50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Življenje je težko, zanimivo in nepredvidljivo. Nikoli vnaprej ne veš kaj ti bo kakšna oseba ali dogodek prinesla v življenje. Tudi ne zakaj. Verjetno je najbolje, da si s tem tudi bistveno ne razbijaš glave. Da živiš svoje življenje in ga meriš v enotah radosti, ki ti jih prinese. Samo te nekaj štejejo. Ko se kakšna zgodba zaključi je potrebno stvari premleti, zapisati, dati zadevo iz sebe, narediti na koncu piko, jo odložiti na kakem ovinku in nadaljevati pot.

Za mojo mariborsko službo sem se temeljito “namatrala”. Da sem jo dobila je trajalo dva meseca in štiri potovanja v Ljubljano. Po pisni prijavi (prispelo jih je okoli tristo), sem bila vabljena na razgovor z direktorjem prodaje in uslužbenko kadrovske službe. Takrat sem prvič romala v Ljubljano. To je bilo še v času, ko iz štajerskega konca do Ljubljane še ni bilo avtoceste. Imela sem smolo, da je bil ravno tisti dan praznik v Avstriji in kolone Avstrijcev so se valile proti slovenskemu morju. V eni izmed teh kolon sem se cijazila tudi jaz. Kljub precejšni rezervi, ki sem si jo vzela za pot pa za avstrijski praznik nisem vedela, zato mi je že pošteno šlo za nohte, ko sem s petimi minutami zamude avto enostavno pustila ob cesti, ampak še vedno na cesti in to sredi Ljubljane, tekla na razgovor, povedala, da sem tu, a imam avto na cesti zato me naj samo še malo počkajo, da ga grem parkirat in v zadnjih petih minutah, ki mi jih je ostalo od dvajsetih, kolikor jih je imel na razpolago vsak od kandidatov. povedala, kar sem pač imela za povedati o sebi. Kljub pomankanju časa ali pa mogoče ravno za to 🙂 sem se kolikor toliko normalno obnesla, tako da sem se uvrstila na psihometrično testiranje, ki je bilo čez en teden. Takrat sem se v Ljubljano odpravila drugič in to že navsezgodaj zjutraj. Po preverjanju vseh mogočih praznikov in dogodkov v sosednjih in še sosednjih dežel od sosednjih, sem se z dvojno časovno rezervo pojavila v Ljubljani že takrat, ko so še vsi spali. Avto sem lahko trikrat preparkirala, spila sem štiri kave in še sem se prva od vseh štiriindvajsetih vabljenih, pojavila na sedežu neke kadrovske agencije, kjer so nas vpregli v brskanje po naših možganih in psihi, v računanje po načelu, da prvo število odtšej od drugega in če je vsota pozitivna prištej večje število, če pa je negativna odštej manjše število in reši 5 strani takih računov v dvajsetih minutah, potem nadaljuj z logičnimi ugankami, pa pet minut odmora, pa odgovori na pet strani vprašanj iz splošne izobrazbe, pa pet minut odmora in odgovori na dvesto vprašanj, ki na prvi pogled sploh nimajo repa in glave. In ko že četrtič naletiš na vprašanje:” Ali je treba porednega pas tepsti?” te prime, da bi zmečkal papir in vse skupaj vrgel v koš. Ko sem se prebila čez vse pole sem dobila še popoldanski termin za razgovor pri psihologu. Vmes sem (hvala bogu) imela čas za kosilo, če ne zadeve enostavno ne bi vzdržala. Psiholog, ki je bil v bistvu psihologinja, me je presenečala s vprašanji o katerih do tistega dne sploh nisem razmišljala: “ Kakšni so moji spomini na srednjo šolo?, Kako sem doživljala očeta? Kaj je moja osnovna vrednota? Kaj bi naredila, če sodelavkin mož sodelavke ne bi pustil na izobraževanje? Kaj bi naredila, če bi bil določen sodelavec stalno na bolniški? “ in še in še podobnih vprašanj. Grebla sem po sebi in iskala odgovore, z vsakim odgovorom pa sem bila čedalje bolj izčrpana. Zvečer sem se privlekla domov ožeta kot cunja in kot taka seveda še lep čas nisem mogla zaspati. A čez kakšen dan sem že pozabila na to, čez par tednov pa se je približal čas našega dopusta in z družino smo se odpravili na morje. Že proti koncu našega dopusta me je na recepcijo hotela poklicala tašča in mi povedala, da so na njeno številko (stanovali smo na istem naslovu) klicali iz kadrovske službe podjetja, zakaj nisem prišla na razgovor. Ugotovili smo, da sem v času našega dopustovanja dobila vabilo za razgovor k direktorju kadrovske službe, a ker me ni bilo doma, vabila nisem odprla in zaman so me čakali na razgovoru. Na psihometričnem testiranju sem se daleč najboljše odrezala, na razgovor so povabili mene in drugouvrščenega, prišel pa je samo slednji. Ker sem tako bistveno odstopala od drugouvrščenega ( drugouvrščeni je imel oceno 2,7 , mislim pa, da je bila moja ocena 6,7) takratni vodji kadrovske službe ni šlo v račun, da me na razgovor ni bilo in sklenila me je poiskati. In tako je naletela na mojo taščo, ki ji je razložila, da vabila nisem prejela, ker me ni doma. Ko sem prišla z dopusta me je čakalo novo vabilo in takrat sem se že tretjič odpravila v Ljubljano, tokrat na razgovor h komercialnemu direktorju. Razgovor je minil prijetno, brez posebnih zapletov. Najbolj sem si zapomnila besede, ki jih je komercialni direktor izrekel kot argument, kako pomembno vlogo vodja neke ekipe ima in zakaj toliko preverjajo kandidate: “ Še pes postane podoben svojemu gospodarju 🙂 “ Vedno se je rad tako plastično izražal in še zdaj mi gre na smeh, ko je kakšno leto kasneje, ob neki drugi priložnosti, ta isti direktor rekel: “ Boj se pridnega bedaka, ker če je bedak len, ti nikoli ne bo naredil toliko škode kot priden.” Ko sva se rokovala in se poslovila, sem mislila, da je to zdaj to. Ampak ne, čez kakšen teden sem dobila vabilo še na razgovor h generalnemu direktorju. Želel bi me videti, preden pade dokončna odločitev. In takrat sem se že dokaj rutinsko četrtič odpravila v Ljubljano. Oglasiti sem se morala pri komercialnemu direktorju, ki me je osebno pospremil h generalnemu direktorju. Moram reči, da je generalni direktor name v trenutku naredil velik vtis ( saj poznate tisto, da ni druge možnosti, da ustvariš prvi vtis 🙂 ). S svojo karizmo, nastopom, besedami, stilom me je v trenutku osvojil. Njegova pisarna, ki je bila na vrhu stavbe je imela stekleno steno za katero se je razprostirala terasa, na kateri je bila pod z glicinijo obraščeno pergolo razkošna sedežna garnitura iz tika. Posedli smo se za mizo, iznad katere se je razprostiral pogled nad celotno Ljubljano. Pomenkovali smo se, pili smo kavo, generalni direktor pa je govoril o svoji viziji. Vsega kar je govoril, niti nisem razumela ( že takrat sem bila blond 🙂 ), a verjela sem, da je resnična vsaka njegova beseda. Počutila sem se kot da sem na strehi sveta in zanj in za njegovo podjetje bi, če bi bilo potrebno, našla pot tudi do zvezd. In tako vznesena sem prišla v eno izmed najboljših slovenskih podjetij, ki se je ukvarjalo s hitro razvijajočo se tehnologijo. V nekaj letih je iz par zaposlenih naraslo na mojo okroglo številko 600. Delali smo noč in dan, delo nam je bilo v užitek in veselje, bilo je naporno in navdihujoče. Zaposleni smo bili deležni vsega in to vsega najboljšega in v zahvalo smo tudi dajali najboljše. Vsak dan znova smo dobivali sporočilo, da smo podjetje mi in s ponosom smo iskali svoje ime iztiskano na plakatu, kjer so bila nanizana vsa imena zaposlenih. “ S pticami si delimo nebo, “ ni bil samo naš slogan, to je bilo naše življenje. In to življenje nam, kot je že bilo rečeno na začetku, prinaša stvari, osebe in dogodke, za katere nikoli vnaprej ne vemo zakaj.

Ena takšna oseba, za katero bi se lahko vprašala, zakaj mi jo je življenje prineslo na pot je Karmen. Še danes se jo spomnim, kako je pred leti stopila skozi vrata moje pisarne. Visoka, kar polna, kratkih svetlo rdečkastih las, z malo negotovim nasmeškom na ustih. Postala je moja sodelavka. Skupaj sva delali skoraj dva meseca, saj smo v Mariboru usposabljali ekipo novozaposlenih, ki bodo barve podjetja zastopali kasneje na Ptuju, z odprtjem nove poslovalnice. In ker je bila mariborska ekipa odlična, smo tudi odlično opravili svoje delo. Prenesli smo jim vse znanje za samostojno delo. Moram reči, da me sodelavka, ki mi je dihala za ovratnik 🙂 vsak dan, ves delovni čas, ni motila ( glede na izrek naših južnih sosedov: “svakog gosta dva dana dosta”), tako da smo s celotno ekipo kar malo obžalovali, ko se je bližal čas slovesa. Karmen se mi ni zdela napačna, imeli sva tudi dokaj podoben smisel za humor. Še zdaj se smejim, ko se spomnim kako sva se krohotali, ko mi je povedala za peripetije, ki so se ji dogajale , ko je šla na razgovor za službo. Bom poskusila na kratko obnoviti zgodbo. Na sedežu v Ljubljani smo imeli dve sosednji, med seboj ločeni stavbi s hišnima številkama 23 in 25. Na vrhu ene je imel svojo pisarno generalni direktor, v drugi stavbi je bil na vrhu komercialni direktor. Na vabilu je imela zapisano številko 25, ona pa je prišla na 23. Na recepciji je rekla, da je dogovorjena pri direktorju. Usmerili so jo v najvišje nadstropje in direktorjevi tajnici je ponovila zgodbo. Rekla ji je , naj malo počaka, ker je trenutno zaseden. Ko je prišla na vrsto, je vstopila v pisarno. Generalni direktor jo je pozdravil, ponudil ji je stol in zapeljala sta pogovor o vremenu in razmerah na cestah. Ko sta predebatirala že vse splošne teme, je nastala neprijetna tišina. Oba sta čakala, kdo bo prešel k bistvu zadeve. Čez nekaj časa se je direktor odkašljal in rekel: “Tuhtam, zakaj sva midva dogovorjena, pa se nikakor ne morem spomniti. Pri vseh mojih obveznostih ni čudno, da mi je ušlo iz glave.” Karmen mu je odgovorila: “ Ja, za službo sem prišla na razgovor, na Ptuju odpirate novo poslovalnico.” Takrat mu je postalo jasno, da on ni dogovorjen z njo in da je prišla v napačno stavbo.“Aja, potem boste pa morali v sosednjo stavbo, h komercialnemu direktorju. Počakajte, ga bom poklical in vas najavil.” In generalni direktor je poklical komercialnega, če za Ptuj iščejo vodjo poslovalnice. Na pritrdilen odgovor mu je rekel: “ Zdajle vam pošljem eno kandidatko.” In v drugi stavbi, v zadnjem nadstropju so vsi vedeli, da je ona kandidatka, ki jo pošilja sam generalni direktor. In kdo bi vedel, če ji ni to prineslo službo.
Druga taka oseba, za katero bi se lahko vprašala čemu mi jo je življenje prineslo na pot, je Saša. Sašo sem nekajkrat od daleč videla na Ptuju, ko sem tja hodila v gimnazijo. Takrat je bila gimnazija že v stavbi srednješolskega centra, kjer so bile tudi vse ostale ptujske srednje šole. Mislim, da je hodila na ekonomsko in da je bila prijateljica od prijateljičine prijateljice, zato sem si jo nekako od daleč na videz zapomnila. V moje življenje je vstopila pri istih vratih kot Karmen, eno uro za njo. Bila je novozaposlena za poslovalnico na Ptuju, predvidena za referentko pri Karmen, ki je bila njena šefinja.
In v tistem trenutku, ko smo se prvič soočile vse tri skupaj, se nobena od nas ni zavedala po kako do razpenjenosti razburkanem morju, med Mariborom, Ptujem in Ljubljano, bomo plule, posamič in v paru, nikoli pa vse tri skupaj.

Včasih sem bila zelo pasivna pri navezovanju osebnih odnosov, tako z moškimi kot z ženskami. Če dobro razmislim, sem bila vedno izbrana za prijateljico, nikoli nisem bila pobudnik. Nisem bila tista, ki je klicala, bila sem tista, ki je dvigovala telefon, nisem bila tista, ki je predlagala zmenke ob kavi, bila sem samo tista, ki je potrjevala termine. Trajalo je lep čas, preden sem nekoga sprejela za prijatelja, a ko se je to zgodilo, sem bila zelo pripadna in prijateljski odnos sem postavila zelo visoko na lestvico. V času, ko je bila Karmen pri meni na uvajanju, jo vsekakor nisem smatrala za prijateljico. Tudi takrat ne, ko so Ptujčani odšli in odprli poslovalnico. Čudila sem se, čemu me je s Ptuja vsaki dan poklicala. Najprej je premlevala kakšne službene reči, potem pa še osebne. Sčasoma sva si vse več zaupali in se zbližali. Sprejela sem jo za prijateljico. Na vseh službenih srečanjih, seminarjih, sestankih in izobraževanjih, sva bili vedno skupaj. Najin šef naju je imenoval štajerska naveza. Karmen si je začela barvati lase bolj na blond in pogosto sva se norčevali iz tega, da sva dve blondinki, zato nama lahko marsikaj spregledajo skozi prste. Nekoč se nama je v Ljubljani neko mlajše, blond dekle zaletelo od zadaj v avto, zato sva poklicali policijo. Prišla sta dva policaja in za ogrevanje je Karmen pripomnila: “ Tri blondinke in dva policaja, to je ja zmagovalna kombinacija 🙂 “ Me tri smo se smejale, policajema pa nekako ni bilo do smeha. Ker sva bili tako pogosto skupaj, so naju ob prilikah, ko so naju srečali posamično, začeli zamenjevati. Meni so pravili Karmen in Karmen so pravili Snežana. Sčasoma sem ji začela brezpogojno zaupati in verjeti v njene sposobnosti. Dobro se spomnim, da sem na nekem izobraževanju, ko smo morali opisati prijatelja, rekla, da bi si s svojo prijateljico upala iti na konec sveta, saj sem dejansko verjela, da sva bili tako sposobni in da sva se tako dopolnjevali, da bi skupaj premagali vse ovire.
Tako sta minili prvi dve leti od odprtja ptujske poslovalnice. Takrat se je zaposlenim na Ptuju iztekla pogodba o zaposlitvi. Karmen se je odločila, da bo predlagala, da Saši ne podaljšajo pogodbe, saj ni bila zadovoljna z njenim delom, z njenim odnosom do sodelavcev in do nje same, celo trdila je, da hoče vzeti Saša v poslovalnici vajeti v svoje roke. Karmen ji je povedala, da ptujska enota ne more imeti dveh vodij, poleg tega je ocenila, da je razdiralen člen v ptujski ekipi, zato je predlagala, da se ji pogodba o zaposlitvi ne podaljša. Saša je takrat izkoristila svoje zveze, ki jih je v podjetju imela in šef je odločil, da ostaja v podjetju in da bo šla delat k meni v Maribor, čeprav stanuje v bližini Ptuja. Takrat me je Saša poklicala in me prosila, če lahko, preden nastopi svoje novo delovno mesto v Mariboru, pride na razgovor k meni. Seveda sem takoj pristala na to. Na srečanju mi je zaupala, da z veliko težavo prihaja delat v Maribor, ker ve kako dobri prijateljici sva s Karmen, da se onidve nista razumeli in se boji, da sem zelo podrobno seznanjena z njunim medsebojnim odnosom, zato sem polna predsodkov proti njej in njenemu delu. Te skrbi ji povzročajo težave s spanjem in strah jo je ponedeljka, ko bo nastopila delo v Mariboru. Potolažila sem jo, da moje prijateljstvo s Karmen zagotovo ne bo vplivalo na najin odnos. Najin odnos se bo vzpostavil na osnovi najnega skupnega dela. Povedala sem ji, da je moje globoko prepričanje, da mora dober vodja znati pomagati svojim sodelavcem do dobrih rezultatov, ker je seštevek posamičnih rezultatov skupni rezultat, za katerega je zadolžena celotna ekipa. In dejansko sem se tudi čutila odgovorno za uspešnost vseh zaposlenih in vedno iskala načine, kako doseči, da bodo pri opravljanju svojega dela zavzeti in zadovoljni, saj le zavzeti in zadovoljni zaposleni dosegajo nadpovprečne delovne rezultate. Ob vsem tem je na moji vrednostni lestvici zelo visoko vodenje z vzgledom, saj sem se strinjala s komercialnim direktorjem in njegovo izjavo, da še pes postane podoben svojemu gospodarju. Saša si je po teh besedah vidno oddahnila. Rekla mi je, da mi bo za te besede večno hvaležna, da sem jo pomirila in da lahko vedno računam nanjo. Da se bo trudila in prizadevno opravljala svoje delo.