Prva stvar, ki me je prešinila ob misli, da potujem v Hong Kong, je bila negotovost v obliki vprašanja: ”Je Hong Kong angleški ali kitajski?” Takoj sem poguglala in ugotovila, da je že od 1997 kitajski. Leta 1984 sta Kitajska in Velika Britanija podpisali sporazum po katerem je celotno nekdanje ozemlje Hong Konga pod britansko kolonialno oblastjo s 1. julijem 1997 postalo Posebno administrativno ozemlje Ljudske republike Kitajske. Letos bo torej že dvajset let. V skupni deklaraciji je Kitajska obljubila, da na ozemlju Hong Konga ne bo uveljavila kitajskega socialističnega gospodarskega sistema in da bo Hong Kong vsaj še do leta 2047, užival visoko stopnjo avtonomije v vseh zadevah, razen na področju zunanje politike in obrambe.
Druga stvar na katero sem pomislila ob besedi Hong Kong (če zanemarim King Konga), pa so bili nebotičniki. Če me je New York s svojimi osemstotimi nebotičniki, ki merijo nad sto metrov precej impresioniral, me je Hong Kong, ki jih ima več kot dva tisoč, impresioniral do skrajnosti.
Znaka 香港 (heung gong) pomenita dišeče pristanišče, mesto pa izgleda bolj kot pristanišče nebotičnikov, ki se dotikajo neba na obeh straneh Viktorijinega zaliva. Hong Kong je po zaslugi njihove čarobne nočne osvetlitve dobil vzdevek Biser orienta, zaradi ob večerih ožarjenega nebesnega svoda pa Azijsko svetovno mesto.
V Hong Kongu je doma feng šu, princip petih elementov: zlata, lesa, vode, ognja in zemlje, skupnosti pri kateri nič ne manjka, zato prinaša vse, kar si želimo: srečo, zdravje, dobre odnose, uspešno opravljene izpite takšne in drugačne vrste, tistim najbolj verujočim, ki namesto v kromosome verjamejo v feng šu, pa prinese celo novorojenčka moškega spola. Veliko stavb je brez štirinajstega in štiriindvajstega nadstropja, ker številki fonetično zvenita kot ”ti moraš umreti” in “umreti je lahko“. Ne vem, zakaj so se tako odločili saj je prva trditev točna v vseh primerih in na časovno dimenzijo sploh ne vpliva (enkrat pač, nikjer ni besede kmalu ali zdaj), druga pa je celo zaželjena, saj če že moraš, je v redu, da se to zgodi na lahek način.
Tako kot marsikje na svetu (ne verjamem pa, da povsod) imajo prebivalci Hong Konga radi bogastvo, zato naravnost obožujejo številko 18, ki ga prinaša, številko 28, ki ga prinaša na hiter in lahek način in 168, ki ga prinaša za vedno. Nekako se mi vsiljuje misel, da ti potemtakem številka 1828168 na hiter in lahek način prinese bogastvo in to za vedno, če pa dodaš še številko 369, ki prinaša dolgoživost, ta za vedno zelo dolgo traja.
V Hong Kongu si ne podarjajo ur in ne servirajo hrušk na poroki. Dati uro fonetično pomeni udeležiti se pogreba, postreči s hruško pa pomeni ločitev, tako prvega kot drugega pa si ne želi nihče na svetu, tudi prebivalci Hong Konga ne.
Večina prebivalcev tega mesta ne odpira dežnika v prostoru, ker po neki razumljivi logiki verjamejo, da se v njem skriva duh, ki se boji sonca. Kam bi se pa lahko skril še bolj na varno? Mora tega duha je zagotovo v slovenski rimi ‘sonček sije, dežek gre’.
Podobno kot v Sloveniji tudi v Hong Kongu zlomljeno ogledalo prinese sedem let nesreče, kar je v sedanjih časih, ko v Benetkah ni več golobov, zelo nesrečna reč. Še preden so mestne oblasti prepovedale prodajo hrane za golobe in jih na ta način izgnale, so bile Benetke rešitev zlomljenih ogledal, ker je že od nekdaj in tudi vedno bo veljalo, da ti golob, ki se na Markovem trgu usede na tvojo ramo, prinese sedem let sreče. Na tak način se nesreča iz ogledala lahko izniči z na rami sedečim golobom in ker je sedem let dolga doba, bi se topogledno splačalo potovati tudi iz Hong Konga v Benetke.
Če si v Hong Kongu zaželite, da bi se vam pocedile sline, zagrizite s svojimi zobmi v okusni dim sum, kitajski prigrizek, ki ga servirajo v malih bambusovih košaricah na pari. Dim sum spada v tradicionalno kitajsko kuhinjo, grižljaji pa so oblikovani dobesedno v velikosti enega grižljaja, ki so še okusnejši, če jih zalivaš s čajem.
Vsi, ki Hong Kong zelo dobro poznajo pravijo, da v primeru, če imate ob njegovem obisku tako skopo odmerjen čas, da lahko naredite samo eno stvar, potem obiščite Vrh, The Peak. Če pa je časa dovolj za več stvari, se morate prav tako najprej povzpeti nanj. Zaradi hladnejšega zraka je od nekdaj privlačil bogate in slavne, zato se je že v kolonialnih časih tam oblikoval ekskluzivni del mesta. V sedanji dobi ohlajevanja s klimami pa množice na 552 metrov visoki Vrh, ki ima prav tako kot hongkonški zaliv ime po angleški kraljici Viktoriji, privlači najbolj spektakularen razgled na nebotičnike na svetu. Če poslušaš dovolj pazljivo, lahko pod seboj zaslišiš vrvenje Azijskega svetovnega mesta. Podnevi se pogled širi preko nebotičnikov Viktorijinega zaliva vse do zelenih hribov Novih Teritorijev, v zgodnjem večeru pa se nebesni svod, še preden se prerodi v svetlikajoče se morje svetlobe, rožnato in pomarančno obarva. Ob najinem obisku je bilo krasno, meglenemu ozračju navkljub. Kako lepo šele mora biti v jasnih nočeh! Kdor se na Viktorijin vrh povzpne s Peak Tram (Vršnim tramvajem? 🙂 ) bo doživel bombastično vizualno izkušnjo, pri kateri zaradi zornega kota potnika v tramvaju, hongkonški nebotičniki drsijo mimo okna na neverjeten način. V obliki nakovala oblikovan stolp na Vrhu, The Peak Tower, ima veliko razgledno teraso z imenom Nebesna terasa 428 (le kaj neki pomeni ta številka?), na kateri že po njenem imenu lahko sklepaš, kje se nahajaš. Pa vendar ne samo po imenu. Kje pa bi bil drugje, če z vrha gledaš na stolpnice, ki se tikajo neba?
Od nekdaj sem si želela veliko družino, približno tako veliko kot je bila tista iz filma Moja grška poroka, kjer pater familias hodi naokoli z nekim razpršilcem v roki, ki še najbolj spominja na Stelex, ga razprši na vsako družinsko težavo, pa naj bo to madež na obleki, mozolj ali nadležna muha in težava čudežno izgine. Iz tega razloga sem bila zelo vesela, ko sem slišala pogovor med mojim sinom in že visoko nosečo snaho, Tajko Jaj. Gašper ji je rekel:
“ Želim si sedem otrok 👶👶👶👶👶👶👶. Jih bova imela?” Začela je zmajevati z glavo, pri tem nekaj preračunavala in mu odgovorila:
“ Gašper, jaz ne bom mogla, ” pri čemer sem jo razumela kaj misli, saj je od Gašperja nekaj let starejša, “ kaj če bi se raje zmenila za tri 👶👶👶, to bi pa šlo.”
“ No, potem pa tri 👶👶👶, “ je zapečatil njun medsebojni sporazum. Pomislila sem na Mašo, ki si je prav tako želela tri otroke, čeprav je rekla, da jih bo lahko rodila komaj tik pred menopavzo glede na to, da študij medicine traja šest let, potem ima še pol leta staža in štiri do šest let specializacije, preden bo lahko, če lahko sploh bo, delala samostojno kot zdravnica. Torej Gašper tri in Maša tri, vsega skupaj šest 👶👶👶👶👶👶 vnukov, vsekakor dovolj, da Iztoku kupim Stelex.
V času tega pogovora je bil moj vnuk Miha že trideset tednov v trebuhu in verjetno je bil najmanjši dojenček od vseh tridesettedenskih dojenčkov v Sloveniji. Pravim jim dojenčki, čeprav še nikoli niso bili dojeni, ker so bili še vedno v trebuhu, ampak drugega ustreznega izraza ne najdem, saj jih v nobenem primeru ne želim poimenovati plodovi ali fetusi, ker sta besedi preveč robati za nekaj tako ljubkega kot je človeški posameznik, preden se rodi. Kljub temu, da je bil Mihec eden izmed najmanjših 30 tednov starih, še nedojenih dojenčkov, pa ni imel dovolj prostora v trebuhu. Moja snaha je imela ogromen trebuh, vendar je ogromen samo zgledal v primerjavi z njenim telesom🤰🏻. Miha se je v njem tlačil, kar se je kasneje, ko se je že rodil in postal dojeni dojenček, pokazalo s preloženim vrhom desnega ušesa. Kar nekaj dni je minilo, da se mu je preloženo uho poravnalo v normalni položaj👂. Zdravnik je po osmih mesecih nosečnosti celo omenil, da bo mogoče potrebno predčasno inducirati porod, ker bi se Miha verjetno hitreje razvijal zunaj, na prostosti. Ob spremljanju vseh teh dogodkov, je moja hči Maša postajala kar rahlo obsedena s tem, da bo postala teta. Čakala je Mihca, preštevala ure in dneve do predvidenega poroda in se dogovorila z Jaj, da bo smela prisostvovati ob prihodu svojega nečaka na ta naš lep, vendar stresni svet. Trenutno je namreč v letih, ko ji mati narava z namenom reprodukcije pristransko meša koktajl hormonov v svojo prid. Posledično se razneži že ob pogledu na plenice v trgovini, ker jo asociirajo na dojenčka 👶.
In v takih razmerah mi je nekega dne, ravno ko sem vneto študirala Junga in njegovo ali bolje naše skupno kolektivno nezavedno, saj mi je končno uspelo prerasti Freuda, njegov id, ego in superego, zazvonil mobitel. Klicala me je snaha in ko sem se oglasila, me je presenetil moški glas, slovenski mož njene tajske prijateljice:
“Jaj je v salonu in ji teče voda.” Seveda sem najprej pomislila na vodovod.
“Kaj se je pa zgodilo, kaj je počila kakšna cev?”
“Pa kakšna cev! Tukaj je prava poplava!” Kar preko mobitela sem ga videla kako zavija z očmi, pa mi še vedno ni bilo jasno zakaj. Spomnila sem se, kako je pred leti na dan, ko smo na novo položili parket zmanjkalo vode. Preden sem šla v službo sem v naglici pustila odprto pipo v kuhinji, ko pa sem prišla domov je voda tekla že po stopnicah, ven na dvorišče.
“Kaj pa je potem? Je pustila pipo odprto?” Zaslišala sem samo vzdih obupa, ko se mi je le posvetilo:
“Kaj ji je odtekla plodovnica?”
“Ja, seveda. Kar naenkrat je začela voda curljati na tla, rekla je, da lula, pa sem ji povedal, da to ne lula, saj njen mehur zagotovo ne drži celi hektoliter, kolikor vode je steklo po tleh. Kaj mislite že priti sem?” je zavpil slišno vznemirjen.
“Čez 10 minut bomo tam,” sem zaključila in v trenutku prešla iz študija Junga v akcijo z naslovom Porod. Maši sem zavpila naj spakira, da gremo v porodnišnico. Dala sem ji pet minut časa, da navleče nase vso nujno potrebno dekorativno kozmetiko za izhod iz hiše in ker v sili hudič muhe žre, ji je to tudi uspelo. V polni bojni opremi, z vso literaturo za izpit iz radiologije, ki ga je imela čez tri dni, prenosnikom, mobitelom in polnilcem je sedela na zadnjem sedežu avta, še preden sem uspela Iztoku, za katerega že vemo, da se ob presenečenjih ne odziva najbolje, nastaviti čevlje, zimsko jakno, mu potisniti ključe od avta v roke in umirjeno, lahko bi rekla celo naveličano in monotono, reči:
“Prosim, pojdi v avto, Jaj moramo odpeljati v porodnišnico, ker ji je odtekla plodovnica, Gašperja pa ni doma.”
V salonu smo bili v manj kot desetih minutah. Takoj po vstopu sem zagledala plodovnico, ki se je v velikih lužah širila po tleh, zato sem Jaj nemudoma prijela pod roko in skupaj sva odčofotali proti avtu. Kar oddahnila sem si, da popadkov še ni imela, ker si nikakor nisem želela vratolomne vožnje s cviljenjem gum in rojevajočo snaho na zadnjem sedežu. Roko na srce, me ženske bi verjetno še zmogle opraviti porod, saj taka reč se pač zgodi sama od sebe, malo pa dvomim, da bi Iztok zmogel vožnjo po dveh, občasno tudi z enim ali nobenim kolesom na cesti, saj sem vedno verjela, da to v filmih opravijo kaskaderji, Iztok pa bo z lahkoto postal dedek, nikakor pa ni v njegovi naravi, da bi bil kaskader.
Čez dobro uro sva se z Iztokom že vrnila iz Maribora in ponovno sem se zakopala v študij Jungovega sebstva, Jaj in Maša pa sta v porodni sobi čakali na popadke. Maša, ki je približno tako gospodarna kot jaz in izrabi vsako minuto za kakšno koristno delo, pa se je pri tem učila radiologijo. Seveda je beseda ‘koristno’ relativna in s tem mislim, da se meni zdi koristno tudi tekanje po trgovinah🏃♀️in lakiranje nohtov 💅🏼, marsikomu pa ne. Vse je relativno, tudi absolutno😜. Ko je Maša ob polnoči zaspala 😴 v porodni sobi, naslonjena na skripto iz radiologije, je Jaj poklicala Iztoka naj pride ponjo, saj naravnih popadkov nima, umetne pa ji bodo dali komaj naslednje jutro.
Naslednji dan me je že navsezgodaj zbudilo ropotanje v kuhinji. Maša si je pripravljala zajtrk, ker je želela čimprej v porodnišnico, da ne bi zamudila poroda.
“Mami, nikoli ne uganeš o čem se mi je sanjalo.”
“O Mihcu?” sem poskusila s prvo rečjo, ki mi je padla na pamet, čeprav sem vedela, da bi v tem primeru rekla: “Lahko si misliš o kom se mi je sanjalo.” Poleg tega ima Maša vedno nenavadne in nepredvidljive sanje, ki bi jih zagotovo z dobršno mero znanstvene radovednosti analiziral sam Jung, če bi bil še živ. Pogosto so njene sanje tudi lucidne, se pravi, zaveda se, da sanja, zato lahko zavestno posega v dogajanje in vpliva na razplet sanj. Včasih sem si želela, da bi lahko živeli takšna lucidna življenja in bi lahko vplivali na njegov razplet, pa mislim, da nam je dano samo, da zavestno posegamo v življenje, na razplet pa nimamo bistvenega vpliva. Ne vem, če se nisem malo nalezla od Jaj, ki bi ob pogledu na Sizifa, kako vedno znova vali skalo na vrh, od koder se mu takoj zvali nazaj na vznožje, rekla samo ‘karma’, parkrat vskočila namesto njega, da bi mu olajšala delo in nikakor ne bi niti pomislila na to, da bi ga želela odgovoriti od nespametnega početja, mu pomagala razstreliti skalo ali zravnati vrh gore.
“Seveda ne. Sanjalo se mi je o tem, kako egoistična je narava,” me je iztrgala iz razmišljanja Maša, “kako je poskrbela sama zase in z oksitocinom manipulira z vsemi nami. Oksitocin, ki je hormon ljubezni in povezovanja, igra med našim rojstvom ključno vlogo – krči maternico, zato umetne popadke sprožijo z oksitocinom. Si moreš misliti? Oksitocin krči maternico in pri materi in otroku zbuja občutke zaljubljenosti. Že med rojevanjem oksitocin oblikuje našo sposobnost ustvarjanja intimnih odnosov v prihodnosti.” Če je temu tako, ne bi bilo nič narobe, če bi v trgovinah prodajali oksitocin na litre, za Valentinovo❤️❤️(danes ne pozabite nanj!) bi bilo to še posebej primerno darilo, se je v meni oglasila ekonomistka, na glas pa sem rekla:
“Ja, grozno, le zakaj narava ni poskrbela še, da bi bilo rojevanje brez bolečin, če je lahko za vse drugo?” V negotovosti sem pogledala proti Maši saj me je bilo strah, da bi njena izkušnja v porodni sobi vplivala na njeno željo po otrocih. Rekla je:
“Nisem si mislila, da ženske trpijo take bolečine pri porodu. Veš kako vpijejo! Ko sem slišala prvo, sem mislila, da je kaj narobe z otrokom.”
“Takrat, ko sem jaz rodila ni vpila nobena razen mene 😵. Nisi smel, ni bilo dopuščeno. Od vpitja tudi ni nobene koristi. Prijateljica mi je povedala, da je samo malo zastokala ob popadku pa jo je babica skregala, če misli roditi z usti 👄. Potem ni upala več niti pisniti 🤐.” Spomnila sem se moje mame in njenih besed, da če bi moški rojevali, bi že zdavnaj pogruntali brezbolečinski porod. Verjetno res.
Maša se je ponovno odpeljala v porodnišnico, tokrat drugič in se med vpitjem porodnic do štirih popoldan učila radiologijo, Jaj je dobila dve dozi umetnih popadkov, oksitocin nikakor ni začel krčiti maternice, na obzorju pa ni bilo niti p-ja od popadkov, zato se je Maša pripeljala domov na kosilo. Ko je pojedla, se je izčrpana od dogodkov potegnila v posteljo, da bi zadremala za par minut, ki so se razvlekle do pozno ponoči, ko jo je zbudil pisk MMSa, s sliko njenega pravkar rojenega nečaka Mihca 👶.
Miha v tajščini pomeni veliko veselja
Bila je vesela in bilo ji je hudo, da ni prisostvovala porodu, na koncu katerega je Jaj dobila pohvalo porodne ekipe, da porodnice s takim občutkom za svoje telo že dolgo niso imeli. Ves čas poroda je sodelovala ravno v pravem času in ravno v pravi obliki. To je potrdilo moj občutek, da ima Jaj zaradi odraščanja na podeželju severne Tajske nek prvobiten odnos do narave, svojega telesa in življenja nasploh.
Maša je prepovedi obiskov zaradi gripe navkljub nestrpno čakala, da bo napočil naslednji dan, ko bo končno videla Mihca 👶. Pol ure po njenem odhodu mi je zazvonil mobitel. Maša. Razočarano je izdavila v telefon:
“Mami, zaradi gripe me ne spustijo k Mihcu.” Seveda se mi je zasmilila v dno duše in mrzlično sem začela tuhtati, kaj bi lahko naredila. Koliko ur že čaka, da bi videla svojega nečaka, poleg tega je že v tretje v Mariboru, zato tokrat nikakor ne sme vreči puške v koruzo. Kaj nimamo pregovora: V tretje gre rado🍀? Še Angleži pravijo Third time lucky🍀. Spomnila sem se na njeno belo haljo, ki jo ima kot študentka tretjega letnika medicine shranjeno v omarici na medicinski fakulteti, na njej pa pripeto prepustnico:
“Pa pojdi na faks po belo haljo in prepustnico študentov medicine saj velja vsak dan, tudi takrat ko nimaš študijskih obveznosti na UKC-ju.”
“Če mi je pa nerodno to izkoriščati.”
“Kaj ti bo le nerodno, si videla kdaj Mr. Beana, da bi mu bilo nerodno hoditi po bolnici s sposojeno haljo in prepustnico? Ti imaš pa svojo, ” sem jo pregovarjala in si mislila, da je ona pa res bolj papeška kot papež, kakršno primerjavo je zame zelo pogosto uporabila moja mama, ko sem iskala dlako v jajcu. Spet se je zaslišal njen obup:
“Če ne vem, če je v nedeljo faks odprt.”
“Pa pojdi pogledat, drugače ne boš nikoli vedela.” In čez 10 minut je že vedela:
“Mami, faks je ob nedeljah zaprt, ne morem k Mihcu.”
“Europark pa je ob nedeljah odprt, pojdi si kupit belo haljo, študentsko izkaznico medicinske fakultete pa imaš s sabo?”
“Ja. Kaj pa, če me vseeno ne bodo spustili?”
“Si bova že kaj izmislili. Zdaj pa pojdi.”
In čez pol ure sem prejela sliko najbolj blažene tete v vesolju, s svojim nečakom Mihcem v naročju.
Ponedeljek, 16. januar je bil s strani tistih, ki se na depresijo spoznajo, napovedan kot najbolj depresiven😒😱😩😔😨 dan v letu. Takšno označbo dobijo vsi tretji ponedeljki v novem letu, preprosto zato, ker se do takrat vse dobre novoletne zaobljube pozabijo, ponedeljki pa so tako ali tako najslabši dnevi v tednu. O tem čivkajo vrabci 🐦🐦 na strehah in pojejo pesmi🎼 na radiu, tako kot na primer vsem poznana I don’t like Mondays 🔫💣🔪. Sama se sicer ne nagibam k nobeni depresiji, prej obratno, prej bi rekla, da sem na drugi strani hriba Gaussove krivulje, imenovani evforija, zato sem bila dokaj dobro razpoložena, ko sem mojo snaho peljala v Maribor, na pregled z ultrazvokom. Kot sem že na nekem drugem mestu razložila, je moja snaha drugačna, ker je Tajka. In v Sloveniji ji ni lahko. Navajeno na drug način življenja, na drugem koncu sveta, jo tlačimo v naše standarde, v naše mere in razmere. Majhna kot je, je pod srcem nosila za naše razmere majhnega otroka, ki se je komaj uvrstil na spodnjo mejo rastne krivulje evropskih otrok. Verjetno so na Tajskem rastne krivulje drugačne in tam ne bi bil najmanjši. Vendar lestvica je lestvica, mi smo v Evropi, vnukov razvoj je bilo treba redno spremljati, zato sva se na najbolj depresivni dan v letu peljali na pregled z ultrazvokom, da so izmerili, če se Mihec še vedno drži na spodnji rastni krivulji ali je padel iz nje. Jaj so začela naša pravila in navade begati, postajala je negotova in zdelo se ji je, da ne zna nič prav delati, niti spati ne. Glede na to, da je bil najbolj depresiven dan v letu, ni bilo nič čudnega, da je med potjo izbruhnila svojo stisko in ker je bila njena stiska velika, je trajalo kar nekaj časa, da je prišla v celoti na plano:
“Zgleda, da že celo življenje spim narobe in tega sploh nisem vedela. Odkar pomnim sem spala na hrbtu, z rahlo pokrčenima nogama, kolenoma obrnjenima navzven in dvignjenima rokama, v komolcu pokrčenima💪💪 in položenima na vsako stran glave. Na hrbtu, na tleh pogrnjenih rogoznicah, spijo tudi vsi moji bližnji. Ko sem prišla v Slovenijo, sem začela spati na postelji, položaj pa sem ohranila isti. Položaju pri spanju nisem nikoli posvečala nobene pozornosti, zdaj pa mi je ginekologinja naročila, da moram zaradi velikega trebuha spati na desnem boku. Od takrat naprej nemirno spim. Ponoči me zbuja slaba vest, ker spim na hrbtu. Hočem se prevaliti na desno stran in mi nikakor ne uspe. Ne najdem naravnega položaja, kar naenkrat imam preveč rok in nog, postale so predolge in toge. Ker nisem več vedela kaj naj storim, sem pogledala Gašperja, ki je spal na boku, odkrila odejo in gledala kako ležijo njegove noge in roke. Trudila sem se, da bi jih postavila v isti položaj. Šele čez nekaj časa se mi je uspelo udobno namestiti na boku. Zaspala sem in glej ga vraga, čez nekaj časa sem se spet zbudila na hrbtu. Ponovila sem postopek: odkrila Gašperja, nastavila svoji nogi in roki tako kot jih je imel on, zaspala in se čez nekaj časa spet zbudila na hrbtu.” V bistvu me je sililo na smeh, ko sem si predstavljala kako se trudi nastaviti roki in nogi na način, ki se nam ne zdi nič posebnega in ga naredimo samodejno. Pa sem se zadržala in jo poskusila potolažiti:
“Nič se ne sekiraj, Jaj. Po moje je najboljše, da spiš tako kot si vajena. Kako pa spijo dojenčki na Tajskem?”
“Enako kot odrasli. Po tleh pogrnemo rogoznico, nanjo damo veliko brisačo, na veliko brisačo položimo dojenčka, namesto plenice mu damo malo brisačo in to je vse, kar za dojenčka potrebujemo. ” Pomislila sem na vse gore stvari, ki so že čakale v njunem stanovanju na malega Miheca.
Medtem, ko sva čakali pred ordinacijo, sem jo opazovala izpod obrvi. Sklenila sem, da ji moram olajšati in polepšati življenje tako daleč od njenega doma, v drugi kulturi. Želim ji biti dobra tašča sem pomislila in čakala, da vame udari strela⚡️⚡️, ker sem združila tako nasprotujoči si besedi. Spomnila sem se šale o novopečeni tašči, kateri sta se pred kratkim poročila sin in hčera. Na vprašanje prijateljice, kako se obneseta njuna zakona, ji je tašča začela ogorčeno razlagati, da je njen sin dobil eno izmed najbolj lenih žensk na svetu! Mora ji kuhati, prati in pospravljati. Kljub temu pa ga je čisto obnorela, saj jo vozi na večerje, nosi ji rože💐 in bogata darila🎁. Prijateljica je ves čas zmajevala z glavo, saj se ji je fant res smilil. Ko pa jo je vprašala za hčerin zakon, se je tašča pohvalila, da je pa hči res imela srečo, da je dobila zlatega moža, ki ji vse naredi, skuha, opere, pospravi. Pa kako je pozoren, nosi ji rože💐 in bogata darila🎁, vsaj enkrat na teden pa jo pelje ven na večerjo. Ni se mogla načuditi, kako jo ima rad! 😀 Včasih sem se šali na glas smejala, zdaj pa iz nje bolj črpam nauk kot smeh. Starejši si, bolj moder postajaš. Upam, da tega mojega stavka ne bo prebrala Svetlana Makarovič in me potolkla, saj se spomnim njenih trditev izpred kar nekaj let (kako veliko let je v resnici nočeva vedeti niti ona niti jaz😜) , da mlad bedak z leti lahko postane kvečjemu star bedak, nikakor moder ( seveda je beseda moder tukaj vzeta v prenesenem pomenu, ker zagotovo ni zanemarila dejstva, da se lahko star bedak pač obleče v modro in dobesedno postane moder👕👖👔🤷♂️). Modrost mi je prinesla spoznanje (roko na srce, nekaj je pripomogel tudi Camino), da je v trenutku, ko se pojavi vprašanje, v tvoji bližini tudi odgovor, samo prepoznati ga moraš. Nehote sem ujela pogovor starejše gospe z drugo starejšo gospo, ki je bila verjetno njena mama:
“Se spomniš, kako je na bratrančevi poroki pred 25 leti pustila našega sinkota samega z moškimi, ki so pili za šankom 🍷🥃🍺 in se za dva dni odpeljala🚗 k svoji mami? Že takrat ga je hotela komandirati, pa se ji ni pustil.”
“V vseh 25 letih si je v tistih dveh dneh vsaj malo oddahnil od nje,” je z neizmernim sovraštvom izustila druga, mlajša, verjetno sinkotova sestra. In na to iztočnico se je vsul plaz, s pravo hudobijo sta pričeli udrihati po tej osebi, ki je bila verjetno njuna snaha in svakinja. Jaj ju je v njuni glasnosti prestrašeno gledala in v tistem trenutku sem bila vesela, da ne razume slovensko. Meni pa se je ta oseba, ki je pustila sinkota samega za šankom zazdela prav simpatična. Namesto, da bi grdo gledala na poroki, streljala s pogledi in sikala z besedami, se je umaknila iz prizorišča in dopustila možu, da popiva do onemoglosti. Z odhodom k svoji mami pa je preprečila prepir v naslednjem dnevu. Poleg tega z dobršno mero zaničevanja (do samega dejanja, ne do oseb) gledam na tista moška pijančevanja za šankom, ko navidezno drug drugemu nabijajo ego, ker sem prepričana, da nikoli nobenemu niti najmanj ne koristijo, kvečjemu povzročijo, da jih kakšen naslednik Ruglja okarakterizira, da so brez jajc🥚🥚, kakšna samska ženska pa jih poimenuje Slovenceljni👨. Zazdelo se mi je, da je imel sinko srečo, da si je v teh 25 letih lahko oddahnil od take mame in sestre. In skoraj je bil moj jezik👅 hitrejši kot moja pamet, bruhnil nesnago ven in z izbruhki povzročil kaos, pa so naju na srečo poklicali v ambulanto. Sklep, da se bom trudila biti dobra tašča pa je ostal in vame celo ni udarila strela⚡️.
Prav na koncu poti, na obali Atlantskega oceana, polni školjk, seveda tudi Jakobovih, je kraj Fisterra, po latinsko Finisterre, konec sveta, ki je bil konec sveta samo včasih, danes je pa samo po imenu. Zemljo smo ljudje izmerili, izrisali, popisali in poslikali po dolgem in počez, in ugotovili, da Finisterre ni niti konec sveta niti najzahodnejša točka celinske Evrope, saj je ta Cabo da Roca na Portugalskem (09° 30′ 02.727″ W).
Začetek Atlantskega oceana
Od kraja Fisterra do rta Finisterre poteka pot po Costa da Morte, Obali smrti, ki jo obdajajo neplovne vode.
Danes je tam svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Pred davnimi časi so ga postavili Kelti, ki so še verjeli, da rt Finisterre predstavlja konec sveta. Tam so opazovali zaton sonca in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše iz življenja v smrt. Danes se tam sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Z Marjano sva se slikali ob kamnu z oznako 0 km do cilja in se mimo svetilnika spustili proti obali.
V crocsih na koncu sveta
Na pobočju so bili razsejani romarji, ki so čakali na sončni zahod. Nekateri so stali ob ognju in kurili oblačila. Težko sem se odločila, kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj pa naj jih sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice. S seboj sem iz Slovenije pritovorila še majico, v kateri je bilo nakopičeno zlo, ki so mi ga v zadnjem letu prizadejali ljudje. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim in odpustim. Simbolično sem ga skurila in za vedno opravila z njim.
Sonce je zašlo in mrak je legel na konec sveta. Po kopanju, sežigu oblačil in opazovanju sončnega zahoda je bil čas, da grem spat. Naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.
V standardni postavi smo se peljali k skupnim prijateljem na obisk🚙, Iztok in Veljko spredaj👬, midve z Zlatko zadaj👭. Razvneli sva se ob pogovoru, v kateri trgovini v Benetkah sva videli modro rebrasto pleteno kapo z modrim krznenim cofom in izvezenimi kristalčki v obliki drobnih snežinkic, ki bi jo nujno potrebovala kot dodatek k mojemu temno modremu športnemu outfitu, ker ima pripadajoča prešita temno modra bundica s kapuco enak vzorec izvezenih kristalčkov na rokavih in obžalovali, ker je kapa ostala v Benetkah zaradi Iztokove superjazovke, ki je samo poblisnila iz njegovih oči, mi preprečila nakup in povzročila nepopravljivo travmo, ker sedaj pač nimam popolnega outfita, ko sva postali popolnoma pozorni na pogovor🗣🗣, ki se je odvijal spredaj. Popolnoma pravim zato, ker naju je življenje z njima že toliko izučilo, da morava biti stalno delno pozorni, se pravi s kotičkom očesa👁 in delčkom ušesa👂, in biti pripravljeni na nujni preklop k popolni pozornosti, da lahko pravočasno preprečiva kakšne neumnosti. Dvakrat sva na dopustu v tujini to čuječnost opustili in obakrat sva utrpeli škodo. Na Kreti, ko sva se zatopili v butik z ženskimi torbicami, medtem pa sta se moška neopazno izmuznila v trgovino z moškimi pasovi in našla dve mladi prodajalki iz Srbije, ki sta jima prodali polno vrečo moških pasov različnih dolžin, ki jima bodo zadostovali za to in vsa nadaljnja življenja, za takratni in vse nadaljnje obsege pasu, ki bi jih lahko kadarkoli imela. Čeprav bo Veljkov verjetno vedno enak, saj mu je njegov špartanski način življenja obseg pasu zmanjšal na minimum, da bi pa v tem ali kakšnem drugem življenju ne bil Špartanec, se mi ne zdi možno. V njuni vnemi nakupovanja sta pozabila na čas in posledično smo zamudili ladjico, ki je vozila na Otok ljubezni😍. Drug tak primer se je zgodil v New Yorku, na legendarnem stopnišču vrhovnega sodišča. Za trenutek sva ošvrknili bližnje izložbe👗👚👒👜, pa sva jih že zagledali na vrhu stopnišča v živahnem pogovoru z dvema mladima slovenskima pravnicama. Iztok je pri tem raztegoval usta v tako širok nasmeh, da sem se začela spraševati, če se nisem poročila z mačko🐱 v žaklju, saj kaj takega pri njem še nikoli nisem videla. Pogovor je trajal neprimerno dolgo🙄🙄, saj smo zamudili modno revijo v Fashion districtu. Najprej sva se čudili, kako je možno, da prideta dva Konjičana v New York in tam na stopnišču sodišča naletita na dve slovenski pravnici, ki sta bili, roko na srce, zelo mladi, luštni in prijetni, potem pa sva sklenili, da morava imeti stalen nadzor 24/7 nad njima. In to je povzročilo zastoj v pogovoru o modri kapi, da sva skrivoma prisluhnili Iztoku:
“Ti, kaj si videl silvestrske slike iz opere?”
“Vau, videl in ostrmel! Saj bolje zgledava kot agent 007. Si ti videl tisti najin pogled? Neubranljiv. Pa celoten izgled? Magično privlačen.”
“Pa še kako res. Samo nekaj moti.”
“Vem, kaj misliš. Najini👵👵 sta skupaj več stari kot 8👧👧🏼👧🏾👧👧🏻👧🏼👧🏽👧 njegovih. Si misliš, da bi se Bond slikal s takimi starimi?” in sta planila v neukrotljiv smeh. Veljko je čez nekaj časa komaj izdavil:
“Seveda, to moti …” nisem slišala nadaljevanja, ker se je moja samopodoba začela pogrezati v negativne vrednosti, zato je moj id izklopil sluh🙉. Z Zlatko sva, sicer že vsega hudega vajeni, utihnili🙊🙊. Čez nekaj časa sem ji le siknila:
“Ti pa še šovinistično razlagaš, da je moški najlepši okrasek ženske,” kot da bi bila ona kaj kriva, da nisva tiste prekrasne, mlade kandidatke 👸👸👸 za miss🤢, ki z osupljivo snežno belim nasmehom😁 povedo, da je njihova največja želja, da ne bi bilo lakote na svetu in se zavzemajo za krpanje ozonske luknje, ne pa da se ukvarjajo s tem, kje so videle modro kapo. Za Zlatko ne vem, jaz sem se pa počutila kot zadnja smet, ki ni niti toliko vredna, da bi bila odvržena na smetišče. Pa ne za dolgo. Moj napuhnjeni ego je vzel v roke škarje in platno in se spravil na delo. Ko sem pravemu agentu 007 v očeh prebrala, da sem njegov okrasek jaz, ne glede na moja leta, se je moja samopodoba dvignila v višave, nazaj na svoje mesto.
In zakaj je na poti vsako leto več romarjev, iz različnih držav vsega sveta, vseh starosti, ras, tako tistih brez vere, kot tistih različnih veroizpovedi?
Združil nas je Camino
Na tej poti presežeš svoj jaz, ki te s svojim stalnim sebičnim hrepenenjem onesrečuje v vsakdanjem življenju in samodejno zapadeš v neko posebno, srečno stanje, doživiš nenavadno občutje povezanosti, enosti, ki ga v našem vsakdanjem življenju ni. Od tod tista posebna navdušenost vseh nas, ki smo se vrnili s poti. In posebno razumevanje med nami, ki smo to občutje že doživeli. Enostavno vemo. Tudi to, da mora to vsak doživeti sam, ker se tega občutja z besedami ne da opisati. Čeprav poskušamo. Enostavno prekipeva in se v slapovih besed izliva na papir. In ena za drugo izhajajo knjige o Caminu.
Izšla je tudi moja
Začutila sem, da je zdaj nastopil trenutek, da osebno spoznam Valentina in Mirjano, ki sta nastopila v moji knjigi, še preden smo se osebno spoznali:
“Namesto na poti na letališče sem noč preživela na celjski urgenci. Od tam sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot. Med telefoniranjem sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala s slik v njuni knjigi o Caminu, ki sem jo prebrala v sklopu priprav na romanje. V živo ju nisem še nikoli videla, zato sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zdel primeren trenutek, da se spoznamo.”
In združile so nas knjige
Začutila sem, da je nastopil trenutek, da osebno spoznam mojega sokrajana Ivana Gričnika, ki sem ga spoznala skozi njegovo drobno knjigo o Caminu, se spomnila nanj na Poti in dogodek zapisala v mojo knjigo:
“Spomnila sem se zgodbe, ki jo je med pešačenjem po peklenski vročini na Mezeti doživel Slovenec Ivan. V svoji knjižici opisuje, kako je pešačil in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj – od sonca, od spodaj – od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler v rokah ni začutil njunega ledenega hladu, ni bil najbolj prepričan, ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem je prišel po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, ali bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril: “You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem, pa ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti in skakati po poti: “This is a miracle, this is blody miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.”
Uporabila sem “kaminščino” …
Zaželela sem si, da drugič, tokrat po Caminu, srečam Bojano Vranjek, ki sem jo spoznala na dan, ko sem kupila letalske karte za svoj odhod na Jakobovo pot in se jo večkrat spomnila na Poti:
“Na predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjeno rdečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj sem spoznala, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, teh znanilcev sprememb in transformacije, sporočale in potrjevale, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Po poti je nabirala peresa, znamenja angelov, kot pravi sama. Kar nekaj časa je posvetila močni energetski točki, ki je bila samo nekaj metrov oddaljena od mene, pri osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcro. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stranskih stebrov na vhodnih vratih tako vroč in drugi tako zelo hladen. “Bojana, zdajle sem spila kavico v Torres del Riu in grem potipat stebra v tukajšnjo cerkev. Ti sporočim, kakšno temperaturo imata. Metuljev še nisem videla, peres še nisem našla. Drugače neznansko uživam. Lepo bodi,” je bilo to, kar sem ji morala napisati. Po večerji sem pogledala na FB in našla Bojanin odgovor: “Snežana, za metulje je verjetno še premrzlo. Se vsak dan spomnim nate in upam, da boš celotno pot prehodila brez snega. Še malo, pa boš na Mezeti, zdaj, ko je vse zeleno, bo še večji užitek za oči in telo. Si otipala razliko? Še zdaj mi je v spominu. Buen Camino in objem.” Bojana, ja, sem otipala razliko, steber levo od vhodnih vrat je bil bistveno toplejši od desnega. Tudi glede metuljev imaš verjetno prav in je za njih, za te simbole transformacije, res še premrzlo. Kljub temu sem danes pred Logronom videla dva bela metuljčka, dve lastovki, ki še ne prineseta pomladi, ki sta se spreletavala ob poti. “
Ko sem jaz hodila po Caminu še niso ponujali “menu peregrino”
Seveda Camino druženja ne more biti brez moje sestrične Marjane, s katero sva prehodili 1.177.333 korakov po Caminu, o čemer sem zapisala 74.416 besed, od katerih je kar 188 z njenim imenom:
“Prišla sem do podeželske ceste, ob kateri je bil bar s teraso. Zagledala sem Marjano, ki je sede za eno izmed miz sama pila kavo. “Marjana, kaj misliš, bodo učinki Camina trajni?” Ne da bi kaj dosti premišljevala, mi je odgovorila: “Ja, verjamem, da bodo trajni.” “Ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, pravijo, da se trajno spremenijo, ker so občutili globlji pomen življenja.” “Tudi tukaj na Caminu občutiš globlji pomen življenja.” “Ne vem. Imam občutek, da sem premočno ujeta v vsakdanji, racionalni svet. Preokupirana s stresom, skrbmi in problemi, ki mi rušijo notranje ravnovesje in omejujejo življenjski pogled.” “Zato pa je treba živeti krepostno življenje, ker se le tako učinkovito prilagajaš številnim spremembam, ki jih prinaša življenje. S krepostmi dobiš prožnost in notranjo moč, ki te ščitita pred zunanjimi vplivi. Tako v svoji notranjosti postaneš stabilen, miren in uravnotežen. Kreposti so nam bile položene že v zibelko. Imamo jih vsi, samo na površje jih moramo potegniti.” Marjana, Marjana. Kako je tebi vse enostavno. Imaš odgovore na vsa vprašanja. In to take, ki jim ne morem ugovarjati. Tvoja vera je trdna kot kamen.”
Bojana je v navdušenju sklenila rokiValentin se je zamislil, ko smo se spomnili Slovenca, ki ga je Camino obdržal za vednoSpoznali smo posebno občutjeŠe se bomo srečevali
Ste že kdaj pomislili zakaj so naši, slovenski predniki, sreči dali ime sreča? Jaz sem. In našla svojo razlago. Zelo enostavno.
Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so to občutje poimenovali sreča. Iz česar sledi, da imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kaj to sreča je.
Veliko srečanj v 2017 vam želijo Zlatka, Veljko, Iztok in Snežana
Moji snahi je ime Rumyai in je Tajka. Ime je dobila po tajskem tradicionalnem plesu. Ljubkovalno jo kličemo Jaj. Verjetno ji ime daje vedrino, saj je pretežno dobre volje, nasmejana in sproščena. Če se zgodi kaj groznega, zaradi česar bi si normalna Slovenka zaželela v svoje žile zarezati podolgem, ne samo počez, se ji za trenutek zmrači obraz, a že v naslednjem se z ustmi, očmi in srcem smeji nekomu, ki samo omeni, da je slišal novo šalo. Če dobro pomislim, so vse Tajke, ki jih poznam vedre. In drugačne.
Moja snaha Rumyai je Tajka
Že njihovo telo je drugačno. Jaj je manjše rasti, zato se moj še nerojeni vnuček nahaja na spodnji rastni krivulji za evropske otroke. Podobno kot vse Tajke, ima zelo goste in črne lase. Za razliko od močnih las, pa Tajke nimajo dlak. Enostavno jim ne rastejo. Če gledam z vidika sedanje mode, ki nam jo je vsilila kozmetična industrija, jim je na račun depilacije prihranjenega veliko časa in denarja. Je pa res, da če se trend spremeni, po modi ne bodo mogle biti, tudi če si bodo želele.
Jaj ima rada tajsko hrano, ki se zelo razlikuje od slovenske. V glavnem si na meni nepoznan način pripravlja nepoznano zelenjavo, nepoznano sadje, ribe in perutnino. Škroba enostavno ne prenaša. Pravi, da jo napihne, zato ne je kruha in krompirja. Če gre s prijateljicami Tajkami na pico, jih osem naroči eno, pa še to komaj zmorejo. Prvi stavek mojega sina po vrnitvi s tritedenskega bivanja na Tajskem pa je bil: “Jedli smo ves dan, pa sem bil kar naprej lačen.”
Ko je zanosila, so se ji cedile sline po posušenih ribah iz Tajske, po točno isti vrsti rib, ki so najbolj teknile njeni mami v času njene nosečnosti. To je povedala očetu ob njihovi vsakotedenski komunikaciji preko skypa, ki jo izvajajo ob nedeljah. Oče ji je še isti dan nalovil ribe v potoku za hišo, jih posušil in z ladjo odposlal k svoji hčerki v Slovenijo. Dober mesec so ribe potrebovale, da so prišle do Slovenskih Konjic. Iz paketa se je širil neznosni smrad, zato ji ga je poštar izročil s stegnjenimi rokami in glavo obrnjeno vstran. Jaj je po prejetju pošiljko nemudoma odprla in si jo željno ogledovala, sin pa je moral zapustiti kuhinjo, ker so mu ribe tako neznosno smrdele, da ga je sililo na bruhanje.
Posušene ribe so potovale od Bua Ngam Buntharika do Slovenskih Konjic
Kasneje mi je zaupala, da se je kmalu po prihodu v Slovenijo z nekaj tajskimi prijateljicami s taksijem peljala na obisk k noseči prijateljici, v dar pa so ji nesle prav to vrsto posušenih rib. Taksist je vso pot vohal po zraku in se pritoževal, da v avtu neznosno smrdi, podobno kot smrdijo ženske, ki se več let ne umivajo. Začudeno me je vprašala, kako je taksist vedel, kakšen vonj imajo več let neumite ženske, saj so na Tajskem glede higiene zelo občutljivi.
Najpriljubljenejša hrana moje snahe so kuhane kurje tace. Kar nekaj truda smo vložili, da smo v Sloveniji našli prodajalca svežih kurjih tac, takih bio, ki tlačijo zeleno travco, preden jih Jaj skuha v loncu in “obglodki” končajo v njenem želodcu. Ko je zanosila, je po zanjo slastnem obroku, začela bruhati. Potem mi je rekla:
“Tvoj vnuk ne mara kurjih tac, odkar sem noseča, jih vedno izbruham. Ne bom jih več jedla.”
Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu
Jaj podobno kot ostali Tajci, nima encima za razgradnjo alkohola. Ne sme piti, ker bi se od enega požirka že nezadržno hihitala, od celega kozarca pa bi bila lahko pijana kot mavra, čep ali klada. To je spoznala prvi dan, ko je prišla v Slovenijo in so jim pri večerji postregli z vinom. Mislila je, da je vino posebne vrste voda, spila ga je na dušek in čez pol ure so že poklicali rešilca, ker se je enostavno zgrudila na tla in omedlela.
Jaj je čudežno povezana s svojim telesom. Ko je prvič dobila klopa, jo je začela neznansko boleti glava. Naslednji dan je našla klopa, ga odstranila in v istem trenutku je glavobol prenehal. Naslednjič, ko jo je glava pričela boleti na enak način, je takoj vedela kje tiči razlog.
Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah
Jaj je nadvse delovna. Ko je zanosila, je imela možnost prejemati plačilo, brez da bi kaj delala, vse do pričetka porodniškega dopusta. Pa se ni odločila za ponujeno varianto. Želela je odpreti svoj salon tajske masaže, zato je raje uresničila svoje sanje. Sedaj vsako jutro vstane, si skuha kosilo, ga predene v menažko in se za ves dan odpravi v salon. Svoje stranke razvaja z vrhunskimi terapevtskimi storitvami saj je certificirana specialistka za tradicionalno tajsko masažo, z več kot desetletnimi izkušnjami. Salonu je dala ime Sabaidee, kar v tajščini pomeni biti udobno, sproščeno, prijetno. In tako se počutite, če njen salon tajske masaže obiščete. Njen blagodejni dotik dlani pomirja, sprošča telo in boža dušo. Pokličite na telefon 051 243 499, naročite se na masažo in se prepričajte.
Eno izmed mojih globokih prepričanj je, da je važna volja in vztrajanje. V vseh teh letih so me preizkušali manjši, večji, največji in ogromni, takšni in drugačni padci, kljub temu pa se je moja volja z leti kvečjemu okrepila. Nikoli ne mečem pušk🔫 v koruzo🌽, saj nobene nimam (niti puške niti koruze), že vse življenje pa zelo pogosto hodim na led. Po vseh teh padcih pa je nastopil v mojem življenju trenutek, ko se je začelo maslo obilno raztapljati po moji življenski poti👍. Skoraj bi lahko rekla, da se je razlezlo po celotni širini poti. Gladko sem podrsavala po maščobni podlagi, ko se je v reki stopljenega masla pojavil problemček v obliki čeri. V pomivalnem stroju je začela zastajati voda. Črpalka enostavno ni izčrpala vode. Že vrsto let sem poznala zlato pravilo, da v primeru, ko se zmeša nečemu, ki namesto možganov vsebuje elektroniko, najprej reč izklopiš in jo ponovno vklopiš, pa se vse uredi samo od sebe (ljudje žal on/off tipke nimamo, ko se nam enkrat zmeša, zmešani tudi ostanemo). To sem vedela že takrat, ko sva kupila najinega prvega, zadnjega in nikoli več mercedesa, v časih povojne Bosne, ko je po Sloveniji krožila šala, po Sarajevu pa Mujo, v mercedesu, z eno roko na volanu, z drugo pa naslonjeno na odprto okno. Da se zelo očitno važi je opazil vsak, tudi Haso, ki je Mujotu že od daleč zavpil:
“Ej, Mujo, se važiš, ker imaš mercedesa?”
“Pa kakšen mercedes, budalo jedna,” mu je nič kaj prijazno odvrnil Mujo, “kaj se bom važil z mercedesom, v Sarajevu ga ima vsak. Ampak roke, Haso, obe roki pa nima vsak.”
V Sloveniji nismo imeli tako hudih vojnih posledic, obe roki sta bili takrat pravilo, mercedese pa so že pregovorno imeli “gasterbajterji” in mesarji, katerim smo se pridružili še novopečeni “venmetalci”, kamor so naju z Iztokom uvrstili sokrajani. In če sva že imela določen status, sva seveda morala imeti tudi ustrezen statusni simbol🚙. Privoščila sva si mercedesa🚙 in se iz trgovine z avtomobili odpeljala naravnost na Dunaj, da bi preskusila nakup. Kar lezla sva narazen od pomembnosti, ko sva se zelo dobro razpoložena vozila po širokih avstrijskih cestah. Poleg tega sva se počutila zelo varna, verjetno približno tako, kot se počutiš v tanku, saj sva cesto pred seboj opazovala preko mercedesovega merka, besedo, ki se je iz slovenščine skoraj izgubila, saj so naši fantje vojsko služili v Jugoslaviji, kjer prav tako nihče ni vedel kaj je to merek, vsi so pa vedeli kaj je to nišan in kakšne vrste nišan ima mercedes.
Kar naenkrat pa se je začelo dogajati nekaj zelo nenavadnega. Najin novi ponos je zmanjšal hitrost na 50 km/h 🚜 in naj je Iztok še tako pritiskal na pedalko za plin, se ni zgodilo nič😤😤. Najprej sem pomislila, da so pametni Nemci naredili avto, ki samodejno vozi po omejitvah, pa sem kaj hitro zavrgla to misel, ker ni imela nobene logike, saj ni bilo nikjer sledu o kakršnikoli omejitvi, prehitevali pa so naju vsi, še tisti, ki so zjutraj, ko sva krenila iz Maribora, sladko spali😴. Iztok je z vso silo pritiskal na pedal za plin in začel s potnimi kapljicami na čelu ugotavljati, da je nekaj narobe z elektroniko. Predlagala sem mu naj podobno, kot bi v takem primeru storil z mobitelom, avto izklopi in ponovno vklopi. Ponavadi v prvo mojih nasvetov ne upošteva, ker kam bi pa prišli, če bi babe komandirale, takrat pa je bilo drugače. Sam se ni spomnil nobene druge rešitve, voda nama je pa drla v grlo od sramote😳😳, zapeljal je na odstavni pas, ugasnil avto, ga ponovno prižgal in zadeva je delovala. Na poti na Dunaj in nazaj sva morala še nekajkrat ponoviti vajo. Šele čez čas so ugotovili, da je bila kriva neka črpalka.
In kar se Janezek nauči, to Janezek tudi zna (analogno to velja za Snežano), zato sem pomivalni stroj ob prvih težavah takoj resetirala, kar po slovensko pomeni ‘ponastavila napravo’. Niti reset niti ponastavitev ni nič pomagala. Voda je ponovno ostala v stroju. Iztok je s pomočjo brisače odstranil zastalo vodo iz stroja, vklopil pomivalni stroj in ponovno je v njem ostala voda. Staknila sva glavi🤔🤔, se posvetovala in soglasno ugotovila, da je podobno kot pri mercedesu kriva črpalka in bo treba poklicati serviserja, do takrat pa bo treba pomivati posodo na roke 🙄.
Čez nekaj dni je zjutraj, kmalu zatem, ko se je Iztok odpravil od doma, zazvonil zvonec. V perspektivi moje najstniške travme sem bila v tistem trenutku še gola. Že od sedmega razreda osnovne šole namreč k moji obleki spadajo tudi namazane trepalnice.To me je naučila neka moja vzornica iz najstniških let, ki me je srečala na tisti dan, ko se mi je zjutraj tako mudilo v šolo, da nisem imela časa niti za umivanje zob, kaj šele za mazanje trepalnic👁👁. Zaskrbljeno me je začela izpraševati, če sem kaj resno bolna ali se mi je kaj hudega zgodilo, ker tako grozno bledo, celo prozorno zgledam. Na moje pojasnilo, da nimam namazanih trepalnic se je zgrozila in prisegala, da bi si jih ona namazala tudi preden bi tekla v zaklonišče, če bi sredi noči začel zavijati alarm zaradi bombnega napada. In ker je bilo njeno mnenje zakon, so namazane trepalnice postale moje cesarjevo oblačilo, čeprav se je cesar počutil oblečen, bil je pa gol, jaz sem se pa počutila gola, čeprav sem bila oblečena. Zakomplicirano. Slej ali prej bom morala po tem vprašanju obiskati psihoterapevta.
Tisto jutro sem stekla k vratom v prepričanju, da se je Iztok vrnil po kakšno pozabljeno stvar, kar se je zelo pogosto dogajalo. On me je seveda lahko videl golo, zato sem odločno odprla vrata na steržaj, istočasno pa je kar izletelo iz mene:
“Enkrat boš še glavo pozabil😡.” Besede so se zaletele v serviserja, vsaj tako sem sklepala po kovčku z orodjem, ki ga je imel v rokah. Pa ne samo zaletele. Tudi odbile so se od njegove neprebojne fasade😑. Samo pokimal mi je v pozdrav in krenil proti kuhinji. Takoj sem sprevidela, da je eden izmed tistih zelo pomembnih ljudi, ki rešujejo svet in držijo zemljo na njeni tirnici okoli sonca. Moj, ponavadi napuhnjen in napihnjen ego me je takoj vznemirjen opozoril:
“Obeta se spopad. On vodi 1:0⚽️. Si res morala neobvladano besneti pri odpiranju vrat? In gola stati pred tujci? S tem si me čisto potlačila. Kako se naj gol borim z njim?”
“Si bova že kaj zmislila,” sem ga tolažila in se spraševala kdo je sploh tisti, ki ga tolažim in kdo tisti, ki tolaži. Samozavestni serviser se je takoj lotil dela in kaj kmalu je s pincetnim prijemom potegnil droben kamenček iz črpalke in mi ga pomolil pred oči:
“Ne vem kdo pri vas pere kamne v pomivalnem stroju!😑” Moj ego, ki v sili nikoli ni kaj prida razmišljal, se je odločil za laž.
“Jaz zagotovo ne,” sem hitela razlagati in v mislih preklinjala, ker sem lonce od rož preslabo splahnila, preden sem jih dala v stroj. “Mogoče so se pa sčasoma naredili črpalkini kamni. Če ima lahko kamne žolč, ne vem zakaj ne bi imela kamnov črpalka. In še dobro, da lahko te vrste kamnov odstrani serviser, ki ga hvala bogu ni treba čakati tako dolgo kot bi čakala na operacijo žolčnih kamnov, ” sem mu hotela celo malo polaskati. Njegov obraz pa je ostal kamnit in zgledala sem prav bedno. Verjetno je gluh, sem pomislila. Ali pa je moral vedno brez besed poslušati mamo, ki mu je kvasila ne vem kakšne neumnosti in ni smel pokazati, kaj si misli o njih, ker bi v tem primeru lahko priletelo kaj okoli ušes. Takoj sem zavrgla to misel, ker pri taki mami ne bi njegova samopodoba segala do neba, kar je bilo več kot očitno v njegovem primeru.
Odprl je sosednja vrata elementa in zahvaljevala sem se vsem, tudi onemu tam zgoraj, čeprav ne verjamem vanj v tako izrazito personificirani obliki, da sem dobila preblisk in temeljito sčistila notranjost elementa s kantama za smeti, ko mi je Iztok napovedal obisk serviserja. Notranjost je zasijala zloščena kot operacijska soba😅. Zabila sem mu prvi gol⚽️. To sva začutila oba. Moj ego se je že začenjal samovščečno napihovati, serviser pa brezizrazno odvijati neki del pri sifonu. Rekel je:
“Bi lahko dobil vedro😑?” V tistem me je spreletelo😳. Kakšna elektronika in črpalka, kriv je zamašen odtok. Prinesla sem mu vedro in se ugrezala od sramote, ko sem gledala kakšna svinjarija je padla v vedro. Začela sem sama sebe opravičevati, da čiščenje sifona ni bilo med gospodinjskimi opravili, ki bi me jih naučila mama. Kljub temu sem s slabo vestjo od strani pogledovala serviserja, ki se je pri čiščenju držal približno tako kot nekdo, ki razmišlja o sklepnih mislih njegove doktorske disertacije. Bila sem že čisto dotolčena saj sem ostala brez edinega igralca. Moj ego ne samo, da se je umaknil iz napada, umaknil se je tudi izpred mojega gola in se zavlekel na klop, kjer je čakal na dokončni poraz. In v tistem je serviser prešel v finish. Ne vem zakaj pri vragu je začel odstranjevati lajsno, ki je v slovarju štajerskega knjižnega jezika v slovenščino prevedena kot letev. Le kateri del pomivalnega stroja bi lahko našel pod okrasno letvijo, pritrjeno na podnožju kuhinjskih elementov? Poleg tega se mi je prejšnji teden polil golaž po tleh, pa ga je verjetno kaj steklo tudi pod element 😦😓😰😱. Ni bil samo golaž, pod letvijo je bilo zasušene hrane in pijače za normalno družinsko kosilo. Preostale so mi samo še poteze iz obupa. Potegnila sem eno izmed njih in v upanju, da le ni gluh, sem rekla:
“To so moje skrite zaloge hrane. V primeru lakote, bi z njo lahko za en dan podaljšala življenje celotni družini.”. Tako kot je on reagiral na dovtip, verjetno reagirajo ljudje, ki nimajo niti kančka smisla za humor😑. Se pravi sploh ne reagirajo. S kamnitim obrazom Michelangelovega Davida, vendar z ne tako popolnimi potezami in rahlo manj skodranimi lasmi, je letev pritrdil nazaj in mi za čiščenje sifona zaračunal 40 evrov😑. Mogoče pa je res imel doktorat?
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 