ZLATA MRZLICA

SnežanaKomentiraj

Kako močno te prevzame zlata mrzlica se še sam ne zavedaš. Uro vožnje iz Melbourna proti notranjosti, v državi Viktorija, blizu mesta Ballarat, naletiš na vasico oziroma hrib Sovereign Hill. Če tukaj nekaj malega  izkoplješ, malo pogrebeš, malo izpiraš rečni pesek, hitro najdeš zlato. Vse je nekako blizu in pod površjem. V teh hribih, v rudnikih, rovokopih in rečnih brzicah so mnogi obogateli, obubožali in tudi umrli.

Ballarat je bil v prejšnjem stoletju meka za mnoge avanturiste, iskalce hitrega zaslužka in bogastva. Kot v vseh stripih in tipičnih kavbojskih filmih, je imelo mesto vse kar je potrebnega in pomembnega za življenje. Edino stalno delo in zanesljiv vir zaslužka pa je imel edino pogrebnik. Tukaj niso umirali v medsebojnih dvobojih po pijančevanju, prepirih in ropih, tukaj so umirali v rudnikih, zgarani, zastrupljeni z živim srebrom in ostalimi kemikalijami, ki so potrebne za obdelavo zlata, onemogli od izčrpanosti in brezplodnega iskanja. Podobno kot pri ruski ruleti, če si imel smolo, zlata nisi našel in kot pri vsaki obliki zasvojenosti, tudi prenehati nisi mogel. Ponavadi so te našli obnemoglega, izčrpanega in mrtvega. Pogrebnik je za svoje storitve lahko računal tudi v zlatu. Zmeraj je pobral svojo provizijo, tako kot jo pobere krupje v igralnici. Tisti, so zaslužek od najdenega zlata investirali v industrijo, stroje za masovno izkopavanje zlata in odprtje zlatokopov, pa so dejansko obogateli. Bili pa so seveda tudi takšni, ki so svoj zaslužek zapili ali zapravili in so bili prisiljeni vse začeti na novo. Od 1851-1916 se je tukaj po današnjem tečaju, izkopalo za več kot 18 bilijonov avstralskih dolarjev zlata, kar v naravi predstavlja 10.157.050 unč. Zato ni nič čudnega, da je Avstralija tako bogata država. Ne čudi, da tisti, ki nima dela ali je zaradi bolezni nesposoben za delo, dobi 1.200    avstralskih dolarjev na mesec. Če mu je to dovolj, ni potrebno da se zaposli, ker mu daje država tako podporo za vedno. To je doživljenska renta. Zato v Avstraliji ne vidiš veliko brezdomcev, ni siromašnih četrti in favel, ni getoizacije. Vsi imajo dovolj za preživetje. Socialna skrb je na visokem nivoju.

Še danes se lahko na tem zlatem hribu poskušaš v najbolj osnovnem načinu iskanja zlata, v izpiranju rečnega peska. V vasici Sovereign hill v mestu Ballarat je manjši, hitro deroči potok, ki ima peščeno dno. Z lopato zajameš pesek in ga odložiš v železni lavor. Posodo z nagrabljenim peskom dobro pretreseš, da se zlato usede. Najprej izplakneš večje kamne in postopoma nadaljuješ, dokler ne prideš do dna, do usedline v kateri je tvoja nagrada, zlato. Zmeraj se najde še nekaj drobtin zlata, v vsakem lavorčku, tudi sedaj, ko je zlato že v vseh rudnikih izkopano in izkoriščeno. Reka ga v drobtinah prinaša s seboj. Nobeden ne ve od kod in zakaj. Kupiti moraš eno ali več manjših steklenic, epruvetk za en avstralski dolar in to je to. Če delaš tukaj celi dan, lahko nabereš polno posodico zlata, ki jo enostavno obdržiš. Kolikor izpereš, toliko lahko obdržiš. Dober in zanimiv posel. Okrog potoka se hitro nabere veliko iskalcev in dokaj hitro lahko postaneš zasvojen z izpiranjem, zaradi pričakovanja bajnega zaslužka. Pravijo, da so nekateri obiskovalci že odnesli domov zavidanja vredne količine zlata. Z izkupičkom so si lahko poplačali počitnice in še marsikaj.

Zanimivo je videti na stotine obiskovalcev, ki pridejo gledat  življenje iskalcev zlata na Sovereign Hillu, nato pa naenkrat tudi sami podležejo zlati mrzlici. Še sreča, da je za obiskovalce vasica odprta samo do 17. ure , drugače bi se zgodovina hitro ponovila.

KOALE S TELEPATSKO MOČJO

SnežanaKomentiraj

Nedaleč od kanjona Blue Mountain in šotora lepih prelestnih kač, se nahaja še en rezervat, živalski vrt z vsemi eksotičnimi živalmi tega naravnega, živalskega habitata. V naravnem okolju in v ne preveč ograjenih prostorih, se nahajajo v njihovem prisilnem domovanju številne živalske vrste, ki sicer prosto prebivajo v pragozdu na Blue Mountainu. Opisal bom samo najzanimivejše, čeprav je tu več kot 1000 raličnih živalskih vrst. Od ptičev, kač, kuščarjev, kokoši, emujev, koz, tasmanskih vragov, labodov, pelikanov……. Že takoj na začetku se srečaš z jedci evkaliptusovih listov, najprijaznejšimi, najljubkejšimi, najprisrčnejšimi, najbolj zaspanimi, najbolj lenimi in popolnoma nenapadalnimi medvedi, koalami, ki leno in zaspano objemajo drevo in miže žvečijo liste. Njihovi gibi so kot gibi lenivcev počasni, umirjeni, monotoni. Sladki, prisrčni, nežnega kožuščka, zaspani, med božanjem žvečijo in predejo kot muce. Občasno se pretegnejo in nadaljujejo z evkaliptusovimi listi. Tako majhnih medvedkov in tako prijaznih bitij, ne vidiš drugod. Ja, res so medvedi in nič se jih ni treba bati, so pravi psihoterapevti. Pomirjajo, sproščajo, razveseljujejo, vplivajo telepatsko na tvoje misli in dušo.

Malo naprej so že kenguruji. Za nizko ograjo, ki jo lahko preskočijo v hipu. Na tleh ležijo v skupinah in turisti jih poskušajo nahraniti s sladolednimi korneti, ki so praviloma napolnjeni z različnimi vrstami žit. Kupijo jih lahko na kornetomatu za 1 AUD. Konec je, kmalu bodo živalski vrt zaprli. Kenguruji so že siti od celodnevnega hranjenja in nočejo več jesti iz rok. Trebuhe imajo že polne. Počasi se bodo pripravili na počitek. Tudi mudi se jim nikamor ne. Ta kraj je za njih očitno primernejši, sicer bi že zdavnaj preskočili te nizke ograje in odšli v divjino. Tam zagotovo ni takšnega obilja hrane kot tukaj.

Nedaleč stran je tudi krokodil, kapitalec. Več kot 4 metra dolg in težek več kot 300 kg. Res ogromna žival. Za veliko in varno ograjo se sonči in počiva v bazenu polnem vode, ki ga je že prerasel. Rep mora imeti zvit, če želi , da je cel v vodi. Uživa in čaka na svoj obrok mesa, ki mu ga bodo kmalu vrgli čuvaji. Dobil bo meso teleta, prašičev, koz, ovc ali zajcev, najverjetneje prepojene s tukaj pogosto uporabljenimi hormoni za hitrejšo rast. Dobiš občutek, da je prehitro zrasel in mu zato niso utegnili naredili novega in večjega bazena. Vprašanje, če ga bodo. Mogoče bo revež končal v trgovini kot gotov izdelek, kot pas za hlače, škornji ali kot jakna iz krokodiljega usnja. Na njegovo mesto pa bodo dali spet mladca, za katerega bo ta bazen ponovno prevelik. Bliža se konec obiskov in čuvaji nas prijazno, pa vendar odločno prosijo, da se počasi poslovimo od tega zanimivega ZOO-ja, ljubkih koal s psihoterapevtskimi očmi, evkaliptusovih medvedkov in ostalega, za nas eksotičnega živalskega sveta. Mogoče se tudi s krokodilom poslavljamo zadnjič. Jutri namreč zapuščamo Sydney.

POLJUB KOBRE

SnežanaKomentiraj

Blue Mountain se za svoje ime lahko zahvali plavkastim meglicam, ki jo ovijajo zaradi  evaporacije smole evkaliptusov. Evkaliptusi so tukaj,  50 km iz Sydneya avtohtone rastline. To je planinsko področje s kanjonom, podobnim znanemu Grand Canyonu v Texasu v Arizoni. Globoka, ogromna dolina, z obeh strani obdana z velikmi klifi, je pokrita s pragozdom evkaliptusov, ki izločajo te posebne meglice.

Posebna znamenitost tega področja so tri sestre Meehni, Wimlah in Gunnedoo. Aboridžinska legenda pravi, da so se tri sestre, ki so živele na levi strani kanjona v Katoomba plemenu, zaljubile v tri brate iz plemena Nepean na drugi strani klifa. To je bila z zakonom in tribunalnim pravom prepovedana ljubezen. Trije zaljubljeni bratje so organizirali vojni pohod na drugo stran, na stran Katoomba plemena, da bi svoje ljubljene ugrabili. Vrač je v želji, da dekleta zaščiti, vse  tri sestre spremenil v kamen. V vojni je vrač umrl in s seboj na drugi svet odnesel čarobne besede, ki so imele moč sestre oživeti. Zato so sestre še dandanes okamenjene. Postale so posebna turistična atrakcija tega kanjona, ki je v bistvu nastal zaradi erozije, ki je bila posledica delovanja vetra, vode in rečnih struj. Kanjon je dolg 91 km in globok 1,2 km.

Na podiju na levi strani klifa, v predelu pred tremi sestrami iz Katoomba, je turistično urejena cona. Žičnica vozi radovedne turiste 1,2 km globoko, na dno kanjona, v pragozd evkaliptusov. Po dolini vijuga reka proti morju. Glede na to, da je to pragozd,  tukaj vse vrvi od življenja.

V pragozdu so nepogrešljive tudi kače. Mi smo jih doživeli v turistični varianti, pred vstopno postajo žičnice, kjer je poskrbljeno za živahno dogajanje, pogostitev, petje in ples. V šotoru, ki je nadstrešen in urejen v obliki pragozda, z obilico evkaliptusovih vej in listja, se nahajajo kače, ki se prosto ovijajo okrog debel, ti zlezejo na roko, ramo, glavo, pač tja,  kjer se jim zdi primerno. Tudi kakšen poljub ti mimogrede pripnejo, če si jim le simpatičen ali jim posebej dišiš. Izvorno so to strupene kače, ki jim dnevno praznijo strupnike. Zanimivo delo za vzdrževalce, zanimivost za turiste, ki se nič hudega sluteč sprehajajo mimo, jih božajo, se slikajo z njimi in jih občudujejo. Nevarno pa je, če se ti kakšna “naravna” prikrade za hrbtom, iztegne vrat, se približa tvoji roki, vratu ali obrazu in potem …… svizzzz.!!!!

BONDI BEACH

SnežanaKomentiraj

Bondi beach ne pusti nikogar ravnodušnega. Plaža ima podoben UUUUUUAAAAAOOOOO efekt kot razgibani zaliv, opera ali The Harbour Bridge. V bistvu imaš občutek, da naravne lepote zavite sydneyske lagune omogočajo te UUUAAAOOOO efekte. Tak učinek bi imelo karkoli bi tam sezidali, naredili in postavili. Tam te vse na nek način preseneti, navduši in je atraktivno. Bondi beach nima te sreče, da bi bil ob tej razvpiti in zaviti laguni. Postavljen je čisto na južno stran mesta in je sam po sebi naravna lepota in poseben dogodek. Srečanje s to plažo je občutek, podoben srečanju in doživetju Markovega trga v Benetkah, ko se po ozkih neuglednih ulicah prebijaš do njega, nepričakujoč se naenkrat pojaviš pred to fatalno, veličastno lepoto, ki te preseneti, vznese in prebudi v tebi prelepe občutke ugodja, veselja in sreče naenkrat. Od te lepote ti skoraj pritečejo solze.

Nekaj podobnega je, ko zagledaš Bondi beach in vidiš to veličastno, veliko in ogromno plažo, nabito z obiskovalci in veselim živ žavom, valovi, surferji, posebno, prhko, rumeno mivko , ki je tu pred tabo v vsej svoji veličini. UUUUAAAAOOOO si rečeš in zalijejo te občutki veselja in samo malo ti manjka tudi do solz. Ne moreš priti k sebi, globoko dihaš, ker kaj takega vidiš prvič v življenju, zato si vsega skupaj ne moreš pojasniti in si očaran.

Naenkrat zagledaš par tisoč ljudi skupaj na enem mestu, ob enem pa je dovolj prostora za vse saj ni utesnjenosti in pomanjkanja prostora. Vse je ogromno, vsega je ogromno, še valovi so ogromni in veliki, dolgi in visoki. Seveda so tukaj tudi lepote narave, takšne ali pa drugačne, z oblinami in brez, tetovirane in s klobuki, v toplesu ali bikinkah, ohhhh tukaj je ogromno različnosti in multikulturalnosti, barv, obarvanosti… in to na enem mestu. Tukaj je izobilje vsega in za vse okuse….. Bondi beach je prava paša za oči.

OGNJEMET ZA BOGOVE

SnežanaKomentiraj

Sydney ima še eno spektakularno turistično atrakcijo – ognjemet. Iz vseh koncev Avstralije in sveta, se v Sydney privalijo množice atraktivnega ognjemeta željnih turistov. Zasedejo posebej za to določene točke, ki jih mestna oblast določi, zavaruje in zagradi. Vsakega, ki želi biti na teh najbolj atraktivnih lokacijah, posebej pregledajo, vključno z njegovo osebno prtljago, premečejo ženske torbice, nahrbtnike, vse prav vse in ko se določena točka napolni z obiskovalci, jo zaprejo. Vnos alkohola in alkoholnih pijač je tam strogo prepovedan. Petard in podobne pirotehnike ni. Tudi prodajajo jo ne, je prepovedano. Čeprav je to tudi dežela Kitajcev , nimajo pirotehnike v prodaji niti v China Townu. Edina pirotehnika, ki se je lahko uporabljala so bile bombice, ki izstreljujejo rolico papirja, ki je raznobarven. Pok ob vžigu je neslišen, zaslišiš samo “flop” in rolca papirja se razmota, poleti v zrak kot barvna sled in pade na tla. Teh rolic papirja – konfet je bilo ogromno po tleh, saj smo nazaj grede, po spektaklu na St. George Streetu, ki je bila seveda v vsej svoji dolžini zaprta za promet, dobesedno hodili po njih, da se nam je papir omotaval okrog nog. Vsi obiskovalci spektakla so bili disciplinirani, razumevajoči, neprenehoma so se opravičevali s “sorry” in nasmehi ob nehotnem dotiku, vsi so ubogali redarje, prepirov, kreganja, nejevolje zaradi vrst, čakanja in kolon, ni bilo. Vsi razumevajoči, potrpežljivi, nobenemu se nikamor ne mudi. Visok nivo tolerance in medsebojnega spoštovanja…!!! Vsaka zaprta točka je imela dovolj toaletnih prostorov, prodajali so hrano, sokove in vse, kar takšne množice potrebujejo. Najbolj vztrajni so čakali na začetek ognjemeta že od zgodnjih jutranjih ur in so ves dan poležavali na vročini in soncu, zaščiteni z osebnimi šotori, marelami in podobno. Eni so imeli piknike na travi, drugi so posedali v gostilni, jedli pripravljene steake, cheeseburgerje, hamburgerje, solate, fish and chips…. in pili obvezne sokove, limonade, smoothije, vodo in podobno. Alkoholnih pijač gostinci niso smeli prodajati na ta silvesterski dan. Na vse mogoče načine so si krajšali čas do prihoda novega leta 2016 in ognjemeta.Čeprav so na poljanah, parkih, pod mostom ležale množice (pravijo, da je bilo 1,5 milijona ljudi) nisi imel občutek strahu, vznemirjanja in nerodnega občutka zaradi množice, ki te je obkrožala, ni bilo občutka prepolnosti ali zatrpanosti. Nisi imel strahu, da bodo zdaj, zdaj, ti ljudje na najmanjši krik, pok, eksplozijo podivjali in te zaradi strahu in panike poteptali. Bilo je res prijetno in umirjeno vzdušje. Kot, da bi vsi poslušali glasbo Leonarda Choena in se umirjeno pozibavali v ritmu njegove easy rider glasbe. Tudi ulični nastopači, ki jih je bilo na vsakem koraku polno, so pomirjali vzdušje. Eden izmed njih je igral Chopinov Fantasie Importu, dovršeno, virtuozno in pianistično izpiljeno. Razmišljaš ali je mogoče, da tako dovršen pianist ne koncertira nekje drugje, na bolj primernem koncertnem podiju in kako je mogoče, da tak virtuoz še ni slaven. Drugi je spet zabaval množice z akrobacijami, tretji je enostavno predvajal glasbo iz svojega mobilnika prek ojačevalnih zvočnikov, ki jih je imel pred sabo na majhni mizici in preprosto kot vsi, je imel postavljen , klobuk, vrečo, torbo ali kaj podobnega, primernega za drobiž, za zaslužek. Velika St. George Street ni bila glamurozno okrašena po dolgem in po čez. Samo umetne, večje, bogato rasvetljene smrečke so bile na določenih mestih, predvsem v predverjih poslovno nakupovalnih centrov, ki jih je tukaj na vsakem vogalu veliko.

Vse, prav vse, se je leno pripravljalo bolj na ognjemet kot na sam preskok v novo leto 2016, na vriskanje, voščila in obvezni šampanjec. Tukaj se ni smelo piti. In potem naenkrat, ko se je že bližala polnoč , so zasijale luči, reflektorji na Harbour Bridgeu, ki so pokazali in osvetlili celo nebo nad prizoriščem. Svetloba je množice povzdignila iz lenega ležečega in sedečega položaja. Vsi so naenkrat vstali. Nato je zadonelo. Barvna serenata appassionata, večbarvnost kaskad in barvnih slapov iz mostu, najprej nežna oda, nato postopni crescendo allegro in vključitev celotnega orkestra tudi iz osvetljenih ladij na vodi. Nato veliki moderato maestozo, crescendo allegro in prestissimo maestozo. Barvni spektakel, raketne kaskade, glasni zvonovi,  vse prepleteno, usklajeno in doneče. Množica vriska.

Celotno področje je bilo obarvano, spektakularno, v ekstazi. Zadnja, dvanajsta minuta je bila minuta kulminacije, minuta ekstaze in delirija. Zaporedno hitro spuščanje raket, ki so se odpirale v rože, zvezde, krogle in slapove… vse, prav vse je postalo vzneseno, kričeče in evforično. Potem veliki ritenuto espressivo. Množica kriči: “more, more, more…..” Po treh minutah ponovno veliki pok, v nebo se poženejo številne raznobarvne krogle in kaskadni slapovi, nastopi finale vseh finalov – grande finale deciso maestosso. Na koncu se zadnja ogromna krogla raztrešči na sydneyskem nebu, ga obarva v tisoče barv in zvezdic, in molk, tišina, nič več, kraj, e un grande fine. Konec velikega ognjemeta za bogove, konec sanj za množice. La comedia e finita. Ljudje veseli, vzneseni, v ekstazi. Napetost popusti šele deset minut po novem letu, šele zdaj si lahko voščijo in se začenjajo objemat. Konec je, leto 2016 je tukaj, danes je novi dan.

SYDNEY

Snežana1 komentar

Letališče Sydney Kingsford Smith Airport je zanimiv prvi stik s Sydneyem. Je najstarejše in najdalj delujoče letališče na svetu. Na svetovni lestvici letališč je po prometu na enaintridesetem mestu, v Avstraliji pa je seveda najprometnejše . Obsega 800 hektarjev in naj bi bilo najmanjše letališče od vseh letališč glavnih mest Avstralije.

Tudi na samem letališču sem doživel zanimiv prvi stik s Sydnejem s priporočilom: “Check your balls”. Besedilo je bilo izpisano na reklamnem panoju v moškem WC-ju, kjer sem stoje opravljal kar pač moški stoje na WC-ju počnejo. V višini mojih oči je lep, blago plešast, mlad, simpatičen moški,  “spodaj brez”,  kazal s kazalcem na ta slogan, nad njim pa so bila narisana moška moda:  en par majhnih in en par normanih velikosti. Nasvet ima svojo težo. Opozarja na Klinefelterjev sindrom, kar pomeni, da imajo moški kariotip xxy in ne običajnega xy. Fetus se zaradi prisotnosti kromosoma y razvije v moškega. Klinefelterjev sindrom je precej pogosta kromosomska motnja, ki se pojavi pri vsakem petstotem živorojenem dečku. Z zdravljenjem je potrebno začeti kar se da hitro. Zdravljenje je pomembno, da lahko fantje odrastejo v odrasle moške, ki živijo normalno spolno, družabno in karierno življenje. Največkrat se simptomi Klinefelterjevega sindroma pojavijo šele v času pubertete, ko začne normalen spolni razvoj zaostajati. V dosti primerih zato sploh niso diagnosticirani ali imajo postavljeno diagnozo šele v odrasli dobi. Moški, ki se rodijo s Klinefelterjevim sindromom imajo v času pubertete nizko vrednost testosterona in višjo vrednost estrogena, kot je to običajno. Postava fantov je visoka in suhljata. Pri najstnikih se razvije manjša telesna in obrazna poraščenost. Značilna je zmanjšana mišična moč in masa. Razvijejo se majhni testisi, ki niso zmožni proizvajati sperme. Zaradi fizične neopredeljenosti se pogosto pojavi depresija in občutek neprilagojenosti. Takšni moški so lahko tako zelo poženščeni, da so atraktivnejši, višje postave in bolj popolnih ženskih oblin kot ženske. Zdravnika ponavadi obiščejo, ker mislijo, da so “ženske”, ne dobijo menstruacije in predvsem zaradi te skrbi so veliko prej odkriti in tretirani. Psihološka podpora in obiski pri psihiatru, ki so pri takih moških nujno potrebni pa seveda stanejo in se tukaj plačajo in to zelo plačajo. Zato me zanima, kakšno opozorilo je na ženskem WC- ju ” check your ….” ????

Sydney je velemesto z velikim in pravim UUUUUAAAAAUUUUUUOOOOO efektom. Zares krasno, prelepo, ogromno mesto, v katerem se še vedno na vsakem koraku gradi. Mesto bogastva in prestiža, jaht in luksuza, tretje najdražje mesto na svetu. Na prvem mestu naj bi bil New York, na drugem Oslo in na tretjem Sydney.

V Sydney smo priši okrog 14.35. Na letališču smo najeli neke vrste taksi službo, ki se imenuje Privatne limuzine. Prestižne limuzine tipa Mercedes, Volvo, BMW….,  ki jih vozijo v temne obleke, bele srajce in temne kravate oblečeni gospodje. Obuti so v brezhibno zloščene lakaste čevlje. Naročila za prevoze so zbirali že takoj pri terminalih, ob tekočem podiju za prtljago,  takoj po pristanku letala. Za 20 minut vožnje, kolikor smo potrebovali do našega hotela, smo za tri osebe plačali 68 AUD, kar se nam je zdelo v primerjavi z drugimi mesti zelo veliko. Drugod smo plačevali nekje med 22 in 36 AUD. Naš gosposki šofer je bil po poreklu iz Sicilije. Vozil je črn Mercedes AMG S limo. Prijeten gospod, ki nam je celo ponudil pepermint bombone. Pogovarjali smo se o različnih stvareh, tudi o Teormini, Etni in Palermu.

Sydney the Harbour. UooAAAAOOOOOO, tako atraktivno mesto z dušo res težko najdeš. Toliko smiselno plansko in arhitektonsko dovršenega, da se stare in nove stavbe kar zlijejo v popolnost. Kje naj začnem? Mogoče s samo glavno ulico, avenijo ali “metonymom”, ki je za Sydney St.George Street. Skladno z izrazoslovjem Commonwealtha je to izraz za poslovno ulico, ki je praviloma ena, glavna in centralna. Ulica, ki se začne v bližini Harbour Bridgea, v predelu, ki se imenuje The Rocks in konča pri glavni železniški postaji na Railway Squaru je najdaljša, najprestižnejša in pač v vsemu najjj…. Glede na zgodovinska dejstva bi to lahko bila prva ulica na sploh v Avstraliji. Po njej naj bi prevažali kaznjence, ki so jih pripeljali z ladjami iz Anglije do zaporov na The Rocks-u. Šele leta 1810 je bila uradno proglašena za sydneyski Hight Street. Na njej se dogajajo vse pomembne stvari: vsa podjetja, ki nekaj veljajo imajo tukaj poslovne prostore, tukaj so  najboljše restavracije, odvija se burno nočno življenje, tukaj so tudi največi nočni klubi in  in na sploh in vedno je tukaj največja gneča. Nastanjeni smo bili v hotelu v bližini te najdaljše sydneyske ulice, ki vodi do najatraktivnejših, najzanimivejših, najlepših in najprestižnejših točk Sydneya: Harbour Bridgea in Sydney Opera Housea.

Če Jørn Utzon, kontraverzni danski arhitekt, ne bi nekega jutra lupil pomaranče in mu po nerodnosti olupki ne bi padli na tla in se postavili v zanimivo naključno zaporedje, ne bi nastalo eno od sedmih svetovnih  čudes in Sydney ne bi dobil najatraktivnejše stavbe na svetu. Na osnovi na tleh ležečih pomarančnih olupkov je izdelal maketo in se leta 1957 prijavil na arhitektonski natečaj in prvič zmagal na natečaju izven Danske. Po začetku gradnje v letu 1958, po veliki začetni zagnanosti in potem, ko so naleteli na velike konstrukcijske probleme pri izgradnji, kar je enormno povečalo finančna sredstva, potrebna za izgradnjo,  so se začele medsebojne obtožbe med Utzonom in sydneysko občino. Kulminirale so z odstopom Utzona od projekta in njegovo izselitvijo iz Avstralije pred dokončanjem stavbe. Odprta je bila leta 1973. Ob otvoritvi so bili Avstralci na Utzona tako jezni, da ga v pozdravnem nagovoru ob otvoritvi niso niti omenili. Šele s časom, ko so spoznali kakšno veličastno stavbo je ustvaril, ko so se strasti pomirile, so Utzonu le priznali vse časti in slavo, ki mu gre. Bil je druga oseba na svetu, ki je že za časa svojega življenja doživel, da so njegovo delo uvrstili na seznam svetovne kulturne dediščine. To je bilo dne 28.06.2007.

Čeprav je sydneyska operna hiša moderna, nenavadna, veličastna, razburljiva in po obliki razgibana in razložena, poleg tega pa novejša glede na ostale v The Rocksu, se popolnoma zliva z okolico. Tudi barvno je vkomponirana v okolje, saj je streha svetla do bež, osnovni del stavbe pa svetlo rjav, kar se popolnoma ujema z  barvnimi odtenki ostalih stavb iz prejšnjega stoletja, ki so v bližini. Tudi Harbour Bridge kot osnovna, nad vsemi privzdignjena stavba, je enakih barvnih odtenkov – temna železna konstrukcija z bež in svetlo rjavkastim kamnom kot temeljno osnovo. Tudi ostale okoliške stavbe, ki so bile včasih namenjene stanovanjem luških delavcev in zapornikov, so zidane s temnordečo in temnorjavo opeko. Danes imajo te stavbe popolnoma drugačen namen. Preurejena so v prestižna stanovanja z milijonskimi vrednostmi. Vsa so zasedena, saj so dobra investicija. Vsako leto se jim cena podvoji. To je boljša investicija kot v zlato, diamante, delnice ali kar koli drugega.

Predel Sydneya, ki mu slikovito pravijo “Double penny” je še dražji. Vse tamkajšnje nepremičnine imajo namreč dvojno vrednost glede na ostale predele Sydneya. Od tu je čudovit razgled na Harbour Bridge, na The Opera House in zavito laguno, ki je vedno polna ladij in ladjic z jadri ali brez. Gospoda, ki je srečni lastnik nepremičnin v tem predelu, ob zajtrku, kosilu in večerji, uživajo ob pogledu na ti dve znamenitosti. To lepoto lahko občudujejo tudi ponoči, če ne morejo spati, če se kregajo ali ljubijo, ali če se obremenjujejo s tem, da so za svojo nepremičnino morali namesto 5 milijononov AUD, plačati 10.

ŠE VEDNO V CAIRNSU

SnežanaKomentiraj

Tanja nasprotno od Damirja, ki je hotel čimprej pobegniti iz Cairnsa, pravi:“Tropska klima je čudovita, ker tukaj rastejo rastline s prekrasnimi dišečimi cvetovi, mogočna drevesa, tukaj domujejo raznolike ptice, tudi veliki netopirji. Nekateri se mogoče malo bolj potijo, tako kot moj Damir,mene nič ne moti,celo zelo uživam….”

In tudi Damir je ob izboljšanju vremena postal malo bolj optimističen: Vreme se nas je usmililo. Prišli so bolj suhi in lepi dnevi. Celo sonce je posijalo. Namočenosti in ubijalske vlage začuda zadnja dva dneva ni bilo več. Dež je padal samo proti večeru in na kratko, samo kot topla prha. Ležim ob hotelskem bazenu in se kopam. Na sončni in vroči terasi poležavajo gosti hotela. Popoldan je. Iz zvočnikov duet Kidman & Williams in krasna Something Stupid. Uooo, krasna pesem in inspiracija za ta članek. Med poležavanjem na terasi me preletavajo občutki o dopoldanski turi z vlakom skozi pragozd do bližnje vasice na hribu Kuranda Village, ki je preurejena v pravo turistično atrakcijo, turistično vas s številnimi trgovinicami , kavarnami in restavracijami. Vrnili smo se s starinsko gondolo. Vse prepolno je  bilo turistov iz vseh koncev sveta ( prevladovali so Kitajci ). Leno so posedali ob pivu in kavici, tisti lačni  so se spopadali z  obveznim “ham and eggsom”. Srečali smo psihoterapevtko Andrejo iz Maribora, katere starši imajo kmetijo v okolici Gornje Radgone.

Sama ima stanovanje v Mariboru.  Po Avstraliji potuje že 4 tedne in štiri tedne še bo. Potuje sama in z avtobusi, prenočuje po “hostlih” za 15-29 AUD na noč. Pot je začela 1.12. v Darwinu in potuje ob obali proti Sydneyu. Pravzaprav bi bili čudno, če ne bi srečal kakšnega Slovenca na popotovanju. Zmeraj srečamo koga iz Slovenije. Pozanimal sem se tudi kako imajo urejene zdravniške ordinacije v Cairnsu. Ugotovil sem, da tako kor drugod v Avstraliji, nekaj zdravnikov ali zobozdravnikov ustanovi medicinske centre, v katerih pregledujejo in zdravijo bolnike.

Pred odhodom iz Cairnsa smo si seveda ogledali tudi svetovno znana okna v katedrali St. Monicas’, ki predstavljajo ustvarjanje zemlje in pragozda iz vesoljskih spremeb. Risba na steklu!

Spet zaslišim glas Nicole Kidman, ki mi vzbudi spomine na film Moja Avstralijja. Vsepovsod na poti smo srečevali Aboridžine, tudi tukaj so. Leno poležavajo na travi, igrajo v tradicionalno pihalo “didgeridoos”, ki spušča zanimiv in enakomeren zvok, ki te spominja na zvok oboe.

Tanja me je slikala na hotelski terasi z zanimivo rdečo damo, ki se je prišla kopat oblečena v kopalke, preko katerih si je ogrnila prosojen negliže, bila je opečena in prav močno pordela samo po sprednji strani telesa in obrazu, kot da bi zaspala na hrbtu. Izgledalo je prav hecno. Bila je tipična angleška rdečelaska prekomernih oblin, privrženka tukajšnje tradicionalne angleško-avstralske hrane “ham and eggs, fish and chips, kingburger, kangarooburger in chickenwrap…” No, pa bom imel lep spomin na kopanje v bazenu v tipično angleško-avstralskem okolju 🙂

Prejšnji dan smo bili  na Great Barrier Riffu, ki  je zelo zanimiva destinacija. Po vožnji s katamaranom približno poldrugo uro iz Cairnsa, smo imeli možnost potapljanja, plavanja ali ogledovanja življenja na dnu te biološko-geološko zelo zanimive in svetovno znane destinacije. Koralna kolonija se razprostira od Cairnsa do Brisbanea, širok pas teh izjemnih koralnih enklav s čudovitim podmorskim svetom je prepoln eksotičnih in raznobarvnih rib, morskih psov in ostale eksotike. Koralni grebeni so bili usodni za mnoge ladje, ki so plule na tem območju v eri odkrivanja in raziskovanja tega področja v preteklih stoletjih, bile so tudi navdih številnim pisateljem in poetom in mnogi so tukaj postali plen te eksotike.

Tudi sam Cairns je zanimiv zato, ker se Mulgrave River in Barron River prav v Cairnsu izlivata v to koralno morje in s sabo prinašata mulj, krokodile in motno vodo. Nekaj kilometrov stran proti koralnim lagunam pa morje postane naenkrat čisto in toplo. Vidi se ostro odrezan rob med motno in kristalno čisto vodo. Temperatura morja je vseskozi 28 stopinj Celzija! V bližini je tudi Green Island, postajališče katamarana, ki prevaža turiste, željne kristalno čistega in toplega morja, miru, tropskega gozda in prisrčnih, okolju prijaznih hotelov, ki nudijo oddih, namestitev in hrano. V Avstraliji je sezona dopustov. Dopusti se začnejo vsako leto 20.12., trajajo pa do 20.01. naslednje leto. Velika večina kopalcev v laguni Barrier Riff in na plažah Green Islanda se kopa v posebni zaščitni obleki, ki je podobna potapljaški ( kupi se lahko v vsaki trgovini s kopalno opremo). Te obleke jim prekrijejo celotno telo. Uporabljajo jo zaradi zaščite pred meduzami. V koralnem atolu, kjer smo se mi kopali in razgledovali ga tudi pod vodo se nam ni bilo treba kopati posebej oblečeni. Nam so inštruktorji na katamaranu, ki so nas pripravljali na kopalne podvige in potapljanje povedali, da je kopanje v laguni popolnoma varno. Očitno si tukaj v Avstraliji, vsaj v tem severnem delu, niso enotni glede varnosti kopanja in občutek imamo, da primernih kopališč, takšnih brez strahu in zadržkov, kot smo jih vajeni mi, ni.  Jutri gremo v Sydney, mogoče bo tam drugače.

CAIRNS

Snežana1 komentar

Dež, dež, dež, vlaga, vlaga in ponovno dež. Tukaj od oktobra pa do maja dežuje vsak dan. Sonce v tem obdobju redko vidiš, kot da ga ni. Največ dežja pade od januarja do marca. Vse, prav vse je prepojeno z dežjem in vlago. Dež se ti vpije v kožo, v vsako poro telesa… tudi soparno je. Takšne koncentracije vlage, ki je več kot 85 odstotna še nisem doživel. Obenem je toplo, vroče in podnevi in ponoči je enaka temperatura, nič se ne spremeni, 28 stopinj Celzija je skozi vse leto. Vse kamenje je črno, vsi spomeniki in tudi nagrobniki, prav vse je prepojeno z vlago in plesnijo. Kot v Marquezijevem romanu 100 let samote.. Dež ti dobesedno pride pod kožo, na kožo in v kožo….. Ne veš ali si vseskozi “gnil” zaradi samega dežja, ki neprenehno pada, ali zaradi potenja, ki ti pomaga, da se ohladiš. Moker si od zunaj in znotraj.

Parki so prepolni bujne vegetacije, eksotičnih tropskih dreves, lijan, palm, dreves o katerih samo sanjaš in se jih kot v znanstvenofantastičnih filmih s strahom dotikaš. Na enem rastejo čudoviti rdeči plodovi, ki so strupeni in jih ne smeš pobirati ne s tal in ne z dreves, ker se lahko zastrupiš (nevrotoksični strup), na drugem pa se nahajajo drevesni trni, podobni kaktusovim, na tretjem rastejo listi, ki so ob skorji drevesa in izgledajo kot drevesne tetovaže, na naslednjem se spuščajo tanke niti, ki so obdane s trni in bolj ko se jim izogibaš, bolj te oprijemajo in vežejo. Kot pajkova mreža …. Kakavovci, kavovci, čajevci, koka….., vse kar je tropskega raste tukaj.

Največ problemov imajo z aligatorji, ki se iz reke priplazijo v mesto po plen in hrano. Tukajšni lahko živijo v sladki in slani vodi, zato se je nevarno kopati v morju ali hoditi po plaži. Čudovite peščene plaže samevajo…. Ob plažah so čudoviti turistični kompleksi, ki so sedaj, za božično – novoletne praznike polni. Zaradi omenjene nevarnosti pa se nobeden ne sprehaja ali teče po pesku.

Posledica tukajšnje klime so tropske bolezni, zato imajo v Cairnsu bolnice in inštitut za tropske bolezni. Komarjev začuda ni,  vsaj mi jih nismo opazili (nobeden me, hvala bogu, še ni pičil). Če je to res, mi ni jasno, kdo tukaj tropske bolezni v resnici prenaša…. muhe??? Vsekakor čimprej bo treba od tod…!!!

KINGS CANYON

SnežanaKomentiraj

Tri  dni pred Božičem si v sredini ničesar privoščimo kopanje. V geografskem središču Avstralije ob 13.16 ( 1.16 pm), v bazenu hotela Outback Pioneer v Ayers Rocku. Smo v pričakovanju naslednjega dne. Pri nas v Sloveniji je to nekje okoli 04.45 zjutraj. V Slovenskih Konjicah je temeperatura -2 stopinji, v Kopru 7, v Ljubljani pa -3 stopinje. Iz zvočnikov poleg bazena se slišijo predbožične pesmi ( jingel bell… in podobno) in vsi leno poležavamo na vročem soncu, 29 stopinj Celzija je. Nekaj opečenih kopalcev, ki še ne čutijo, da so opečeni, še vedno leno leži na ležalnikih in vztraja. Tanja se je ravno kar odpravila v bazen. Prav prijetno je. Listje visokih dreves v puščavski oazi nad nami šelesti in te kot naravni ščit ohlaja. Danes ni puščavske pripeke. Jutri je za nas nov dan. Začeli ga bomo ponovno zelo zgodaj ob 04.05 am. Pred nami je Kings Canyon in okoli 650 km vožnje v sicer klimatiziranem avtobusu do Alice Springsa.

Kings Canyon je erozija hriba, ki je nastala skozi stoletja. Rdeči hrib je izdolbla in razdelila na dva dela oziroma zajedla je njegovo notranjost podobno kot v kamnolomu.  Ustvarila je široko in ozko dolino v podnožju dolgo približno 3 km in globoko približno 250 m. Obe poti  namenjene turistom so krasne. Vrhnja, dolga približno 6 kilometrov, poteka ob obrobju prepada. Spodnja, tista v podnožju je bogata z eksotično vegetacijo in rastlinami. V obdobju dežja je prepojena z vodo in hudourniki in neprehodna. Odločili smo se za varnejšo in manj vročo pot, pot po dnu kanjona, bogatega z vegetacijo, petjem ptic in predvsem senco. Področje je napolnjeno z nadležnimi mušicami tako, da če nimaš posebej za ta namen narejene mreže (prodajajo jo v vseh trgovinah in postajankah), ki jo položiš čez klobuk tako, da si zaščitiš obraz, ne zdržiš. Njihova napadalnost in nadležnost je neznosna in neprestana, traja dan in noč. Zanimivo, te majhne in brneče mušice so prisotne samo v divljem okolju, izven vodnih oaz in naseljenih postojank…

Po ogledu tega naravnega fenomena nadaljujemo pot. Še 6,5 ur vožnje po nepregledni cesti, med rdečo zemljo, puščavsko makijo in skakajočomi kenguruji. Cesta ni samo ravna in nepregledna, ampak zavita in s hribčki, vendar asfaltirana in dobro utrjena. Tukaj ni telefonskega signala, interneta ali obcestne telefonske govorilnice. Ob cesti smo kot v filmih videli mrtvega kenguruja, ki ga je verjetno podrl kakšen redko vozeči avtomobil ( mi smo srečali samo štiri) ali napadalni dingosi ( puščavski psi). Kenguru že razpada in je na pol obžrt. Zadovoljen sem da ne potujemo sami, s sposojenim avtomobilom, avtodomom, motorjem ali kolesom ( tudi te smo namreč opazili počivati na postajankah), ker si v tem primeru na cesti dejansko sam samcat….. Cesta je sicer dobro označena z vsemi cestnimi opozorili, tudi s tem, da se v Avstraliji vozi po levi strani cestišča. Hotel Ibis v Alice Springsu je naša daljna naslednja postaja.

ABORIDŽINSKE SLIKE

SnežanaKomentiraj

Damir razmišlja o aboridžinskih slikah nekoč  in danes:

Če bolje pogledaš vsako njihovo ustvarjeno sliko, risbo, olje ali akril na platnu, okrašena glasbila, bumerange ali rezbarske lesene izdelke je vidna odsotnost trodimenzionalne risbe, portretov in vseh značilnosti na sliki, ki smo jih mi v Evropi vajeni. To ni realistična umetnost. Vse te v sedanjem času ustvarjene slike, podobno kot risbe v njihovem obdobju stenske umetnosti, umetnosti njhovih prednikov so enodimenzionalne, abstraktne in sporočilne.

Osnovni element-motiv je kakšna žival, list, drevo, plod drevesa, krog….., ki ima  za njih pomen, pomembno sporočilo, npr, je namenjeno zaščiti od zlih duhov, bogastvu, sreči, večni energiji in podobno…….. . Risba je narisana z linijo, potegnjeno z vrhom zašiljene 26-30 cm dolge lesene palčke, ki bi jo sicer mi koristili za peko ražnjičev. Špičasti del koristijo za risbo, ali majhne pikice, ravni del palčke pa ravno tako namakajo v barvo in puščajo okrogle sledi na platnu… Podobno kot so to nekoč delali francoski impresionisti s čopičem. Da so navdih za novo tehniko in smer v evropskem slikarstvu impresionisti črpali iz aboridžinske umetnosti sva se strinjala oba z učiteljico in voditeljico slikarske šole-kolonije v Kulturnem centru Aboridžinov v Ayers Rocku. To opažanje je sicer samo moje mnenje in razmišljanje, nima nobene povezave z zgodovinsko resnico….

Na nijhovih novodobnih slikah se vidi primerjava in podobnost tega pikastega aboridžinskega, impresionistično-kolorističnega izražanja. Že slike na stenah so pri Aboridžinih sporočale in izražale njihovo življenje, strahove in življenjske modrosti. Samo takrat niso imeli barv v izobilju in zato niso dodatno pikčasto okraševali in izpopolnjevali risbo kot to počnejo sedaj. Ti pikčasti motivi se nahajajo vsepovsod celo na okrasnih novoletno-božičnih kroglah, obešenih na smrečkah, vratih autobusov, hišah, denarnicah…. Poleg kenguruja je ta značilna aboridžinska izrazna umetnost zaščitni znak Avstralije. Ti motivi so vsepovsod.