IGRA IMITACIJE (THE IMITATION GAME)

SnežanaKomentiraj

Igra imitacije (Imitation game) razkriva izjemno zgodbo genialnega nejunaka Alana Turinga. Homoseksualen, s pomanjkanjem čuta za družabnost, nekomunikativen, s tolikšnim pomanjkanjem čustvene inteligence, da izpade že rahlo retardiran, vendar z izjemnim darom logičnega razmišljanja in znanjem matematike. Konstruktor prvega računalnika, ki razvozla Enigmo, nemški vojaški šifrirni stroj. Drugačen: tako drugačen, da s hladnim razumom takoj zatre vse namere svojih sodelavcev, da bi preprečili naslednji vojaški napad Nemcev in jim s tem razkrili, da so prodrli v njihovo skrivnost, kar bi privedlo do novega, spet nepoznanega načina šifriranja. Namesto, da bi se prepustil slavi je v anonimnosti hladnokrvno preračunaval statistiko: katere napade preprečiti, katere lažne informacije razširiti in kako uporabiti vsa dešifrirana nemška povelja, da bo ohranjenih čim več človeških življenj in vojna čim prej končana. Po nekaterih izračunih naj bi prihranil 14 milijonov človeških življenj in vojno skrajšal za dve leti. In kako se mu je oddolžilo človeštvo? Po vojni je imel zaradi homoseksualnega incidenta možnost izbire med hormonskim zdravljenjem ali zaporom. Odločil se je za prvo. Čez tri leta je napravil samomor.

Alan Turing, konstruktor prvega računalnika,  na vprašanje, ali stroji mislijo kot ljudje, v filmu odgovori: “Seveda stroji ne morejo misliti tako kot ljudje. Stroj je drugačen od človeka. Zato tudi mislijo drugače. Če nekaj misli drugače kot vi, to  še ne pomeni, da ne razmišlja. Za ljudi dopuščamo, da imajo različna mnenja. Pravimo, da naši možgani delujejo različno, da razmišljamo različno. In če to lahko rečemo drug o drugem, zakaj potem ne bi mogli reči istega za možgane, narejene iz bakra, žic in jekla?”

ODTENEK ŽIVLJENJA  iz filma:  Joan Clarke (Keira Knightley) prigovarja Alanu Turingu (Benedict Cumberbatch), ki obupuje nad svojo nenormalnostjo (tudi zaradi homoseksualnosti): “Nihče normalen ne bi mogel tega narediti. Danes zjutraj sem se z vlakom peljala skozi mesto, ki ne bi obstajalo, če ne bi bilo tebe. Kupila sem vozovnico od človeka, ki bi bil po vsej verjetnosti mrtev, če ne bi bilo tebe. Prebrala sem  znanstveno raziskavo, ki obstaja samo zaradi tebe.  Lahko prisežem, da si jaz ne želim, da bi bil normalen. Svet je neizmerno boljši ravno zaradi tvoje nenormalnosti. Včasih ravno ljudje, za katere si nihče ne bi predstavljal , naredijo nepredstavljive stvari.”

RITEM NOROSTI ( WHIPLASH )

Snežana1 komentar

Ritem norosti (Whiplash) je Nori film v katerem prevladuje Nori J.K.Simmons v vlogi ekstremnega glasbenega profesorja, ki svoje študente žene onkraj njihovih predstav, kot se je izrazil sam.

Noro! Sediš napet kot struna in v grozi strmiš v ekran, ker te J.K.Simmons trpinči do ekstrema. Definira pojem mobinga in ga moralno upraviči. Pljuva na pohvalo pri solidno opravljenem poslu in besedici dobro opravljeno pripisuje krivdo za povprečnost. S svojimi žaljivimi besedami, surovimi dejanji in provokacijami, pripravi voljo, kljubovalnost, trmo in vztrajnost izbranega objekta do eksplozije. Želi, hrepeni, izgoreva v želji doseči tisto nekaj več. In gledalec z njim. Pri tem pozabita na realni svet, ne občutita telesne bolečine, potrebo po varnosti. Vsi trije, izzvani študent, Nori profesor in trpinčeni gledalec imajo isti goreči cilj:  doseči izredno, najlepše, najboljše, nebeško, nadzemeljsko, izjemno. Nori J.K. Simmons je to uspel. In si po mojem mnenju zaslužil Oskarja.

Dirigent Terence Fletcher je svojemu takrat že bivšemu študentu Andrewu, opisal svojo vlogo na glasbeni akademiji takole: “Nisem bil tam, da dirigiram. Vsak kreten lahko maha z rokami in drži ljudi v tempu. Tam sem bil zato, da potisnem ljudi dlje od njihovih pričakovanj. Mislim, da je to brezpogojna nujnost. Ni ju bolj škodljivih dveh besedic kot sta »dobro opravljeno«. Zaradi njiju bomo svet prikrajšali za naslednjega Louisa Armstronga, naslednjega Charlieja Parkerja. Povedal sem ti zgodbo, kako je Charlie Parker postal Charlie Parker: Jo Jones  je takrat še zelo mlademu Parkerju vrgel činele v glavo, ko je bil Parker še mlad fant in že precej dober na saksofonu. Dobil je priložnost za poskusno snemanje in zajebal stvar. Jones ga je skoraj obglavil zaradi tega. Izsmejali so ga na odru. Jokal je celo noč, toda kaj je naredil naslednjo jutro? Vadil je. Vadil in vadil je z enim samim ciljem v mislih, da se mu nikoli več ne bodo smejali. Naslednje leto se je vrnil v Reno. Stopil je na oder in odigral solo, kot ga svet še ni slišal. Zamisli si, če bi Jones samo rekel: “V redu je Charlie,” in Charlie bi si mislil “No ja, dobro sem opravil.” Konec zgodbe. Bird ne bi obstajal. Zame bi bila to absolutna tragedija. Veš, jaz nisem imel nobenega Charlieja Parkerja, čeprav sem se trudil. Resnično sem se trudil In to je več kot bo večina ljudi naredila. Nikoli se za moj trud ne bom opravičeval!”

 

FREUDOV MUZEJ NA DUNAJU

SnežanaKomentiraj

NESMRTNI DUNAJČAN SIGMUND FREUD

Freud je svoje življenje začel v Freibergu. Večino in sredino svojega življenja je preživel na Dunaju, končal ga je v Londonu. Rodil se je 6. maja 1856 kot Sigismund Shlomo Freud v judovski družini v Priborju na Češkem. Na Dunaj so se preselili še ko je bil otrok. Pri enaindvajsetih se je iz Sigismund Shlomo preimenoval v Sigmunda (ki je skrajšana oblika Sigismund, slovenska različica je Žiga), ime Schlomo, ki pomeni miroljuben in je splošno židovsko moško ime, pa je izpustil. Mogoče zaradi protislovja, ki sledi iz pomena obeh imen: Sigismund je varuh zmage, je tisti, ki z bojem brani in kot tak ne more biti miroljuben. Ali pač? Mogoče pa je hotel svoje ime samo skrajšati. Študiral je medicino na dunajski univerzi dlje kot je trajal običajni študij, ker se je v času študija intenzivno ukvarjal z nevrološkimi raziskavami. Po štiriletni zaroki  se je poročil z Martho Bernays, s katero sta si na Dunaju ustvarila dom in družino. Imela sta šest otrok, zadnja Anna se je rodila 1895. Freudova žena Martha ( ime pomeni gospa, gospodinja) je na tem naslovu ustvarila prijeten dom, v katerem je prevladoval miren  joie de vivre.

 Slika 2

Tri prijateljice pred Freudovim muzejem na Berggasse 19 na Dunaju

Freud je bil z ženino družino zelo povezan. Njegova sestra je omožila Marthinega brata. Leta 1896 se je po smrti zaročenca k njim na Berggasse 19 preselila Minna Bernays, ženina sestra. V kakšne vrste trikotniku so živeli, še danes ni pojasneno. Carl Jung je v svojem kasnejšem življenju izjavil, da je bil Freud v svojo svakinjo zaljubljen in je imel z njo zelo intimno razmerje. Temu v prid je govoril tudi  vpis v hotelski dnevnik gostov nekega švicarskega hotela avgusta 1898, ki je dokazoval, da sta bila tam gosta v dvoposteljni sobi.

Freud je bil strasten kadilec cigar. Njegova duhovitost se izraža v njegovem reku : “Včasih je cigara res samo cigara.” 🙂  Ta njegova strast je leta 1923 pripeljala do diagnoze čeljustnega raka, zaradi katerega se je podvrgel več kot tridesetim operacijam. Leta 1938 se je s pomočjo Napoleonove pranečakinje princese Marie Bonaparte umaknil pred nacisti v London. Njegova bolezen je napredovala in leta 1939 se je zaradi neznosnih bolečin odločil, da 23.9. v svojem 83. letu umre s pomočjo prekomerne doze morfija. Njegova žara je v Ernest George Columbarium v severnem Londonu. Leta 1951 je umrla njegova žena Martha in njen pepel so dodali k njegovemu.

FREUDOV MUZEJ NA DUNAJU

Freudov muzej je na Berggasse 19. Na tem naslovu je živel, delal in sprejemal bolnike od 1891 do 1938. Na ogled so pisma, knjige, fotografije in pohištvo. Razstavljena sta tudi njegov klobuk in palica. Naprodaj so njegove knjige v različnih jezikih. Za domačo knjižnico sem kupila knjigo z naslovom Interpretacija sanj (The Interpretation of Dreams).

ODTENEK ŽIVLJENJA

Občudujem, kako je Freud zakoličil pojme: osebnost ( troplastno), psihoanalizo ( površino obravnava globinsko), kavč (svoboda misli) , Ojdipov kompleks (tragičnost nepotlačenega). Vsak dan  smrtniki, na različnih koncih sveta, v različnih jezikih, živimo te pojme in asociiramo s Freudom. Bil je Dunajčan, v prejšnjem stoletju je živel na Dunaju, zdaj pa je nesmrtnik in živi z nami.

Slika 6

 Na kavču

DUNAJ

SnežanaKomentiraj

Vsakemu, ki gre na Dunaj zavidam. Malo, zdravo, nezeleno zavidam (Je zavidanje lahko zdravo? Kakšne druge barve razen zeleno? Ali sploh pozitivno?) Dunaj je mesto, kamor moraš vsaj enkrat letno. Da se vrneš v čas cesarja Franca Jožefa in cesarice  Elizabete, v čas, v katerem Dunaj še vedno živi. Obiščeš Hundertwasserjevo hišo, ki te potegne iz togega okvira, ki smo si ga izklesali z leti.

DSC_0074

Sto Hundertwasserjevih odtenkov Dunaja

Se sprehodiš po Freudovem stanovanju in se sprašuješ ali vdihuješ iste delce zraka kot jih je on. Si privoščiš Dunajski zrezek in krompirjevo solato za kosilo. Poslikaš Zacherlovo hišo za svoj popotniški album in si ponosen, da je bil Plečnik tako dober arhitekt, da so stavbo po njegovih načrtih zgradili v samem osrčju Dunaja. Poiščeš energetske črte, ki gredo preko mesta in se nabiješ z energijo. Narediš obvezen postanek v kavarni Sacher, in dodaš legendarni torti obvezni objem kave Wiener Melange v popolno oralno simfonijo.