POGOVORI KARMELIČANK

V času francoske revolucije je bila vera nun karmeličank postavljena na preizkušnjo. Obtožene kot nasprotnice francoske revolucije, je 17 julija 1794 šestnajst nun karmeličank padlo pod giljotino na današnjem Place de la Nation v Parizu. Pokopane so bile v skupinski grob na pokopališču Picpus, kjer en križ označuje kje ležijo ostanki tisoč tristošestih žrtev giljotine. Ta dogodek je inspiriral francoskega pisca Georgesa Bernanosa, da je zapisal novelo, na osnovi katere je Francis Poulenc napisal libreto in opero Pogovori Karmeličank. Prvič je bila uprizorjena 26 januarja 1957 v milanski Skali, slovensko praizvedbo pa smo doživeli v petek, 27. marca 2015 v mariborski operi.

karmel2

Ali velja uči se iz včeraj, živi za danes, upaj za jutri?

V operi je poudarjeno, da je upanje krepost duše, da se upanje rojeva iz največjega trpljenja, celo iz obupa. Karmeličanke je strah in groza, ko so postavljene pred odločitev ali se odpovedati svojim prepričanjem ali življenju, ne vedo, ali bodo junaštvo zmogle ali ne, saj se tudi one rade veselijo in hrepenijo po prijateljski bliži­ni. To vznikanje, trepetanje in ugašanje želje po bivanju in človeških radostih, stopnjuje tragičnost do spoznanja, ali mogoče bolje, upanja, da je najlepše dajanje, saj so same veliko prejele, še več pa lahko podarijo. Odločijo se, da se ne bodo odpovedale svojim prepričanjem, postanejo mučenice in to podarijo nam vsem, v zahvalo za vse, kar so same prejele. 

Molitev

S karmeličankami na odru nisem upala in trpela, z njimi nisem upala, spoznavala, begala in se spraševala, z njimi nisem molila in doživljala ves njihov  strah in grozo. Mi je pa do dna srca seglo petje karmeličanke sestre Blanche  Sabine Cvilak.

LABODJE JEZERO

4. marca 1877 je bil balet Labodje jezero prvič uprizorjen v Boljšoj teatru v Moskvi. Včeraj zvečer, 138 let in dva dni kasneje je bila v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru premiera letošnjega Labodjega jezera. To je prvi balet Petra Iljiča Čajkovskega. Od polomije na premieri do današnjih dni je postal svetovno najbolj znan balet. Oživlja zgodbo o romantični ljubezni, ki se v baletu lahko konča na tri različne načine. Čajkovski je bil sodobnik Ludvika Bavarskega II. Z njegovim drugačnim načinom življenja je pritegnil veliko zanimanje Čajkovskega. Zavedno ali nezavedno naj bi vplival na izoblikovanje lika Princa Siegfrida. Kakorkoli, Ludvika Bavarskega II. druži s Čajkovskim in Labodjim jezerom vrsta podobnosti, preveč da bi bil to zgolj slučaj.

Zaščitni znak LudvIka II. je bil labod, eden izmed njegovih vzdevkov je bil labodji kralj (Swan king). Ime njegovega pravljičnega gradu Neuschwanstein vsebuje laboda in je tudi glavni motiv celotnega gradu. Bil je že v grbih obeh predhodnih gradov, Schwanngaua in Hohenschwanngaua. Pojavlja se v slikah, rezbarijah, štukaturah, na vratih, kot motiv na blagu ter v obliki kipov. Ludvik II. je bil velik ljubitelj glasbe, posebej navdušen je bil nad Wagnerjem. Njegov drugi vzdevek je pravljični kralj. Ves čas je živel v svojem romantičnem, nerealnem svetu, kar ga je na koncu stalo tudi prestola. Čajkovski je v baletu našel svoj idealen svet, pravljični paradiž, v katerem se strahovi razblinijo, upi pa izpolnijo. Živčnost in čustvena razrvanost, združena s homoseksualnostjo ga je pognala v osamljenost in vplivala na njegovo ustvarjanje. Poročil se je nanagloma in z ženo živel samo nekaj tednov. Tudi pisma in dnevniki Ludvika II. kažejo, da je bil istospolno usmerjen. Ludvik II, je bil zelo na kratko zaročen, nikoli ni bil poročen in ni imel otrok. Oboževal je glasbo, posebej Wagnerja in nasploh je imel posluh za estetiko.

Oba sta umrla v skrivnostnih, še do danes nepojasnjenih okoliščinah, oba naj bi naredila samomor. Ludvika so našli skupaj s svojim zdravnikom mrtvega v Starnberškem jezeru leta 1886 , sedem let kasneje naj bi samomor naredil Čajkovski.

In na katere tri načine se lahko balet konča? Po prvi različici Odette umre v Siegriedovih rokah, po drugi se Siegfried spopade z Rothbartom in premaga urok, po tretji pa se Odette in Siegfried vržeta v vodo in se za večno združita pod gladino. V Mariboru smo videli srečen konec.

 

 

JOSIPA LISAC V MARIBORU

Na Josipo Lisac imam dva spomina iz otroštva. Ko sem bila še osnovnošolka sta moja starša šla gledat rock opero Gubec-beg v Zagreb. Zadeva je bila takrat zelo nobel, saj je bil Zagreb zame pojem za velemesto. Tudi opera je bila v moji otroški glavi zelo nobel zadeva, pridih skrivnostnosti pa je dodala beseda rock, za katero sploh nisem vedela, kaj točno pomeni, zdelo se mi je samo, da je to nekaj glasnega. Pomembnost vsega dogodka je bila še toliko večja, ker se spomnim, da sta se starša takrat prav posebej lepo uredila. Nazaj sta prišla navdušena saj sta bila prepričana, da bo dekle iz opere, Josipa Lisac postala zvezda svetovnega formata. Drug tak spomin na Josipo je nastal čez nekaj let, ko sem brala, da se Josipa Lisac vrača iz Amerike nazaj v Zagreb. Takrat sem se vprašala ali je Josipa zdaj zvezda svetovnega formata?

Danes imam poleg spominov zapisano v glavi o Josipi Lisac tri stvari:

1. njen neopisljiv, čaroben glas, ki prehaja od mehkega k ostremu, od komaj slišnega k predirnemu, od šepetajočega k močnemu in spet nazaj,

2. velika ljubezen s Karlom Metikošem in številni koncerti njemu v spomin po njegovi nenadni smrti v letu 1991,

3. ekstravagantne obleke s pokrivali, ki odlično dopolnjujejo njeno karizmo.

Včeraj zvečer je imela Josipa Lisac nepozaben koncert v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Na oder je prišla v črni ekstravagantni obleki, z njenim večnim lisičjim frufrujem, širokimi ustnicami in močnimi ličnicami. Okoli vratu je imela kovinsko ovratnico, iz katere je visela veriga skoraj do tal. Na glavi je imela razvejano črno pokrivalo.  Od prvih taktov Ave Marije, s katero je koncert pričela, nas je prikovala na sedeže in nas zapeljala po hribih in dolinah glasbe, skupaj z njo smo vozili po ravnih cestah, sopihali v hrib, upočasnjevali po serpentinah, si dali duška na vrhovih in od časa do časa kar poleteli. Od nje se je širila energija, nas napolnila, da smo sedeli nepremično, neslišno, komaj da smo upali dihat, da le ne bi preslišali česarkoli. Josipa ni pela samo z glasom, v prvi vrsti je pela s srcem, z dušo, tudi z obrazom, z očmi, z rokami, s celim telesom, pela je z gibi in tudi s svojo obleko. V postankih ob cesti je mimogrede postavila trditev, da smo v 21. stoletju in takoj nato se/nas je vprašala ali je to res in da upa, da je. Da se nam kaj lahko zgodi, da zaspimo kje ob poti, da ostanemo kje v kakšnem drugem času in si tega ne smemo dovoliti.  Da je treba živeti tukaj in zdaj. In dejansko smo živeli z njo tukaj in zdaj. In pozabili na vse ostalo. Rekla je, da tako kot je ona potrebna nam, smo mi potrebni njej saj se skupaj nahajamo v krogu prejemanja in dajanja, mi prejemamo od nje in ona prejema od nas. Kaj bi ji pomagal njen talent in predstava, če ne bi bilo nas, publike, ki ji da potrditev?

Končala je z Maglo in ob zadnjem akordu se je v meni pojavil tisti spontan notranji vzgib, da ji zaploskam, tisti primarni vzgib za izražanje navdušenja, ki ga po moje prinesemo na svet. Ja, Josipa Lisac, zame si zvezda svetovnega formata. Carica.

Božanski komad:  https://www.youtube.com/watch?v=I_5Ms18ygEg