Galleria Vittorio Emanuele II

SnežanaKomentiraj

Trg pri milanski katedrali je s trgom pri Scali povezan s pokrito ulico, ki je v bistvu najstarejši nakupovalni center. Dokončan je bil v letu 1877. Ime je dobil po prvem italjanskem kralju Vittoriju Emanuelu drugem.

Mogočna štirinadstropna galerija, povezana s streho iz ukrivljenega stekla in litega železa ima v samem središču na tleh osmerokotnik s štirimi mozaiki, ki predstavljajo grb mesta Torina, Firenc, Rima in Milana. V grbu mesta Torina je bik. Njegova moda pa ti lahko prinesejo srečo. Tradicija namreč pravi, da če se trikrat zavrtiš na petah na modih bika, ti bo to prineslo srečo. Ubogi bik! Toliko ljudi si je že zaželelo srečo na njegovih modih, da je tam nastala prava luknja. Bikova moda so v galeriji v slabem stanju, v nasprotju z visoko modo, ki je  zelo dobro zastopana   🙂

Osrednji osmerokotnik je pokrit z ogromno stekleno kupolo. V sami galeriji, ki jo ljubkovalno kličejo “il salotto di Milano” ( milanska soba za risanje), so trgovine, kavarne in hoteli. Galleria Vittorio Emanuele II velja za najbolj razvpit prostor v Milanu, kjer se ljudje srečujejo, družijo ob kavi in obedujejo.

NA RAZSTAVI ANKE KRAŠNA

SnežanaKomentiraj

Način, kako je razstavljena Mona Lisa, se mi zdi neprimeren. Že prvič, ko sem stegovala vrat v množici, se drenjala za razpeto vrvjo pred sliko, obdano z debelim steklom, napenjala oči in glavo nagibala v različnih kotih, da bi ujela pravo svetlobo, sem čakala na izjemno doživetje svetovno znane umetnine. In že, ko se je zazdelo, da se bo nekaj zgodilo, sem zavpila od bolečine, ko mi je sosed v prerivanju stopil na nogo. Še večkrat sem obiskala Louvre z istim namenom in neuspehom. Vedno znova sem si zaželela, da bi lahko Mona Liso obesila doma v spalnico, da bi se zjutraj zbudila ob pogledu nanjo, v avlo, da bi me pozdravljala, ko bi se vračala domov, da bi si sledili s pogledom, ko bi se vzpenjala ali spuščala po stopnišču, imela bi jo v jedilnici, da bi jo lahko pogledovala iznad polnega krožnika, najraje pa v knjižnici, da bi si zazrli v oči, ko bi dvignila pogled od knjige. Tako bi jo lahko doživela v polnosti, v različnih prostorih, ob različnih dejavnostih, z različnimi mislimi.

V določeni umetniški zvrsti pa ima prostor dogodka bistveno vlogo. Tako sem, misleč da grem v Majšperk na razstavo slikarke Anke Krašna, doživela umetniško inštalacijo. Že ob vstopu v bivšo tovarno sem zaslišala enolični odmev tekstilnih strojev, ki je prihajal nekje iz preteklosti. Zagledala sem tovarniško halo iz Marxovega učbenika kapitalizma. Tla so bila tlakovana z zabrisanimi, zamreženimi osebami, z modrimi ovratniki, slepimi in nemimi, s poudarjenimi ušesi, ki so služila kot lijak za poneumljanje. Skozi njihovo unificirano podobo je bledo prosevala njihova spačena, nesrečna, bruhajoča individualna podoba, odtujena od svojega dela, okolice in samega sebe. Bili so tako razčlovečeni, brez osebnosti, da sem brez omahovanja zakoračila po njih. Pogled se mi je ustavil pri zlovešči črnini treh prašičev ob koritu, ki so kraljevali dvignjeni nad množico. Dva od njih sta pohlepno požirala cekine iz korita, tretji je nažrt, z dvignjenim repom, odhajal stran.

Zaprla sem oči in doživela umetniško inštalacijo po svoje. Zagledala sem tlak iz brezizraznih, nasmejanih ”vednosemodlično” obrazov, oštevilčenih z všečki, zamejenih in omejenih z družabnimi omrežji, med modre ovratnike so se pomešali še beli in tudi taki brez ovratnikov. Namesto tekstilnih strojev sem slišala rahlo brnenje računalnikov. A glej čudo: tam na steni, dvignjeni nad množico, so se pri koritu mastili isti trije prašiči.

JE PICASSO UMETNIK?

SnežanaKomentiraj

Mogoče je vlomilec slišal za Picassove besede, da dobri umetniki kopirajo, odlični pa kradejo in se je odločil, da bo okradel Pabla Picassa v njegovem dvorcu. Sam Picasso ga je presenetil pri delu, zato je vlomilec pobegnil. Picasso je imel dovolj časa, da si ga je dobro ogledal in naredil     skico njegovega izgleda, ki jo je izročil policiji. Na podlagi te njegove risbe je policija iskala vlomilca. Bili so zelo uspešni: osumili  in aretirali so nuno, ministra za finance, pralni stroj, in Eifflov stolp  🙂

“Vsak otrok je umetnik. Edini problem je kako ostati umetnik, ko odrasteš.”

Picasso je kot otrok prebival v Barceloni, kjer je danes muzej z največjo stalno zbirko njegovih del, predvsem iz njegovih otroških in mladostniških let, če to obdobje razumemo po nekem splošnem prepričanju. Picasso je mladost pojmoval drugače, saj je trdil, da mladost nima let in da je trajalo zelo dolgo, da je postal mlad.

Picasso6 - 1

V Picassovem muzeju v Barceloni

Zaradi Picassove drugačnosti, se je ob našem obisku muzeja v Barceloni, med nami razvnela ostra debata o tem, ali in zakaj so Picassove slike umetnost? Je “večja” umetnost Velasquez ali je “večja” umetnost Picasso? Večja, zahtevnejša, bolj izpovedna, nam bližja?

Tudi sam Picasso, ki računalnikov ni maral, ker iz njih dobiš samo odgovore, se je spraševal: “Kdo vidi človeški obraz pravilno: fotografija,  ogledalo ali slikar ?” in “Ali naj slikam kar je na obrazu, v obrazu ali za njim?” Dajal pa je tudi odgovore : ” Slikar ne slika kar vidi, ampak kar občuti,” in  “Potreboval sem štiri leta, da sem začel slikati kot Raphael in vse življenje, da sem začel slikati kot otrok.”

Da ali ne?

Odgovorov je toliko kot je nas.  Svoj odgovor ima tudi nesojena obdarovanka, ki sem ji prinesla fotografijo Picassove slike deklice s črnim očesom, ki mi je bila v muzeju najljubša. Vprašala me je ali lahko zavrne darilo, ker ji je slika neprijetna in bi jo tlačila mora, če bi jo imela v bližini. Vsak zase ve.

Punčka s črnim očesom

Vedno znova se čudim, kako je možno, da se da s petindvajsetimi črkami izraziti vse. Ali ni še večji čudež, prava umetnost, da znaš to storiti z nekaj potezami?  Da nekaj potez  s kredo zadostuje za identifikacijo?  Ali nam šala o prihodu Einstena, Picassa in Busha pred nebeška vrata, poleg smeha, ne da tudi misliti?

Saj poznate tisto, ko je Sveti Peter želel preveriti identiteto prišlekov in je najprej vprašal Einsteina, na kak način jo lahko dokaže? Einstein je odgovoril, da s pomočjo table in krede. Ko je dobil želeno , je Svetemu Petru po celi tabli izpisal in izrisal relativnostno teorijo. Sveti Peter je bil impresioniran z razlago, ki ga je nedvomno prepričala, da ima pred sabo Einsteina. Na široko mu je odprl vrata in ga povabil v nebesa. Naslednji je bil na vrsti Picasso. Sveti Peter je tudi od njega zahteval dokaz njegove identitete. Picasso je vzel gobo, zbrisal relativnostno teorijo, vzel kredo in z nekaj potezami narisal bika in nago žensko. Sveti Peter se je navdušil,  ker ga je risba prepričala, da je pred njim sam veliki umetnik. Picassu je na široko odprl vrata in ga povabil v nebesa. Pred vrati je ostal samo še George Bush. Sveti Peter mu pove, da sta Einsten in Picasso lahko dokazala svojo identiteto, da je zdaj on na vrsti da jo dokaže. Bush ga je zmedeno pogledal in vprašal: “Kdo pa sta to Einstein in Picasso?” 🙂 Šala  je sicer malo krivična do Busha, ampak verjetno bi se našel tudi kak politik do katerega ne bi bila 🙂

JADRANJE IN POLITIKA

SnežanaKomentiraj

Pred kakimi 7000 leti so predniki današnjih beguncev iz Sirije, iznašli jadro. In tako so lahko Mezopotamci, prebivalci medrečja med Evfratom in Tigrisom, iz zibelke naše današnje civilizacije, s pomočjo jader odpluli v svet. Z jadrnicami se je potovalo, osvajalo, prevažalo, trgovalo, bojevalo.

DSC_2582

Proti koncu prejšnjega stoletja pa je pri nas jadranje postalo moderna oblika preživljanja dopusta. Najprej si samo slišal, da je kakšna moška ekipa najela jadrnico za teden dni jadranja med hrvaškimi otoki. Naslednje leto so jadralske ekipe že rastle kot gobe po dežju. In pri vsaki ekipi je bil najpomembnejši podatek koliko vezov piva so vzeli s seboj. Eni izmed takšnih jadralskih ekip se je pridružil tudi moj mož. Ne vem, ali se mi je samo zdelo, ali sem res, vsako leto, ko se je vrnil domov, še nekaj dni ponoči vohala pivo, ki mu je dobesedno izparevalo iz por na koži. Po nekaj letih njegovega moškega jadranja, je dozorel v “skiperja” . Takrat se je odločil, da se odpravimo na jadranje družinsko. Na našem prvem jadranju smo v dokaj lepem vremenu z bratovo družino izpluli iz Splita. Ker je bilo jadranje družinsko, seveda nismo imeli s seboj nobenega veza piva, smo pa poleg vse prtljage na jadrnico vkrcali tudi lonec “ filane “ paprike (sem dala filane v narekovaje, ker te besede v SSKJ ni, jaz pa zagotovo ne kuham polnjene paprike, ampak že od nekdaj samo “ filano” ). Moja mama je namreč vedno tovorila na dopust tudi lonec “ filane “ paprike, ki je prišla prav za takojšnjo potešitev lakote po dolgi poti na morje in namestitvi na cilju. In ker je navada železna srajca, sem navado od nje prevzela tudi jaz. Začetek je bil dokaj obetaven, zaliv je bil poln morskih plovil, sončni žarki so se kopali v morju, razprli smo jadra in s hitrostjo, ki je prekoračila osem vozlov, zajadrali proti splitskim vratom. Ko je minilo prvotno navdušenje, smo vsi skupaj postali lačni, v podpalubju sem pogrela papriko in z užitkom smo jo pojedli. Zagotovo brez užitka pa so jo vsi štirje otroci kmalu zatem izbruhali, ker se je medtem stemnilo, morje se je razburkalo, veter je podivjal in kopno je bilo daleč. Z otroki sem neurje preživela v podpalubju, kjer smo se držali za tisto, kar se nam je pač zdelo najbolj trdno, otroci pa so “filano” papriko bruhali po tleh, da se je razlivala v vse smeri, podobno kot se je tudi jadrnica nagibala v vse smeri. Kmalu smo imeli tla poplavljena z izbruhki, v kateri si “filano” papriko lahko samo slutil. Kakor hitro smo zavili v zaliv, se je morje toliko umirilo, da sem lahko pobrisala papriko iz tal, veter je prenehal, sonce se je pokazalo in vsi smo v trenutku pozabili na neprijetno izkušnjo. Vendar sem takrat odložila železno srajco in ne nosim več s seboj na dopust niti “ filane“, niti polnjene paprike .DSC_2633                                   Namesto nekaj vezov piva smo vkrcali eno penino 🙂

Naslednje leto nas je šlo na jadranje šest odraslih in štirje otroci od sedem do dvanajst let. Tudi mi odrasli smo bili takrat še mladi in nepremišljeni 🙂 Ko smo zavijali v zaliv na Ižu, je nekdo od nekje potegnil steklenico borovničevca, zaokrožila je med nami odraslimi in v trenutku , ko je “skiper” srebal zadnjo borovničko iz steklenice, smo z jadrnico kar temeljito butnili v pomol, tako temeljito, da je v trupu nastala kakšna desetcentimetrska luknja. V posadki je bil tudi moj iznajdljiv in hiter stric, ki je uredil, da je bila še preden smo se temeljito privezali, luknja zakrpana. Po toliko letih si dogodek že upam zapisati, ker so vsi takrat prisotni otroci že nekaj let polnoletni. Poleg tega je verjetno zadeva že zastarala in nam socialna ne bi mogla več vzeti otrok zaradi naše neodgovornosti 🙂

V posadki  je bil “skiper”, kuharica (kaj le kuha na sliki?), brat in sestra, dva poročena para in en par, ki živi v partnerski zvezi LAT. Koliko nas je bilo na jadrnici?

Pred desetimi leti smo bili na našem zadnjem družinskem jadranju. Mislim, da smo bili privezani na Ižu, ko smo se ponoči zbudili, ker je bila oseka tako nizka, da je krmilo rahlo drgnilo ob čer, zato smo popustili vrvi, da smo se bolj odmaknili od pomola in šli nazaj spat. Pri delu smo se pogovarjali z zakonskim parom iz Slovenije, ki sta bila s svojo jadrnico naša soseda. Na dogodek smo se spomnili na koncu jadranja, ob vračanju jadrnice. Hrvaški prevzemnik se je namreč sumničavo postavil na pomol in pogledoval v jambor in v krmo in spet v jambor in krmo. Rekel nam je: “ Udarili ste u krmu.” Seveda smo zanikali, ker smo krmilo kvečjemu popraskali, nikakor udarili. V morje se je spustil potapljač in ni ga bilo kar dolgo na spregled. Ko je prišel na vrh je rekel, da je vse v redu. Prevzemnik je rekel : “ E, pa vi Slovenci se baš ne volite. Zvao nas je jedan vaš Slovenac, koji je tvrdio, da ste krmom udarili u skalu.”

Posadka na jadrnici Bella

Po dolgoletnem premoru smo se letos na jadranje v jesenskem času odpravili trije preudarni pari in to brez otrok. Vse je bilo že kar dolgočasno enostavno in spodobno: vreme je bilo ugodno, veter idealen za jadranje, marine prazne, Hrvati prijazni. In ker nismo imeli drugih problemov, smo se ukvarjali z najbolj pribljubljeno slovensko temo, s temo, ki jo vsi Slovenci do podrobnosti poznamo: s politiko. In našli smo odlično rešitev: priključimo se Hrvaški (tako ali tako so pokupili pol slovenskega gospodarstva, mi se pa na hrvaškem Jadranu tako ali tako počutimo kot doma), razpustimo parlament, trideset milijard dolgov prenesemo Hrvaški in pošljemo enega poslanca v sabor, po možnosti Pahorja, da bo predsednici nosil rože. Čez kakšno leto naredimo plebiscit in se odcepimo nazaj. Dolgove pustimo skupni državi, mi pa s seboj odnesemo piranski zaliv in še kakšen otok za povrh 🙂

NAREDILI SO PANJ IZ KATEREGA SE STALNO CEDI MED

SnežanaKomentiraj

Moj sin Gašper je že od malega čebelar. In že od malega nikoli in nobenemu ne kupi darila. Ker pa ima vsako pravilo izjemo, ki ga potrjuje, je tudi Gašper enkrat naredil izjemo. V sedmem razredu je prihranil žepnino, se odpravil v Celje v čebelarsko trgovino in možu za rojstni dan podaril zaščitni klobuk z mrežico za čebelarjenje. Mož je razumel namig, ga poprosil, da ga uvede v čebelarjenje in danes imam pri hiši dva čebelarja.

Gašperja sem prosila, da mi zaupa kaj o čebelah in čebelarjenju. Popeljal me je skozi panj, mi  predstavil čebeljo družino in opisal njihovo delitev dela. 

Gašper, kdaj in kako to, da si se navdušil za čebelarstvo?

Za čebelarstvo sem se navdušil pri svojih dvanajstih letih na prijateljevo idejo naj se pridružim čebelarskemu krožku, ki je potekal na osnovni šoli Ob Dravinji, katero sem obiskoval. Maks Tajnikar nas je kot mentor poučeval o biologiji čebel in nam prikazal vsa čebelarska opravila kot so čiščenje satovja, ožičenje okvirjev, pregledovanje družin, skrb za družine ter čebelarjevo najboljše opravilo, točenje medu.

IMG_0161

Moj čebelar Gašper

In kdaj si s čebelarstvom krenil na svojo pot?

Za rojstni dan sem za darilo dobil svoj prvi panj in vanj naselil čebeljo družino. S tem se je začela moja čebelarska samostojnost. Stalno sem nadgrajeval število čebeljih družin, v Halozah sem postavil svoj lastni čebelnjak z devetimi čebeljimi družinami, z letošnjim letom pa sem postavil nekaj samostoječih nakladnih panjev na idilično lokacijo ob ribniku v bližini Slovenskih Konjic. Včasih so vsi  čebelarji postavili tudi svoj čebelnjak, načrte zanje so izdelovali tudi arhitekti. Slaven je Plečnikov čebelnjak v Pragi. Danes se čebelarji množično odločajo za postavitev samostoječih nakladnih panjev.

FB_IMG_1443429114032

Čebelnjaki so evidentirani

Kaj pa vse obsega delo čebelarja?

Delo čebelarja poteka skozi celo leto in je odvisno od letnega časa . Spomladi moramo pripraviti čebeljo družino , skrbeti za dober in hiter razvoj družine, pri čemer jim pomagamo s spomladanskim dražilnim krmljenjem. Do glavne paše, ko začne cveteti akacija, morajo biti družine zdrave in močne. Če se panji hitro napolnijo, je treba paziti, da se čebele ne izrojijo. Po končani paši se med iztoči. V visokem poletju čebele že skoraj ne najdejo paše, zato mora čebelar začeti s krmljenjem čebel s sladkorno raztopino. Do 15.avgusta mora natočiti petnajst kilogramov sladkorja v vsak panj, da imajo čebele dovolj hrane, da preživijo zimo. Jeseni mora čebelar poskrbeti tudi za zdravljenje čebel proti varozi. Varoje so uši, ki se zaredijo v čebeljih ličinkah in jih poškodujejo do te mere, da se izležejo pohabljene čebele. Čebelar ima delo tudi pozimi. Očistiti mora okvirje satov, jih na novo ožičiti in vstaviti satnice. Prav tako mora očistiti in pobarvati panje.

Katero pa je tvoje najljubše čebelarsko opravilo?

Hmm. Moje najljubše čebelarsko pravilo je zagotovo spomladansko pregledovanje čebel in razvoj čebeljih družin, odkrivanje kje je kraljica ter spremljanje kako močne in zdrave so družine. Ko pogledam v panj, ki brenči od številnih in zdravih čebel, me preplavi veliko zadovoljstvo. To mi je nagrada za vložen čas in trud v čebelarjenje.

IMG_0154

Ob pogledu v panj me preplavi zadovoljstvo

Ko odpreš panj vse brenči od dela in življenja. Številčnejša je družina, srečnejši si. Kako pa je sploh sestavljena čebelja družina? 

Čebeljo družino sestavljajo čebele delavke, troti, to so prebivalci moškega spola ter glava družine matica, ki ji pravimo tudi kraljica. Matica nastane tako, da čebele iz zalege izberejo več ličink, ki jih začnejo hraniti z matičnim mlečkom. Iz teh ličink izbrank se izležejo matice. Tista, ki se izleže najprej, pregrizne ostale matičnike in na ta način prepreči, da bi se v panju razvilo več matic. Če se več matic izleže istočasno se pobijejo med seboj in ostane zmagovalka, najmočnejša, ki je prava kraljica saj jo delavke stalno negujejo, čistijo, hranijo. Matica se že na oko razlikuje od čebel saj je ožja in ima podaljšan zadek. Matica oddaja svojstvene feromone, ki jih čebele zelo dobro zaznavajo. Družine in dom v panju se tvori in prepoznava na osnovi matičnih feromonov.

Moje najljubše čebelarsko opravilo je pregledovanje čebel

V enem panju torej ostane samo ena matica. Tista, ki se izleže prva ali je najmočnejša, da pomori druge. Narava je poskrbela, da je kraljica najhitrejša in najmočnejša. Na kak način pa se matica oplodi, da lahko začne zalegati in gre čebelji rod naprej?

Po dobrem tednu, ko se izleže, odleti matica iz panja na paritveni let. Prvič in edinkrat zapusti panj, leti vse višje in višje, troti pa za njo. Nekateri omagajo, tisti ki jo ujamejo v višinah, pa jo oplodijo. Oplodi jo več trotov, eden za drugim. Njihov spolni organ ostane v matici, naslednji ga izvleče in pusti v njej svojega. Naravna selekcija poskrbi zato, da jo lahko oplodijo samo tisti najmočnejši, ki letijo najvišje. Matica in troti zapustijo panj samo enkrat , za paritveni let. Matica se vrne vanj oplojena in začne zalegati, troti poginejo, ker ne najdejo poti nazaj.

Prva in najmočnejša matica se oplojena od trotov, ki letijo najvišje vrne v panj, troti pa poginejo. Žalostna je njihova usoda. V SSKJ so tri definicije trota. Po prvi je trot čebelji samec. Ali tudi trote zaleže matica? Po čem se razlikujejo?

Troti so moške čebele, zalegajo jih čebele in ker so čebele neoplojene, je trotovsko jajčece neoplojeno jajčece. Trotovska zalega je večja, izvlečena iz čebelje celice. Trot je večji od čebele, hrani se z medom, samo je in nič ne dela. V primeru, da v panju ni matice, se razvije trotovska družina, ker so vsa jajčeca neoplojena.

Screenshot_2015-09-28-10-53-11-2

Vpogled v zadnjo stran panja

Po drugi definiciji je trot tisti, ki ne živi od lastnega dela. Pri čebelah živijo troti od dela čebel. Dokler svoje naloge ne opravijo in poginejo. Tiste, ki naloge ne opravijo pa čebele vržejo čez prag, da zunaj poginejo?

Ja, edina funkcija trotov je, da oplodijo matico. Trote, ki ostanejo na koncu čebelarske sezone v panju, čebele izvržejo iz panjev, da jih ne bi po nepotrebnem hranile čez zimo. Ja, ubogi troti, narava jim je dala samo eno nalogo in jih prikrajšala za vse ostale lastnosti, ki jih je dala čebelam. Trot nima razvitega vonja, zato trot, ko zapusti panj , ne najde poti nazaj in pogine.

Tretja definicija trota je, da je to omejen, neumen človek. So po čebeljih trotih dobili človeški troti ime ali je bilo obratno?

Ko slišimo besedo trot imamo vsi v glavi nekaj neumnega, butastega. Ljudje smo privzeli besedo trot za označevanje manj sposobnih, manj razgledanih ljudi. Najprej so bili čebelji troti, ki jim narava ni podarila vonja, da bi po oploditvi matice našli pot nazaj. Zato so začeli tudi omejenim ljudem praviti troti. Kakšno krivico delamo enim in drugim ! Če ne bi bilo trotov ne bi bilo čebel!

Kako pa poteka delovni dan čebel?

Če je dovolj toplo, začnejo čebele izletavati že ob sončnem vzhodu. Ozračje mora biti segreto na več kot 15 stopinj. Zjutraj najprej zapusti panj čebelja izvidnica, ki poišče ugodno čebeljo pašo za tisti dan. Ko jo najdejo, se vrnejo in pašnim čebelam s čebeljim plesom sporočijo kam se naj odpravijo. Čebele letijo do pet kilometrov daleč od panja, orientirajo se po soncu, razločijo pa samo nekatere barve. Čebele na cvetovih srkajo medičino, cvetni prah pa se jim oprime na noge. Večkrat dnevno se vrnejo v panj, kjer odložijo medičino v medišče. Pred mrakom se vse vrnejo v panj.20150924_092257

Gašper pri jesenskem krmljenju čebel

Povedal si, kaj je to čebelja izvidnica. Zaupal si mi, da imajo čebelnjaki poleg čebelje izvidnice, tudi čebelje patrulje.

Ja, vsak čebelnjak ima tudi svojo patruljo v kateri je nekaj čebel, ki čuvajo čebelnjak pred vsiljivci.Največji sovražniki čebel so sršeni in ose, ki pridejo v panj in morijo uboge čebele. Več čebel mora pičiti oso ali sršena, da so mu s svojim strupom kos in umorijo svojega napadalca.

Čebele stanujejo v panju. Slišim, da obstajajo različni panji, označeni z nekimi kraticami AŽ, LR….

Skozi zgodovino so se razvili različni panji. Najprej so čebelarili v drevesnih duplih, potem v čebelarskih koših z nepremičnim satovjem. Že Valvazor pa je začel opisovati v Slavi vojvodine Kranjske slovenske panje kranjiče s premičnim satovjem. AŽ panj je prostorsko omejen na dvajset satovnic saj ga ne moremo povečati tako kot nakladnega, z dodajanjem naklad, s čimer družini zagotovimo večji prostor. Langstroth-Rootov, LR panj je deljen v naklade zato lahko spreminjamo volumen panja. Najnovejša pogruntavščina je avstralski panj (Flow) iz katerega med teče sam, lahko bi rekli da se iz njega stalno cedi med brez mleka 🙂

20150924_092325 (1)

Nakladne panje z lahkoto prestavljamo

Čebele imajo svoje stanovanje v panju. Kako pa zgleda njihovo stanovanje od znotraj, imajo panj razdeljen v sobe? Kakšno pohištvo imajo?

Notranjost panja je napolnjena s sati. To so leseni okvirji, v katerega z žico pritrdiš satnico, na katero potem čebele zgradijo čebelje celice. Prvo opravilo čebele, ki se izleže,  je gradnja mladega satovja, ker imajo komaj izležene čebele najboljše voskovne žleze. V panj se sati zložijo v vrste, ki se jih med seboj loči z matično rešetko. Na ta način se omeji življenjski prostor matici, ki mora živeti in zalegati v spodnjem delu panja. Matična rešetka ima odprtine, ki so ravno dovolj velike, da skozi njih lahko prehajajo čebele v višja nadstropja, matica, ki je večja in ima podaljšan zadek pa ne. Temu spodnjemu delu panja, prvi etaži, pravimo plodišče. V višjem nadstropju je shramba medu, medišče, kamor hodijo pašne čebele odlagati medičino, ki jo ponoči z mahanjem kril in segrevanjem ventilirajo, da se izloči odvečna voda. Ko je čebelja celica polna primerno obdelanega medu, jo čebele pokrijejo z voskovnimi pokrovci.

FB_IMG_1443430148383

Odpiranje voskovnih pokrovcev pred točenjem medu

Kaj pa pozimi, so takrat panji prazni?

V zimskem času čebele večinoma mirujejo in z mahanjem s krili ogrevajo panj na 36 stopinj celzija tako da so panji polni skozi vse leto. Zimske čebele so bolj odporne, živijo celo tri mesece.

FB_IMG_1443429081663

Gašperjev čebelnjak v Halozah

Ko sem bila majhna mi je nekdo rekel, da po slikah na panjskih končnicah čebele prepoznavajo svoj panj. Ali to drži?

Panjske končnice so včasih poslikovali z raznimi čebelarskimi opravili. To je postala tradicija, ker so na ta način bili čebelnjaki lepši, druge funkcije pa to ni imelo. Čebela se namreč vrača v isti panj, ker voha feromone, ki jih izloča matica.

Slovenci smo čebelarji že od nekdaj, imamo tudi avtohtono vrsto čebel.

Ja, obstajajo različne pasme čebel, apis melifera carnica, po slovensko kranjska sivka, je avtohtona vrsta, ki slovi kot najbolj mirna in delovna vrsta, ki dobro prezimi saj med zimo porabi minimalno količino hrane. V srednjeevropskih državah je zaradi njenih dobrih lastnosti najbolj cenjena. Nekateri jo imenujejo tudi damska čebela.

IMG_0155

Kranjska sivka slovi kot najbolj delovna vrsta

Obstajajo različne vrste medu. Sortni med kot pravite čebelarji. Nikoli pa mi ni jasno kako čebele vedo, da morajo nabirati samo akacijo, da imamo akacijev med ali samo kostanj, da imamo kostanjev med?

Pri tem je odvisno kaj ta čas v naravi cveti saj se v panju pojavi največ medičine iz rastlin, ki v tistem trenutku najbolj  medijo. Ko cveti akacija, prevladuje v panju akacijeva medičina, po cvetenju ga iztočim. Takrat začne cveteti kostanj in čebele nabirajo pretežno kostanjevo medičino. V glavnem pridelujem akacijev in kostanjev med. Letos pa sem prvič pridelal tudi ajdov med, tako, da sem nakladne panje z mojimi čebelami odpeljal na delovne počitnice v bližino njive s cvetočo ajdo.

Ali med tudi prodajaš?

Lani ga zaradi obilnega deževja, nisem imel niti za lastno uporabo. Letos je bila bogata bera, zato ga tudi prodajam. Če ga kdo želi kupiti, me lahko pokliče na telefon 031 346 000.

KAKO SEM ZAČELA TEČI IN SE TRIKRAT NASMEJALA :-)

SnežanaKomentiraj

Nekako so sovpadle tri stvari: ugotovitev, da se premalo gibljem, bližajoči se Konjiški maraton in dejstvo, da je treba v današnjih efektivnih časih narediti čim več, v čim krajšem času. V trenutku je padla odločitev: začela bom teči.

3

Trije maratonci s svojima navijačicama

Na moj iPhone 6 sem si naložila aplikacijo za beleženje teka in se začela na glas smejati. Spomnila sem se heca, ko si je neki moj vrstnik kupil iPhone 6, začel z njim teči, se spotaknil in padel na bok. Nekaj je glasno zahrstalo in zavpil je: “ Upam, da je moj kolk, ne iPhone, bo ceneje.” 🙂 Kljub temu sem ga dala v žep vetrovke in začela razmišljati s koliko kilometri bi začela. Na letošnjem dunajskem maratonu, kjer sem bila v spremljevalni ekipi, so bile kategorije na 5, 10, 21 in 42 km. Se pravi: začeti je treba z najmanjšo, s 5 km. Pritisnila sem na start in začela teči.

Po prvih par metrih sem opazila, da se je telo samo postavilo v položaj za tek, hrbtenica in vrat sta se zravnala, glava se je dvignila, roki sta se pokrčili in dvignili ob telo, dlani sta se oblikovali v pest. Dihanje se je samodejno uskladilo s premikanjem nog in rok, desna roka je pokrčena v komolcu šla naprej istočasno z levo nego in obratno. Mojemu telesu se je čudil moj drugi del, ki je verjetno nekje v glavi,  čutil je povezanost s telesom in ugotavljal, kako usklajeno in samodejno deluje, zadovoljno je opazoval in nadziral to usklajenost, koordinacijo gibov, mirno je pustil teči tok misli, opazoval je okolico, vzniklo pšenico, letečo štorkljo, polje koruze, prve jesenske meglice. In začutila sem neizmerno zadovoljstvo nad skladnostjo obeh delov. Takrat je v dogajanje posegel še tretji del, neki važič, ki je začel vnašati nemir, skrbi, dvom in pomisleke. A prvima dvema ni bilo mar za njega. Daj zdaj mir, sprosti se in uživaj, je dobil sporočilo od njiju. Misli so same od sebe prihajale in tudi same od sebe odhajale in me niso niti za trenutek obremenjevale. Ko je važič ugotovil, da se nihče ne ukvarja z njegovimi sporočili, se je tudi sam sprostil in začel opazovati okolico in uživati v gibanju, koordinaciji in harmoniji. Po petih pretečenih kilometrih sem se vrnila domov in se nasmejala drugič, samo tiho, sama pri sebi: bila sem sproščena, prijetno utrujena in osvobojena nadležnih misli.

Med tekom in po njem

Svojemu mlajšemu in seveda pametnejšemu 🙂 bratu , izkušenemu maratoncu sem seveda povedala, da sem začela teči in prvi dan z lahkoto pretekla 5 kilometrov. Vzkipel je, da se bom preforsirala, da moram začeti z manj in sčasoma podaljševati dolžino. Takrat sem se nasmejala tretjič, tudi tokrat na glas. Spomnila sem se na Jobsovega sodelavca, ki je bil prepričan, da je na obisku pri konkurenci videl neko rešitev zato jo je želel ponoviti tudi sam. Cel mesec se je trudil, večkrat je že skoraj obupal, ker se mu je zdela zadeva nemogoča, hotel je že odstopiti od iskanja rešitve, a ga je k vztrajanju priganjala misel, da če zmore to konkurenca, zmore tudi on. In to prepričanje, da je zadeva mogoča, ga je pripeljala do rešitve. Kasneje je ugotovil, da tega pri konkurenci sploh ni videl in da je izumil nekaj, kar je veljalo za nemogoče. Seveda je primerjava neznatna, ampak vseeno lahko potegnem vzporednico, da sem tudi jaz v prepričanju, da če je za maraton najnižja kategorija 5 kilometrov, potem je pač normalno da prvi dan teka začneš s petimi kilometri. In zdaj ko vem, da to zmorem, to tudi vsak dan z lahkoto pretečem.
Reakcija telesa mi je pokazala, da nam je tek vrojen z geni, da je tako kot hoja, naše naravno gibanje. In da ga potrebujemo. Zato obujte tekaške copate in stecite. Vaše telo bo naredilo svoje.

FLAMENKO V PALAČI GLASBE

SnežanaKomentiraj

“Gorje mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo uživa sam!” je zapisal naš goriški slavček, Simon Gregorčič. Tega so se zavedali tudi andaluzijski Romi, ki so bili dolgo časa zatirani, stoletja so trpeli lakoto, revščino in poniževanje. Svoje trpljenje so zmanjšali tako, da so si ga delili skozi glasbo in ples. Nam vsem lastno prvinsko potrebo po izražanju čustev so uresničevali najprej skozi čustveno izpovedno petje, ki je občasno skoraj mejilo na kričanje. Petje je divje spremljala kitara. Sčasoma so dodali ples, burnost čustev so začeli podčrtovati s topotanjem z okovanimi čevlji ob tla, ritem so poudarjali s kastanjetami , plesalke v rdečih oblekah z naborki so dvigovale krila in razkazovale noge, ki so v ritmu udarjale ob tla. Razvil se je flamenko, eden izmed najbolj strastnih in privlačnih plesov. Flamenko so vpletli v svoj vsakdan, peli in plesali so ga ob ob krstu, poroki, pogrebu, pri pranju perila, v kovačnicah, rudnikih, kuhinjah. Sčasoma se je flamenko preselil v lokale, ki so jih imenovali Café cantante, kjer se je razvijal naprej, krenil je v različne smeri.

Lani je umrl glavni španski predstavnik novega flamenko stila, virtuoz flamenka na kitari,  Paco de Lucía, ki je nastopal tudi v koncertni dvorani Palau de la Música Catalana v Barceloni. Je edina dvorana v Evropi, ki je  podnevi v celoti osvetljena z naravno svetlobo. Svetloba prihaja skozi vitražne  stene na obeh straneh, ki so speljane v prelepih lokih in skozi ogromno vitražno strešno okno, v sredini zlato kot sonce,  okrog modro kot nebo.  Palača glasbe je zgrajena v stilu katalonskega  modernizma. Zasnoval jo je Gaudijev sodobnik, arhitekt Lluís Domènech i Montaner, ki je zaslužen tudi za eno izmed stavb barcelonskega jabolka spora, za meni najlepšo od treh, Caso Lleó Morera.

Palača katalonske glasbe je zelo pogosto prizorišče čustveno nabitih predstav flamenka. Ob zadnjem obisku smo gledali flamenko, posvečen Carmen Amaya, ki velja za najbolj izredno osebnost vseh časov v flamenko plesu. Rojena v slumu v Barceloni, sredi zime pod vagonom, kjer je stanovala njena družina, se je s petimi leti začela učiti flamenka od svoje mame in se povzpela v sam vrh flamenka. Carmen Amaya je osvajala srca vseh, ki so jo videli, tako s svojim plesom kot s svojo izrazito  cigansko duhovitostjo. Življenska pot jo je vodila po Španiji, Portugalski, Franciji, Argentini, Mehiki, New Yorku, Hollywoodu. Dvakrat je celo nastopala v Beli hiši. Pokopana je v Barceloni.

KAKŠNA JABOLKA SO V BARCELONI?

Snežana1 komentar

V Barceloni obstajajo takšna in drugačna jabolka. Tudi jabolko spora, angleško “apple of discord” in špansko “manzana de la discordia”. Prvo jabolko spora je vrgla Erida, boginja nesloge , ki je med boginje vrgla zlato jabolko z napisom “za najlepšo”  in s tem izzvala spor, ki ga je razrešil Paris v korist Afrodite.

Barcelonsko jabolko spora ni nihče vrgel, ampak so ga zgradili. V španščini je besedna igra pri jabolku spora še izrazitejša, saj “manzana” pomeni tako jabolko kot tudi mestni blok. Torej, jabolko spora v Barceloni so tri hiše (bolje stanovanjski bloki, ali še bolje vrstne vile) in njihovi trije modernistični roditelji. Vse tri so skoraj dobesedno sosede na barcelonski aveniji Passeig de Gràcia. Vogalna je Casa Lleó Morera (arhitekt Lluís Domènech i Montaner),  v istem nizu, malo naprej, pa se držita skupaj Casa Amatller (arhitekt Josep Puig i Cadafalch) in Casa Batlló (arhitekt Antoni Gaudí).

Ne vem kako bi odločil Paris o njihovi lepoti, zame je najlepša Casa Lleó Morera.

Vsa druga barcelonska jabolka pa so precej manj problematična, bolj užitna, nasitna in uporabna.

POLJUB NEBESOM

SnežanaKomentiraj

V vseh ozirih izjemno stavbo, posvečeno Sveti družini, Sagradi Familiji, obeleženo z anagrami svete družine “JMJ”, Jezus, Marija in Jožef, poznamo že vsi na svetu. Prav tako vsi vemo, da se nahaja v Barceloni in je še nedokončana. Da je že leta 1883 Gaudí prevzel gradnjo, da ga je stavba dobesedno obsedla, da je zadnja leta svojega življenja preživel v njeni kripti, kjer počiva še danes, pa še ne vedo vsi. Tudi ne , zakaj je začrtal 172,5 m visok Jezusov stolp z velikim križem na vrhu, ki  bi po višini kraljeval nad vsemi ostalimi stavbami. In da je v načrtih stolp ostal nižji od najvišjega božjega dela v Barceloni, hriba Montjuic, ker Gaudí nikakor in v ničemer ni želel tekmovati z Bogom. Čemu bo služil Jezusov stolp je razkril španskemu kralju Alfonsu XIII , ko si je ogledoval načrt in se čudil, zakaj je potrebna taka višina. Gaudí mu je pojasnil, da bi s križem na vrhu stolpu radi poljubili nebesa.

S poljubom nebes si je Gaudí zadal velik in dogotrajen projekt, vsekakor predolg za eno človeško življenje. Zato še danes, 132 let po pričetku gradnje, stolp, ki bo povezal zemljo in nebesa, ni zgrajen, čeprav gradnja pospešeno napreduje. Pred par leti, ko sem bila nazadnje v Barceloni, je bila notranjost še skoraj prazna, zastrta z gradbenimi zavesami in v hrupu gradbenih strojev in orodij. Danes skozi vrata z listjem vstopiš v veličasten gozd, z vitkimi, v nebo segajočimi drevesi, skozi katera prodira svetloba v vseh barvah mavrice. Vstopiš v pravljico, kjer vlada veličastnost , blaženost in spokoj. Vse to, kar si želimo vsak dan, v vsakem trenutku. V ozadju slišiš klasično glasbo, ki se meša s pritajenim hrupom gradbenih orodij, ki se kot po notah zlivajo v skladbo. Usedeš se pred razpelo, ki je v centralnem delu bazilike in se sprašuješ ali si v nebesih ali na zemlji. Ozreš se v nebo in imaš občutek, da zreš v nebesa. In tam nekje v ozadju bo nekoč stolp, ki se bo nebes tudi dotaknil. In se združil s svojim avtorjem.

Fotografirala je Zlatka.

POROČNA SVEČA

SnežanaKomentiraj

Vajina poročna sveča sem. Oba vaju imam rada. Sij moje luči naj spremlja vajin zakon. Naj bom, bolj kot darilo, nema priča v hiši vajine ljubezni.

Naj ne gorim le kadar sije sonce. Ko se bo stemnilo, ko se bo bližal vihar, me prižgita.

Ko bo izbruhnil prvi prepir, ko vaju bosta na tihem mučila potrtost in skrb, takrat me poiščita. Ko bo potrebno storiti prvi korak, pa ne bosta vedela kako, mi zanetita ogenj. Ko se bosta hotela pogovoriti, pa ne bosta našla besed, ko se bosta hotela objeti, pa bodo vajine roke ohromele, takrat se spomnita name.

Svetlóst moje luči na stenah vajinega doma je znamenje. Svetlo in jasno. Njega govorica je preprosta. Ko jo prvi prižge, jo drugi takoj razume.

Vajina poročna sveča sem. Rada vaju imam. Pustita me, naj gorim. Kadarkoli in kolikor bo potrebno.

Naj gorim. Dokler me ne bosta oba, skupaj, z licem ob licu, lahko upihnila. In tedaj bom hvaležno rekla: “Naj bosta ljubezen in mir spet z vama!”

Ljubezen nikoli ne mine!