Tlačila ga je mora, da je v vasi kjer sta prenočevala, bil že nekoč v srednjem veku. Vas je bila polna oboroženih vojakov, ki nikogar niso spustili ven. Želel je pobegniti, zato se je skupaj še z dvema moškima vkrcal na voz. Pokrili so se s cerado in se skušali prebiti iz vasi. Voz je moral ustaviti na kontrolni točki in stražarji so začeli z bajoneti prebadati cerado. Zaslišal je pritajen krik svojega soseda, ki je bil očitno zadet. Njegovo hropenje je postajalo čedalje glasnejše,dokler ni v nekem trenutku utihnilo. V tistem se je zbudil. Na srečo ga mora do konca poti ni več tlačila. Vinko je imel na poti kar precej težav s tendinitisom. Zdravnik mu je svetoval počitek, pa je trmasto vztrajal do konca. S pomočjo ibuprofena, ki mu je lajšal bolečine pri hoji, je v skladu s Sašinim zapisom: “ Moč, ki jo potrebujemo za pot moramo poiskati v nas samih,” poiskal moč in dokončal pot.
Saša je uživala v hrani, ki jo je dobila na poti. Verjamem, da je severnošpanska kuhinja zelo okusna. Verjamem pa tudi, da lakota zaradi porabljenih kalorij na poti, hrani tudi za kakšno stopnjo izboljša okus. V knjigi je zapisala kar nekaj receptov za pripravo lokalnih jedi, ki jih je s slastjo pojedla. Tudi Jakobovo torto, ki je preprosta in okusna sladica. Recept za Jakobovo torto: 3 skodelice zmletih mandljev, 3/4 skodelice moke, 1 skodelica sladkorja, 4 jajca, 8 žlic masla sobne temperature, 1/2 žličke pecilnega praška, 1/2 skodelice vode, sok 1 limone, sladkor v prahu za posip. Moko in pecilni zmešamo posebej, zmiksamo jajca in dodamo vse ostale sestavine. Pečemo v okroglem modelu, ki ga prej obložimo s peki papirjem. Pečemo 45 minut na 180 stopinj. Ohlajeno potresemo s sladkorjem v prahu.
Na poti sta začutila povezanost ljudi, ki hodijo po Caminu, povezanost, ki je stkana iz sočutja in solidarnosti, ter na veliko prekrita s čudovito energijo, ki se ji reče ljubezen, ljubezen do sočloveka, ne glede na raso, spol, prepričanje, stan, ljubezen, ki ne potrebuje besed in pojasnil, ljubezen, ki se izrazi v pozdravu, pogledu, majhni gesti ali pa se preprosto začuti. Zdelo se jima je najpomembnejše, da sta bila v največji možni meri odvisna sama od sebe. V življenju na splošno prepogosto iščemo krivce za težave, ki nas spremljajo v drugih. Na poti jih ne moreš, tudi če si to želiš. Saša na koncu piše: “ Če je Camino življenje, konca vendarle ni, kajne? Cilji pa so samo ene drobcene stopnice po katerih stopamo skozi naše življenje. In Camino je le ena izmed njih. Stopnica z veliko začetnico. Zaradi njega bodo naslednji koraki v življenju morebiti drugačni, mogoče lažji in z drugim zavedanjem kot so bili pred to potjo.” Pravita, da po Caminu tudi njun stisk rok nikoli ne bo več enak.
” Če ti je nekaj namenjeno, se zgodi vse, da se to tudi uresniči,” je prepričan Uroš Močnik. In ker mu je bilo namenjeno, da se sreča s Caminom, se je zgodilo vse, da se je to tudi uresničilo. Po poti Camina se je podal s kolesom. Njegova izkušnja, opredmetena v knjigi, nosi naslov V 14 dneh do konca sveta s podnaslovom Popotovanje v notranji mir. Camino.
Galicija je poznana po kostanju
Sprva je mislil, da bo potoval sam, potem pa je naneslo, da se je zbližal s Carlosom, Nemcem španskega rodu in Jakobovo pot sta prekolesarila skupaj. Zaradi Carlosovega španskega porekla in posledično njegovega poznavanja tamkajšnje kulinarike, sta skupaj uživala tudi v kulinaričnih radostih pokrajine. Spoznal je, da so krvavice v severni Španiji zelo popularna specialiteta. Imenujejo jih mortillas, najraje pa jih pripravijo z jajci na oko. V San Juan de Ortega je poskusil tamkajšnjo specialiteto – česnovo juho. Tudi Uroš sam se je izkazal kot kuhar, saj je v albergu skuhal riž v ribji omaki. In menda so si vsi, ki so jed poskusili, oblizali prste. Na pot se je podal oktobra, ko je bila Galicija polna kostanja. Galicija je namreč najbolj poznano področje po kostanjih v Evropi. Nabral ga je in v albergu je slasten vonj pečenih kostanjev privabil romarje v skupno kuhinjo.
Zanimiv je bil njegov boj s samim seboj. Nikoli ni hotel kolesariti stoje in kolesarje, ki so to delali, je kar malo omalovaževal. Vendar se zarečenega kruha največ poje. Pri kolesarjenju na O’Cebreiro, je bil tudi sam prisiljen v to. Ne samo, da je moral stoje kolesariti v prvi prestavi, celo sestopiti je moral in se na vrh povzpeti peš, ob kolesu. To je občutil kot veliko ponižanje samega pred seboj.
Najprej je doživljal Camino kot romantično in mistično popotovanje k spremembi. Pravi, da Camino verjetno ponuja marsikaj, vsakdo pa sprejme tisto, kar je zmožen in pripravljen sprejeti. Camino pa tudi prinaša in združuje: “Prinaša posluh za drugega, toleranco, priznavanje različnosti in spoštovanje. Združuje različne veroizpovedi, združuje ljudi različnih starosti, narodnosti in pogledov.”
Eno poglavje v knjigi je namenjeno tudi vitezom templjarjem, ki so bili tudi zaščitniki in “bančniki” romarjev. Delovali so od leta 1118 do 1308. Ustanovljeni so bili z namenom varovanja romarjev na njihovi poti v Jeruzalem, po prvi križarski vojni, ko je spet postal krščanski. Postali so uradna papeška vojska, ki je aktivno delovala na področju kjer so se stikale tri religije: židovska, krščanska in muslimanska. Templarjem pripisujejo, da so poznali resnice, ki jih takratno življenje ne bi moglo sprejeti in prenesti. V prvih letih 13.stoletja naj bi prišli do takrat še neodkrite Amerike. O poti so izdelali zemljevid, na osnovi katerega naj bi Kolumb prišel v Ameriko. Preko njih naj bi indijanska plemena ob prihodu Kolumba, že poznala križ kot simbol krščanstva. Začuda so imeli tudi veliko srebra, saj rudnikov v Evropi skoraj ni bilo. Z vojnim plenom, z darovi romarjev in zaradi vojne pomoči proti muslimanom, so pridobili ogromno premoženje. Varovali so tudi prenos denarja po Evropi in romarjem omogočili, da so denar shranili v raznih evropskih mestih. Na ta način so bili začetniki poslovanja z bančnimi čeki, saj so kot nadomestilo za shranjeni denar, romarji dobili vrednostno pismo, ki so ga po potrebi vnovčevali na poti. Posojali so denar in frankovska država je bila njihov velik dolžnik. To je povzročilo njihov propad. Kralj Filip Lepi je leta 1308, v petek, 13. oktobra, pozaprl vse templjarje na ozemlju Francije in se tako izognil vrnitvi izposojenega denarja. Od tu izvira petek trinajstega kot slab dan, ki ga je najbolje prespati, da se ne bi zgodilo kaj slabega.
Na poti se je v mislih igral igro, ki jo je poimenoval Oseba dneva. Vsak dan je izbral poznano osebo iz svojega življenja in premišljeval o njej. Ugotovil je: “Neverjetno, kaj vse hranimo v spominu in če mu dovoliš, da pove svoje, stvari kar bruhajo na dan.” Za spravo s preteklostjo pa se mi zdi neprecenljiva njegova misel, da dogodkov v preteklosti ne moreš spremeniti, saj so bili takšni kot so bili, lahko pa spremeniš pogled nanje.Njegovih misli o brezčasju nisem najbolje razumela. Mogoče je za njihovo razumevanje potrebna energija Jakobove poti. Mogoče jih začutim, ko bom na Poti: “Za trenutek sem z mislimi obstal v brezčasju, kot da bi združil občutenje za tisto nekoč in to zdaj in zazdelo se je, da vem kako je bilo tukaj nekoč. Prav tako pa sem čutil, da nekoč in danes nekako sodita skupaj, in da med njima ni razlike. Vse to se je odražalo kot aha izkušnja, občutek brezčasja ali pa hkratnega obstoja tega in nekaj preteklih obdobij hkrati. ”
Po opravljeni poti, je Uroš Carlosa spraševal, kaj mu je Camino dal. Zanimiv je njun dialog: Carlos: “Camino me je še utrdil v pripravljenosti sprejeti vse, s čimer ti življenje postreže.”
Uroš: “Se ti ne zdi to pasivno? Življenje gre lahko mimo tebe.”
Carlos: “Odvisno, kako gledaš na to. Z zornega kota spoznanja, kaj je tvoja naloga življenja, je to zelo aktiven in pragmatičen pristop. Z zornega kota dokazovanja, da s svojimi talenti in voljo lahko narediš vse, kar si zastaviš, pa je pasivno. Dvomim v moč želje in volje. Obe sta v vlogi ega in sta njegovi motivacijski sili. Problem ega je, da pogosto zgreši smer, vzame na muho napačno tarčo. Včasih minejo leta preden ego uvidi, da je zgrešil.” Po moje je res vsa resnica ta, da je treba sprejeti, kar ne moremo spremeniti, imeti moramo pogum, da spremenimo tisto, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko.
Moram priznati, da sem ob branju knjig o Caminu najbolj razumela in čutila ženske avtorice, vendar se me je tudi Uroš z njegovo knjigo, prav posebej dotaknil. Velikokrat sem prebrala njegov sestavek: “Prav tako sem ponovno doživel nekatere občutke, med katerimi je bil en prav poseben in ki ga že dolgo nisem doživel – notranji mir. Niti ne vem, kdaj se je naselil vame. Bil je močan, vseprisoten, hkrati pa miren, spokojen, tih in prav zato je bil nekaj posebnega. Doživljal sem ga kot stabilnost, suverenost, kot nekakšen ovoj, ki te obdaja in te brani pred dvomi, slabimi mislimi, problemi in malimi strahovi. To je občutek tišine v sebi, skladnost samega s seboj, nekakšne samozadostnosti in zavedanja, da to, kar je, je dovolj in ravno prav in tako, kot je, je najbolje zame.”
Staša Lepej se je obula v težke planinske gojzarje, za nahrbtnik zataknila slovensko zastavico, si ga oprtala in se v juliju 2006 odpravila na Camino , ker “…jo je nekaj silovito gnalo tja med pšenična polja, vinograde, včasih tudi dokaj nezanimivo in dolgočasno pokrajino.” Zanjo je bilo romanje notranje potovanje, čiščenje duše, iskanje najglobljega duhovnega smisla in samopoznanja. Uresničitev sanj. In tako je naslovila tudi knjigo o svoji poti: Camino, moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.
Skozi knjigo sem s Stašo Lepej hodila po poti Camina kar nekaj korakov za njo. Želela je biti sama s seboj, se spoznati in očistiti svojo dušo. Tudi zvečer se ni kaj rada družila z ostalimi. Pojedla je, oprala perilo, odgovorila na SMSe in naredila zapiske. Po poklicu je bila odvetnica in doma je bila vedno tudi urejena kot odvetnica. Navajena je bila nositi kostime, visoke pete in si redno ličiti obraz. Pri pakiranju nahrbtnika pa so kostime zamenjale pohodniške hlače in majice, salonarje pa športni copati. Seveda je vzela s seboj šminko, maskaro in barvice za oči, a na Caminu je kaj hitro ugotovila, da tega sploh ne potrebuje. Na nasvet prijatelja pa je vzela s seboj dokaj nenavaden klobuk ( bolje turban), ki na pogled ni bil bogve kaj, a je bil zelo uporaben: plenico. Zmočena in ovita okoli glave je bila odlična zaščita pred vročim španskim soncem, ki ti je neusmiljeno žgalo na glavo. Zaradi povečanih fizičnih naporov, ki jih prestajaš na taki poti, se je oskrbela s tabletami kalija, magnezija in C vitamina in jih dnevno dodajala svoji prehrani. S seboj je vzela tudi zeliščne SOS tablete iz galganta, za skrajno silo, če noge ne bodo šle več in bo glava odpovedovala. Galgant je rastlina, ki sodi v družino ingverjevk. Užiten je njen podzemni del. Precej podoben je ingverju, vendar s to razliko, da je nekoliko svetlejše barve in ima tanjšo lupinico. Po okusu je svež galgant bolj blag kot ingver, njegov vonj pa spominja na smrekove iglice. Hildegarda je galgant imenovala začimba življenja, ki vam lahko vlije več moči od energijske pijače ter vas ohranja budne. In zato je Staša tabletke galganta tudi vzela s seboj. Tudi čepki za ušesa so našli svoj prostor v nahrbtniku, saj telo ob takih fizičnih naporih potrebuje dovolj spanja, v množičnih spalnicah v albergih ( tako Španci imenujejo zavetišča za romarje) pa se znajo ponoči pojaviti tudi kakšni moteči zvoki.
Romarski potni list
Rada sem hodila za njo. Prikupila se mi je s svojim razmišljanjem. V celoti se je razkrila. Premislila svojo preteklost. Podoživela svoje težke trenutke. Se spovedala. Nisem jokala z njo, ko so se ji solze ulile same od sebe (tako kot se na Jakobovi poti mnogim romarjem), zaradi posebne energije in čiščenja duše. Prvič se ji je to zgodilo že v Lourdesu, ki ga je obiskala spotoma, na poti do izhodišča v francoskem Saint Jean Pied de Portu. Z njo sem jokala, ko se je spominjala smrti svoje hčerke, še dojenčka, v njenih študentskih časih. Že preden je odhajala na to pot, je vedela, da jo poklic odvetnice preveč obremenjuje z vso negativno energijo raznoraznih sporov, ki jih je za svoje stranke morala urejati na sodišču. Med potjo je stalno preverjala ali je že izšel razpis za mesto notarja v Zagorju ob Savi, na katerega je želela kandidirati in preostanek svoje delovne dobe preživeti v psihično manj obremenilnemu poklicu. Na poti je hrepenela po nakupu hiške, ki jo je občudovala že od otroštva in je bila naprodaj. Fizične napore je z veliko mero vztrajnosti premagovala in skrbela, da je njeno fizično telo dobilo dovolj energije, kar na Caminu niti ni tako enostavno. Španci imajo namreč v času našega kosila siesto, trgovine in gostilne pa so takrat zaprte. Tako, da ti tudi nič ne pomaga, če se v trenutku, ko si tvoje telo želi glavnega dnevnega obroka, nahajaš v mestu ali na vasi. Odvisen si od tega, kar imaš v nahrbtniku. Smejala sem se, ko je sestradana in dehidrirana v Pamploni na dušek spila 2 ( z besedo dva) litra ore in v hipu zmazala kremšnito. To je bila res prava Žeja in Lakota. Ko je priromala do Santiaga, pa je bila lažja kar za nekaj kilogramov.
Gora skrbi iz vsega sveta
Na Cruz de Ferru ni odložila samo svojih, ampak tudi skrbi svoje hčere in sina, saj sta ji zaupala svoja kamna, da jih je pritovorila in priložila na goro skrbi romarjev iz celega sveta. V trenutku, ko je odložila sinove skrbi v Španiji, je on v Sloveniji dobil službo.
Na Poti je spoznala, da ne bi želela živeti bistveno drugače kot živi, da je pot, po kateri hodi, zanjo edino pravilna. Ta pot jo je učila živeti in uživati tukaj in zdaj. Po prihodu domov pa se ji je začel, tako kot vsakemu romarju, dogajati njen Camino . Uresničili sta se ji obe želji: postala je notarka in lastnica ljubke hišice, ki jo je občudovala že iz otroštva. Kdo bi vedel, če ji je pri vsem tem pomagalo tudi to, da je prehodila Jakobovo pot?
Ulrik II. je bil sin Friderika II. , ljubimca Veronike Deseniške. S svojo nezvestobo je izbrisal Slovence iz vrha evropske politike. Sodeloval je pri dedni pogodbi, po kateri je z izumrtjem celjske dinastije, slovenska zemlja pripadla Habsburžanom. Njegov sin Ulrik II. je bil zadnji moški potomec rodu Celjskih grofov. Imel je tri otroke, vendar so vsi pomrli pred njim, njega pa so ubili v Beogradu novembra 1456.
Ulrik II. Celjski je na romanju postal vitez
Za časa življenja si je Ulrik II. zelo želel postati vitez. Takrat so iniciacijo v viteški red opravljali na romanju in ne več na vojnih pohodih. Ulrik II. se je odločil, da bo odjahal na romanje po Jakobovi poti in si pridobil viteški stan. Za na pot je potreboval precej denarja, ki ga pa ni imel, zato si je novembra 1429 od očeta Friderika II. izposodil 32.000 ogrskih zlatnikov, naslednje leto, v marcu 1430, ko se je odpravil na pot, pa še 5.000 zlatnikov od tete, ogrske kraljice Barbare. V Kompostelo se je odpravil v spremstu šestdesetih konjenikov.
O samem romanju se je v španski kroniki kastiljskih kraljev, ki je shranjena v španskih arhivih, v 13. poglavju ohranil zapis o romanju UIrika II. Celjskega v Kompostelo k sv. Jakobu. Točne njegove poti se iz vseh virov, ki so na razpolago, ne da rekonstruirati. Ohranjeni so podatki, da je 21.3. 1430 bil v Sergobi v bližini Valencije, kjer ga je aragonski kralj Alfonz V. Aragonski še skupaj s trinajstimi spremljevalci, sprejel v red “amprisiae stolae et jarae.” Za veliko noč , 16. aprila 1430 pa se je na poti v Santiago ustavil s šestdesetimi konjeniki, bogato opremljenimi vitezi, pri kralju Juanu II. Kastiljskemu, kjer je prebil slabe tri tedne. Raje kot bogata darila je skupaj s še štirimi spremljevalci prejel ogrlico iz ribje luske, ki je bila znamenje viteškega reda ribje luske, »collar del escama«, ustanovljenega 1420. V Compostelo je prišel sredi maja.
V knjigi Naceta Novaka z naslovom Camino in podnaslovom Od Nove Gorice do Kompostele ti da misliti že spremna beseda Oskarja Simčiča: “Človek gre na pot, ker se želi srečati sam s seboj.” Res je. Srečati in se spoznati, saj mi v tem trenutku, pri vseh mojih letih, niti malo ni jasno, kako se bom na samo pot odzvala in jo prestala.
Romar se bori z mlini na veter
In naprej: “Ljudje iščejo nekakšno presežnost samih sebe. V tem slutimo prvobitno človekovo težnjo po neskončnosti, hrepenenje po nečem višjem, s čimer se človek želi poistovetiti.” Tudi to je res. Le zakaj bi drugače zapustila udobje svoje postelje, razkošje domače kopalnice in lagodne vsakodnevne sprehode za celodnevno pešačenje po kruti, vremensko nepredvidljivi pokrajini, za spanje v množičnih spalnicah brez intimnosti, da se bom podobno kot kaki nori Španec borila z mlini na veter? Res nas v kaj takega lahko požene samo kakšna prvobitna težnja, ki je vsekakor močnejša od kasneje pridobljenih.
Sam avtor knjige se je na pot podal v maju leta 2002. S seboj je vzel sicer za romarja povprečno, zame pa nepredstavljivo težek nahrbtnik, ki je tehtal nekje med 9 do 12 kg. Vanj je stlačil: nepremočljivo pelerino, pohodniške čevlje, zgornji in spodnji del anoraka, pulover iz flisa, volnen puli, 3 kratke majice, troje spodnjih hlač, tri pare nogavic, brisačo, kratke in dolge pohodniške hlače, pralni prašek, sandale, toaletni pribor, pribor za prvo pomoč, Lonely Planetov vodič Walking in Spain, dnevnik, dva kulija, fotoaparat in nekaj filmov, sončna očala, mali žepni švicarski nožek, žepno baterijo, ultra lahko spalno vrečo, dve plastenki za vodo in zalogo hrane (nekaj energetskih tablic, vitaminske tablete, suho sadje).
Nace Novak
V marsikaterem izmed romarskih prenočišč je bil prvi Slovenec, ki je prenočeval tam. Na poti je srečal še enega slovenskega Slovenca, Mirana Sagmeistra in enega koroškega Slovenca, Valterja.
Na Caminu fizično telo “našpanaš” do skrajnosti, zato se posledično veliko ukvarjaš s hrano, pijačo, žulji, vnetji mišic… Vse to je v Nacetu povzročilo občutek globoke ponižnosti v goreči želji, da bi mu telo služilo do konca poti. Začutil je kako je življenje dragoceno. In veliko razliko med tem, ali o dragocenosti življenja govoriš, ali jo občutiš.
Nace da romarjem kar nekaj koristnih nasvetov. Pove, da je vsepovsod dovolj vode, tako da ni potrebno nositi velike zaloge s seboj. Bralca pouči o najboljši oskrbi žuljev: z injekcijo je treba iz žulja posrkati tekočino, v živo rano pod mehur je treba vbrizgati betadine in rano temeljito obvezati. Prav tako vneto prisega na Compeedo obliže za žulje. Glede na to,da se bliža tudi moj odhod na Camino, sem si kar oddahnila, ko sem Compeedo obliže našla v DM-u, samo nisem imela s seboj očal, da bi izbrala med veliko izbiro takšnih in drugačnih: za prste, za pete, za podplate… Izbira bo težka, ker nameravam na pot samo s 4 kg težkim nahrbtnikom. Pa ne zato, ker je imela toliko težkega Shirley MacLaine, ko se je odpravila na Camino, ampak zato, ker enostavno v življenju nisem navajena nositi takšnih in drugačnih nahrbtnikov. Še na Triglav sem šla brez. Tako, da bo selekcija stvari za v nahrbtnik zelo ostra, glavni izločitveni kriterij pa teža stvari: lahko ne, ultra lahko ja.
Od Nove Gorice do Kompostele
Nacetova knjiga je bila ena izmed prvih, ki sem jo o Caminu prebrala. Zato sem se čudila koliko vremenskih neprilik je doživel, koliko dežja in blata je prehodil in kako ga je ogrozil snežni metež. In to v Španiji, v maju. Zdaj, ko sem se s Caminom vsaj s pisano besedo že dokaj seznanila, mi je jasno, da se vreme in razmere na poti lahko iz ure v uro spreminjajo in edino na kar se lahko v zvezi z vremenom na poti zanašaš, je njegova spremenljivost iz ure v uro.
Naceta je pri spanju kar nekajkrat motilo smrčanje ostalih peregrinov v skupnih spalnicah. Škoda, da med svojo 9-12 kilogramsko prtljago ni strpal tudi ušesnih čepkov.
Na Caminu je srečal veliko ljudi, ki so pred kratkim pustili službo, nekaj takih, ki so prekinili zvezo s partnerjem, in tudi nekaj takih, ki so ostali sami. V večini primerov je šlo za ljudi, ki so se odločili, da bodo, ali pa so bili prisiljeni zaživeti na novo, odgovor na vprašanje: Kako naprej? pa so prišli iskat na Camino. V opisovanju tega njihovega iskanja se mi je vsiljeval neki termin, s katerim je narobe samo to, da je bil lasten našemu prejšnjemu režimu, ki ga še vsekakor nismo preboleli. A ga bom vseeno navedla. Pri branju sem dobila občutek, da so romarji pravi tovariši ( tovariš je po SSKJ oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela). Med seboj so v tovariških, prijateljskih odnosih. Še več, za ponazoritev njihovega tovarištva Nace uporabi D’Artagnanov: “ Vsi za enega, eden za vse!”
Seveda romarji že kmalu po začetku poti ugotovijo, da so materialne dobrine na poti k sebi, povsem nepomembne in nepotrebne. Prav zato v zavetiščih obstajajo mesta, kjer pustiš stvari, za katere ugotoviš, da jih na poti ne potrebuješ, nekomu drugemu pa bi lahko koristile. In obratno: vzameš stvar, ki jo na poti potrebuješ. Sistem deluje po načelu: Daj, kar lahko daš in vzemi, kar rabiš.
Sodobni mlin na veter
Imam občutek, da vsi romarji, ki so prehodili Camino, zagotovo pa vseh devet, od katerih sem prebrala knjigo, piše o treh zakonitostih Camina:
Prva zakonitost je, da je Camino dosleden vzgojitelj. Z vzgojnimi primeri s takojšnjim odzivom je tudi Naceta prepričal, da vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. In to takoj.
Druga zakonitost Camina je, da te poveže z naravo, da dejansko občutiš, da si njen del. Naceta je Camino asociiral s pesmijo Williama Wordswortha:
Narava nikdar ne izda srca,
ki ljubi jo;
saj v njej je moč,
ki nas v življenju neprestano vodi od sreče k sreči – s tem,
da zna srce navdahniti s pokojem in lepoto ter vzvišenimi misli.
Tretja zakonitost Camina je, da za vse kar potrebuje romar, poskrbi Camino sam. Nacetu je v trenutku krize naklonil sivolaso nuno, ki mu jo je poslal nasproti. Nuna mu je podarila pozlačen obesek, sveto podobico, ki mu je pomagala prestati trenutek slabosti, da je lahko nadaljeval pot. Drugič mu je v trenutku, ko je v sandalih in slabo oblečen zmrzoval v snežnem metežu, ker se ni bil v stanju ustaviti in obleči, ker je bil prepričan, da bo v tem primeru zmrznil, Camino za nekaj trenutkov naklonil sonce, da se je lahko preoblekel. Takoj za tem pa se je vreme spet skisalo. Seveda ni verjel, da je šlo samo za naključje. Tretjič mu je Camino naklonil rešitev, da je sploh lahko pot končal. Nace je imel med samo potjo velike težave z levim gležnjem. Imel je vnetega, rdečega, zatečenega, bolečega. Pred koncem poti, je že pomislil, da bo moral odnehati, vendar mu je Camino ponudil rešitev, da je zadnje kilometre lahko prekolesaril. Nace je to tretjo zakonitost strnil v besede: “Kako elegantno se vse skupaj rešuje.”
V Foncebadonu se klatijo potepuški psi
O Foncebadonu je zapisal, da so tam pred časom odstranili nekaj potepuških psov, saj so zbrani v trop predstavljali nevarnost za mimoidoče.Tudi sam je ob vstopu v vas videl štiri, ampak takšne lene, ki za romarje niso predstavljali nevarnosti. Osem let pred Nacetom, leta 1994 je po Caminu romala Shirley MacLaine, ki v svoji knjigi piše, da jo je bilo vso pot strah podivjanih psov v Foncebadonu. Ko je prišla tja, je dejansko srečala celo krdelo. Ves čas je imela v mislih pripravljeno obrambo, ki se jo je zdaj poslužila. V duhu je oblikovala čudovito rdeče srce in ga napolnila z vso ljubeznijo, kar jo je premogla in svojo vizualizacijo poslala v prostor. Odposlala je največjo obliko srca prežetega z ljubeznijo, kar si ga je mogla zamisliti, srce je doseglo krdelo in ga oddaljilo od nje. Ko je bila v Foncebadonu Shirley, je bil še popolnoma zapuščen, ko je bil Nace, je bila v vasi že odprta “muzejska” okrepčevalnica.
Gora skrbi iz vsega sveta
Kmalu za Foncebadonom je Cruz de Ferro, gora kamenja, ki je zrasla iz odloženih skrbi romarjev. Nace ne dela rad stvari, ki jih delajo vsi drugi, zato tudi ni s seboj prinesel kamna s svojimi skrbmi, da bi ga odložil ob njenem vznožju. Mogoče ga je polomil in zdaj hodi okoli s skrbmi, ki bi lahko v družbi s skrbmi romarjev iz vsega sveta ležale nekaj tisoč kilometrov stran. Jaz jih bom vsekakor odnesla tja. Da bodo imele družbo.
Po knjigi sodeč bi rekla, da je pot prehodil s celim srcem in celim telesom, enako kot Paul Coelho, ki zaradi tega ne vidi nobenega razloga, da bi Pot prehodil še enkrat. Podobno kot vsi ostali romarji na Gori Radosti (Monte de Gozo) doživi vrh svoje Poti: občuti zmagoslavje, izjemno srečo, zadoščenje, radost, srečo, ki jo z materialnimi dobrinami ne moreš doseči, napolni ga posebna energija, pa še kaj, kar človeku prinese tisti izjemen občutek radosti, po kateri je gora tudi dobila ime. Prav tako kot vsem ostalim romarjem pa se ti njegovi občutki po prihodu v Santiago niso stopnjevali, ampak so se kar malo porazgubili. Nace to doživi kot: “ Po prihodu v Santiago pa se je pokazalo, da se prevelika pričakovanja, želje in hotenja najpogosteje zaključijo vsaj z rahlim razočaranjem.” To seveda ni nič drugega kot že nešteti dokaz zlajnane resnice, da v življenju ni važen cilj, ampak pot do cilja. Pot, po kateri hodiš vsak dan, pot, skozi katero moraš ostati človek, uživati na vsakem koraku in ljubiti vsak kamen ob cesti. Ker je življenje pot, ne cilj.
Gora Radosti
V Santiagu je na osnovi izpolnjenega romarskega potnega lista, ki ga je praznega, brez žigov, dobil že onkraj Pirenejev, na izhodišču v francoskem Saint Jean Pied de Portu in ga potrjeval v zavetiščih, dobil Compostelo. To je v latinščini napisan dokument, ki ga izdajo vsakemu romarju, ki je prehodil vsaj zadnjih 100 km. In zato, ker je za pridobitev Compostele dovolj 100 km, se na zadnjem delu poti, valijo kolone romarjev, tako da vse skupaj izgleda zelo turistično, vsekakor pa popolnoma drugače kot prvih 700 kilometrov.
Zato je Nace hitro pobegnil iz mesta in jo mahnil v Finisterro, da v skladu z romarsko tradicijo, zažge vsaj en kos oblačila. In zaključi Pot na koncu sveta.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 