VALENTINA V EDINBURGHU

Valentina je velika, krhka, nežna  in prijetna punca, pravi sonček. Ko sem jo spoznala kot Mašino sošolko v mednarodni gimnaziji v Mariboru, mi nikakor ni šlo v račun, kako je takšna nežna punca, ki je tako navezana na svojo družino, iz Žalca zajadrala v dijaški dom v Mariboru.                                                         Kako to, da ni ostala doma in obiskovala gimnazijo v Celju saj že takoj , ko jo spoznaš, ugotoviš, da izhaja iz ljubeče, zelo povezane družine. In potem te preseneti še bolj z izjavo da bo študirala v tujini. Tako nežno, priljubljeno bitje bo šlo v  tujino, daleč stran od doma? Ampak, to je bila njena želja že od malega. In tako kot si začrtamo pot v otroštvu, tako se nam življenje odvije. In seveda je Valentina danes v Edinburghu, študira.

VALENTININ ODTENEK ŽIVLJENJA:  Domotožje ni problem, ki ga je treba razrešiti, domotožje ni navada, ki jo je treba opustiti, domotožje je spomin na  ljudi in dogodke, ki jih hočeš vedno pogrešati.

NAŠA ŽANET

Naša Žanet je krasna punca. Z dolgimi lasmi, dolgimi nogami, lepimi očmi, prijaznim nasmehom, s končanim študijem in službo za nedoločen čas. In svojim avtom. Skratka ima vse.  O naši Žanet  sodelavci pravijo, da ima pulz narejen na 30. Kar v praksi pomeni, da je zelo prijetna za sobivanje. In tudi za sodelovanje na delovnem mestu. Ko dobi najbolj težko stranko, ki si želi olajšat vsa bremena, ki mu jih nalaga življenje in njej pove vse kar ji ne gre, ko ji na dolgo in široko opiše, komu vse bo nastavil bombo in komu bo zavil vrat, ko našteje že  vse in nastane tišina, ker je presenečen, da ni odziva in hkrati v zadregi, ker mu je zmanjkalo besed, naša Žanet mirno vpraša (seveda, saj ima pulz še vedno 30) : “Kaj lahko naredim za vas?”. In uredi vse, vedno in pravi čas.

Naša Žanet, ki ima vse, ima tudi krasnega, prijaznega, dobrega  fanta, ki ima tudi vse, celo pravo višino, saj je višji od nje. Je zelo dober in Žanet vedno poišče možnosti, da bo še boljši. Kot takrat ko se mu je oglasila na telefon in se je nanjo namesto izrazov veselja, da jo sliši , vsula ploha ne preveč prijaznih besed. Rekla mu je: ” Zdaj bom prekinila in ti dala priložnost, da me najprej pozdraviš in se razveseliš, ker me boš slišal.” In je odložila. Fant je bil dovolj pameten, da je ponujeno priložnost izkoristil. Se pravi, da imata oba vse. Tudi leta, ki so godna za poroko. In ko sem slišala novico, da gresta s fantom 31. januarja v Benetke, sem ji napisala: ” Kaj boš dobila prstan?” ( kdo pa gre v Benetke januarja v mrazu in še pred pustom, če ne tisti, ki želi tam narediti kakšen usoden korak ?) in dobila odgovor: ” Ne. Si ga še nisem zaslužila.” To bomo pa še videli, sem si mislila. In željno pričakujem, da nam naša Žanetka napiše zakaj sta šla s fantom v Benetke sredi zime.

 

VALENTINOVO

Slovenci se veliko sprašujemo o tem “Kaj je ljubezen? ” saj je bilo to najpogosteje zastavljeno vprašanje v letu 2014 na slovenskem brskalniku Google. Na praznik  ljubezni o njej razmišljam tudi jaz.

Do poroke in še kakšno leto čez sem brezpogojno verjela samo v romantično ljubezen. Eno veliko, edino, samo po sebi umevno in odrešujočo. Kot otrok sem si samo nekaj dni razbijala glavo s tem, kako bom to svojo veliko ljubezen našla. Kmalu sem ob gledanju ameriških filmov spoznala, da mi jo bo pripeljala na pot usoda. Seveda sem vedela, da jo bom v trenutku in za vedno prepoznala. Ne bom tako neumna kot je bila Scarlett, ki je to spoznala komaj na koncu filma. Prav tako ne bom tako kratkovidna kot Daisy, ki se ni odločila za Velikega Gatsbyja. Obsojala sem starše Romea in Julije, ki so brezpogojno prepovedovali njuno ljubezen in jokala s Prešernom ob povezovanju začetnic verzov Sonetnega venca. Ampak življenje te slej ali prej postavi na trda tla. Nič ni samo po sebi umevnega, v vsako dejavnost moraš vlagati trud in energijo. Še posebej veliko v odnose s partnerjem in nasploh z ljudmi. Začela sem se spraševati kaj ljubezen sploh je. Pri iskanju odgovorov sta name odločilno vplivali dve stvari. Prva je bila film V zraku. Pretreslo me je razmišljanje Alex, ki je razmišljala o tem, da bi ob ponovni izbiri življenjskega partnerja, naprej hotela spoznati njegovo družino. Do takrat sem mislila, da ni pomembno v kakšni družini je kdo odraščal, kakšen odnos je vladal med starši partnerja, brati in sestrami. Narobe! Družinski vzorci pustijo pomemben pečat na vseh nas in tako kot so nas oblikovali, tako bomo živeli tudi v svojem zakonu, v svoji družini. Druga stvar, ki je pomembno vplivala na moje stališče do ljubezni je bila Milivojevičeva knjiga Formule ljubezni. Milivojević je dokončno razblinil moj mit o romantični ljubezni saj pravi, da je ljubezen subjektivna stvar in da ko govorimo o ljubezni, govorimo o naših predstavah ljubezni. Ponazoril je s skrajno predstavo o pravi ljubezni sadista, ki je prepričan: “Prava ljubezen je, če nekomu prizadeneš bolečino” in na drugi strani mazohista: ” Prava ljubezen je, če ti nekdo prizadene bolečino” iz česar sledi, da sta sadist in mazohist idealen par. Danes ne verjamem več v romantično ljubezen. Ustreznega partnerja si je potrebno poiskati, ko ti jih na pot pripelje usoda pa jih je potrebno prepoznati. To je osnova na kateri z veliko truda zgradiš uspešno partnersko zvezo.