CAMINO – Stran 4 – 50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

IVAN GRIČNIK IN CAMINO

18/03/201618/03/2016Snežana2 komentarja

Pred kratkim sva se s hčerko pogovarjali o mojem skorajšnjem odhodu na Camino. Omenila mi je, da je od njene prijateljice Monike ati bil pred kakšnim letom na Caminu. In to sam. Kmalu zatem sem med zajetnim kupom knjig o Caminu prinesla iz knjižnice domov tudi eno, ki je med vsemi izstopala, ker je bila zelo drobna, v bistvu je bila tako drobna, da bi ji lahko namesto knjiga rekli knjižica. Imela je naslov Moj Camino, avtor je bil Ivan Gričnik. Hčerka jo je vzela v roke in rekla: “ Moja prijateljica Monika se piše Gričnik, zgleda da je to knjiga njenega atija. Naj jo jaz najprej preberem.” Vzela jo je in prebrala. Potem si jo je zaželel prebrati mož. Za njim še tašča. In končno sem kot četrta prišla na vrsto tudi jaz. Camino Ivana Gričnika se je začel nekega poletja, ko je bil na potovanju v Španiji. Pot ga je zanesla tudi v Santiago di Compostelo, kjer si je ogledal katedralo in v njej počastil relikvije svetega Jakoba, zaščitnika celotne Španije. Pred katedralo sta se z ženo slikala pred Jakobovo školjko, ki je vdelana v tla. Nanjo sta položila roki in škljoc, nastala je slika, ki ni bila samo slika, ampak tudi zaveza , da se nekoč vrneta na isto mesto.
Camino ga je poklical, ko je bil v bolnici v Celju zaradi klopnega meningitisa. In kdor prejme klic, se mu seveda prej ali slej odzove. Ivan Gričnik se mu je odzval v letu 2012, čez dve leti, 2014 pa je izšla njegova knjiga.
Pravijo, da Camino poskrbi za vse kar na poti potrebuješ. Tudi Ivan Gričnik opisuje več takih dogodkov, ki potrjujejo da je ta trditev še kako resnična. Najbolj sem se nasmejala tistemu, ki se mu je zgodil med pešačenjem po peklenski vročini Mezete. Pešačil je in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj od sonca, od spodaj od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler ni začutil v rokah njegov ledeni hlad, ni bil najbolj prepričan ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem pride po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, če bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril : “ You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem in ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti : “ This is a miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar, iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.
Ivan Gričnik nam v knjigi tako prepričljivo opisuje občutek popolne sproščenosti, ki ga je preveval na Caminu, njegov občutek svobode, občutek, da je del narave, da je kanja na nebu, da je metulj, ki mu je sedel na ramo, da je evkaliptus, da je sončni vzhod in sončni zahod…da bi tudi sam bralec poletel z njim, svoboden kot ptič, čez hribe in doline: ”Čutil sem vsak del sebe, kako diham in kako bije srce, čutil vsako solzo, ki je polzela po licu in ko sem se smejal, sem se smejal iskreno iz duše, iz srca.”

Samo hodil je in gledal ples življenja na, ob in nad potjo. Gledal je kamen pod nogami, cvetlico na travniku, ptico na drevesu, zvezdo na nebu. “Ko človek gleda ples, ki mu pravimo stvarstvo, ves čas nekaj premišljuje, govori, analizira in filozofira. Besede, besede, besede in hrup, hrup, hrup.” Njegovo razmišljanje me spomni na Milana Kundera in njegovo razmišljanje iz Neznosne lahkosti bivanja, ko razglablja o tem, kako smo si svet onesnažili s hrupom, vključno z glasbo. Glasba in hrup. Glasba nam doni od vsepovsod, iz vseh resničnih in namišljenih zvočnikov in ustvarja moteče kulise, ki jih slišimo, poslušamo pa ne. Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo od njihove kristalne resničnosti: “Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In tega polja tišine ne najdemo več. Je mogoče na Caminu?
Ivan Gričnik nam v svoji knjigi polaga na dušo: “Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se. Poskusi. In ne bo dolgo, ko boš zagledal Njega-Plesalca!”

SHIRLEY MACLAINE IN CAMINO

14/03/2016SnežanaKomentiraj

Danes 81-letno Shirley MacLaine, igralko in dobitnico oskarja, je moral Camino poklicati dvakrat, da se je odločila, da mu sledi. Obakrat je klic prejela v Braziliji. Obakrat z nepodpisanim pismom , ki je bil napisan z isto pisavo, s par letnim razmikom. In obakrat je pismo po čudežu zgrešilo koš in pristalo v njenih rokah, pred njenimi očmi.
Na pot se je odpravila leta 1994, pri svojih šestdesetih, z nahrbtnikom težkim manj kot 4 kg. Na 30 dnevno pot je vzela s seboj : lažjo spalno vrečo, dva para kratkih nogavic, dva para spodnjih hlač, dve bombažni majici s kratkimi rokavi, manjšo brisačo, majhno umivačo, kos mila, par kratkih hlač, par letnih dolgih hlač za zaščito pred sončnimi žarki, nekaj homeopatskih zdravil ( za črevesno infekcijo, slabost, ureznine, odrgnine) , obveze, pršilec za rane, obliže, čutaro za vodo, potni list, nekaj zvezkov, beležnico z naslovi, kreditne kartice, denar, površnik in hlače iz gorateksa, pulover, slamnik, sončna očala, melatonin za spanje in magnetofon. Za nemoteno spanje v zavetiščih je vzela s seboj tudi ušesne čepe, čeprav jo je njen akupunkturist opozoril, da ovirajo telesne meridiane, ki vodijo do ledvic. Glede na to, da ima večina romarjev od 10-12 kg težke nahrbtnike, je bila dejansko zelo skromna pri pakiranju. Po koncu romanja je naredila še hujšo selekcijo. Na vprašanje, kaj romar resnično potrebuje je odgovorila: “ Svežo vodo, dober klobuk in dobre čevlje.”

Svojo pot je popisala v knjigi The Camino, A Journey of the Spirit, ki je bila prevedena v slovenščino pod naslovom Camino, Po stezi zvezd.

Kljub svojim letom je pot telesno zelo dobro prestala. Težave je imela samo en dan, ko je nenadoma dobila napad krčev po celem telesu. Takoj je ugotovila, da je to posledica pomanjkanja kalija, zato ga je nadomestila s pomočjo tablet.
Potreben mir pa je imela na romanju samo na začetku poti, dokler novinarji še niso vedeli, kje se nahaja. Sčasoma jo je začelo zasledovati čedalje več novinarjev, postajali pa so tudi čedalje bolj nadležni. Zgodilo se je, da je bil kakšen celo tako predrzen, da je medtem, ko se je tuširala v zavetišču, odgrnil zaveso in jo slikal. Bolj se je bližala koncu poti, več jih je bilo, težje se jim je izogibala. Ob vstopu v mesta so ji postavljali zasede, zato se je dogovorila s taksistom, da jo je pred vhodom v mesto pobral, jo peljal mimo zasede in potem odložil, da je lahko peš nadaljevala pot.

Kljub tem motečim elementom, je bilo njeno romanje predvsem duhovne narave. Shirley Maclaine je vedela, da starodavno izročilo zatrjuje, da je Camino uglašen z zvezdnimi energijami Rimske ceste. Prav tako se je zavedala, da potekajo na Caminu zmajeve črte, katerih energija povišuje število treslajev snovi, iz katere so sestavljeni človeški možgani. Takšna spodbuda v človeku prebudi celovitejšo, globjo zavest in zvabi na dan podatke, ki so bili pred tem potisnjeni na dno. Tudi zato, so se ji na njenem potovanju razkrila spoznanja o skrivnosti človeške rase. Njena doživetja so bila mistična, s pogostimi regresijami v pretekla življenja in dogajanja, v katerih je dobila uvid v starodavne civilizacije: Atlantido in Lemurijo, v izvor človeka, spoznala je ločitev prvih obojespolnih bitij na dva spola, spoznala je bistvo seksualnosti. V svojih regresijah je bila mlado temnolaso dekle, s poltjo čokoladne barve, ki je pot prehodila v času Karla Velikega. Na poti jo je krstila oseba po imenu John Škotski, za katerega je kasneje ugotovila, da je bil dejansko zgodovinska osebnost. Prav poseben nakup je opravila v Leonu, kjer jo je nekaj gnalo po ulicah, dokler ni prišla do draguljarne. V izložbi je zagledala, kar je iskala – zlat križec, za katerega je bila prepričana, da je bil nekoč že njen. V regresiji je ugotovila, da ji ga je podaril John Škotski, ob njenem krstu. Na internetu je sicer objavljeno pismo, namenjeno Shirley Maclaine, v katerem avtor razpreda, da John Škotski skoraj zagotovo ni bil v Španiji, a kdo bi vedel, če ima prav. Shirley si je križec v Leonu kupila in prepričana je, da je že drugič v zgodovini postala njegova lastnica.

Pravi, da Camino vsakemu ponudi ljubezensko izkušnjo. Od vsakega posameznika je potem odvisno ali bo izkoristil priložnost ali ne. Na poti je razmislila o svojem ljubezenskem življenju, brez obžalovanja, brez želje, da bi sama našla pravega partnerja. V knjigi je tudi razkrila, da sta bila par z umorjenim švedskim politikom Olofom Palmejem.

Med potjo je veliko razmišljala o starodavni mržnji med muslimani in kristjani. Nekateri pravijo, da je skozi svoja razmišljanja že napovedala padec dvojčkov, ki se je zgodil sedem let po njenem romanju na Caminu. Pravi, da je bil od nekdaj za Arabca kristjan nevernik in Satanov pajdaš. In obratno. Za kristjana je bil Arabec pogan, ki se uklanja vladavini meča. Prišla je do ugotovitve, da čas v tem pogledu ni prinesel večjih sprememb.

Na poti so jo motili romarji, ki so bili glasni, prepirljivi, obsojajoči. Pravi, da bi se moral romar vesti obzirno, skromno, požrtvovalno, prijazno in hvaležno. Nikdar ne sme biti siten, zahteven, izogibati se mora netenju prepira.

Shirley pravi, da ko potuješ brez vsega, se moraš zanesti na vero in na svoj lastni občutek za preživetje. In napreduješ. Misli pa so tiste, ki ustvarjajo bolečino, zaskrbljenost in trpljenje. Vse je namreč znotraj nas. Meditirala je kar med hojo in tako živela vsak trenutek posebej. Nato so se ji res začela kazati nebesa. Vsepovsod: “V mesto sem prispela razčlovečena, brez občutka zase. Želela sem prehoditi še 11 km, čeprav nisem bila zmožna narediti niti koraka. Sonce je žgalo na polno, moja hoja pa je bila nekje na meji med blodnjo in bedo. Takrat sem se znašla pred hišo, imenovano Bolnišnica za dušo. Bila sem kot Alica v čudežni deželi, v drugi dimenziji. Vstopila sem prazna. Strahovi in preteklost so ostali pred vrati. V hipu. Zato sem lahko dobila vse, kar je v hiši bilo. “

Zadovoljna je bila s tem kdor je in kdor ni, zadovoljna je bila z vsemi lekcijami, ki si jih je dala: “Vsi smo eno, jaz sem vsi, ki iščemo in vsi, ki iščejo so jaz.”

Ko je končala svojo Pot in se je vrnila domov, je poenostavila svoje življenje. Ugotovila je, da sploh ne potrebuješ vseh reči, za katere misliš, da jih potrebuješ. Pravi, da smo ljudje postali zasvojeni z materialnimi stvarmi, pa ne samo to, postala je prepričana, da je materializem postal naša vera. Še vedno občuduje lepe stvari kot so obleka, pohištvo, nakit. Kupuje pa veliko manj.

Zadovoljna je bila, da je videla pot in zakoračila po njej, čeprav ni vedela, kaj bo našla. Sporoča, da mora vsak doživeti Camino sam. In da svoj Camino začneš šele takrat, ko ga končaš.

PAULO COELHO IN CAMINO

11/03/201611/03/2016Snežana1 komentar

Prva knjiga Paula Coelha, ki mi je prišla pod roke je bila Veronika se odloči umreti. Takoj po začetku branja me je Coelho zagrabil in drži me še danes. Fascinirala me je sama iztočnica zgodbe: mlado punco z “normalno” urejenim življenjem, življenje dolgočasi in odloči se, da bo naredila samomor. Zadeva se ji ponesreči in pristane v psihiatrični bolnici (zanimivo – v ljubljanskem Polju). Takoj , ko se zbudi iz omame, začne iskati način, kako bi zadevo uspešno ponovila. V tistem ji psihiater pove, da so v boju za njeno življenje naredili vse preiskave in ugotovili, da ima okvarjeno srce in ji preostane samo nekaj dni življenja. In to prinese preobrat: njen miselni tok se obrne za 180 stopinj! Tako ali tako bo kmalu umrla in ji za to ni treba nič narediti! Dejstvo jo sprosti in počasi začne uživati življenje. Seveda je bila njena srčna okvara samo terapevtska poteza psihiatra.
Tudi sam Coelho se je v svojem življenju srečal s psihiatrično ustanovo. Rodil se je namreč zelo religioznima in konzervativnima staršema. Stalno se je upiral tradicionalni poti, ki sta mu jo začrtala. Hotela sta ga spraviti k “pameti” , zato sta ga poslala v psihiatrično bolnico, od koder je trikrat pobegnil, preden so ga pri njegovih dvajsetih dokončno izpustili. Nadaljeval je po dokaj razburkani življenjski poti. Bil je alternativec in anarhist, zaradi česar so ga priprli. V priporu se je samopoškodoval, zato ga je sodišče spoznalo za neprištevnega in so ga izpustili. Zelo ploden je bil v pisanju provokativnih besedil za rockovske pesmi. Stalno ga je nekaj gnalo iz ustaljenih tirnic. Kasneje je to zapisal v The Pilgrimage : “Čoln je najvarnejši v pristanu, vendar čolni niso bili ustvarjeni za to, da bi bili tam.” Zapustil je Brazilijo in odšel v Evropo, kjer je Coelha poklical Camino. In to na dokaj nenavaden način. V Dachau je doživel vizijo, v kateri je videl moškega, ki ga je kasneje srečal v Amsterdamu. Resničen ali neresničen, prepričal ga je, da je prestopil v katoliško vero in da naj prehodi Jakobovo pot. Po klicu se na pot ni odpravil takoj, Najprej je pet let živel odmaknjeno življenje v španskem katoliškem redu z imenom R.A.M. (Regnus Agnus Mundi), tako da se je podal na romarsko pot po Caminu komaj v letu 1986.Takrat je bil Camino rahlo v pozabi, saj naj bi romanje po njegovem v celem letu opravilo borih 400 ljudi. Dejansko je po statistiki v letu 1986 Jakobovo pot prehodil 1801 romar, se pravi, da je bil eden izmed teh lahko tudi Coelho. Ali pa mogoče tudi ne, ker se v knjigi njegovo romanje zaključi na Cebreriu in ne v Santiagu di Composteli, kjer beležijo romarje in jim izdajajo potrdila, ki jih imenujejo “La Compostela”. Vsekakor je številka izredno majhna v primerjavi z 262.458 romarji, ki so pot prehodili v prejšnjem letu, v letu 2015.
Po romanju je Coelho začel živeti svoje sanje in se posvetil pisateljskemu poklicu. Njegova prva knjiga The Pilgrimage je izšla v naslednjem letu po opravljenem romanju, leta 1987. Kmalu za njo pa je izšel Alkemist, ki je ena izmed najbolj prodajanih knjig na svetu. Z njo se je zapisal v Guinessovo knjigo rekordov kot najbolj prevajani še živeči avtor.

Knjiga The Pilgrimage je bila v slovenščino prevedena z naslovom Magov dnevnik. V njej Coelho opisuje svoje romanje po Caminu z vodnikom, ki ga uči spretnosti premagovanja strahu, da se bo lahko boril za svoje sanje, ki so “hrana za dušo, tako kot je jed hrana za telo”. Pot je opravil z namenom, da pridobi pogum za dober boj in najde meč, s katerim ga bo lahko bil. Dober boj zanj predstavlja boj za uresničitev svojih sanj. Pravi, da je dober boj tisti boj, ki ga bijemo v imenu sanj in na zahtevo srca. Ko si mlad, imaš veliko poguma, nimaš pa znanja kako se boriti. Sčasoma pogum izgubljaš, znanje za boj pa pridobivaš. Ko se naučimo kako se bojevati, nismo več dovolj pogumni, da bi šli v boj, obrnemo se proti sebi in se borimo s seboj. Sami sebi postanemo najhujši sovražnik. Svoje sanje ubijemo, ker nas je strah biti dober boj. Večina se odreče sanjam prav v trenutku, ko te postanejo dosegljive. Dobrega boja ne bijemo, ker se želimo izogniti razočaranju in porazu, ki pa ironično, nazadnje ostaneta edina zapuščina naše strahopetnosti. Prvi znak, da ubijamo svoje sanje je, ko se v strahu pred dobrim bojem izgovarjamo, da ga ne bijemo zaradi pomanjkanja časa. Potem na življenje ne gledamo več kot na pustolovščino, ampak menimo, da je modro izbrati v življenju samo nekaj malega, samo tisto, kar pričakujemo od njega. Življenje postane nedeljski popoldan, ki v nas naseli mir, od nas ne zahteva velikih stvari in noče nič več, kot smo pripravljeni dati. Takrat doživimo krajše obdobje spokojnosti. Vendar se kmalu začnejo mrtve sanje v nas razkrajati in uničevati okolje, v katerem živimo. Do ljudi, ki nas obkrožajo, postajamo vse krutejši, vse dokler ne pričnemo izvajati krutosti še nad seboj. Pojavljati se začnejo bolezni in psihoze. In nekega lepega dne se mrtve, razkrojene sanje spremenijo v zadušljiv zrak, mi pa si želimo umreti, želimo si smrti, ki bi nas osvobodila naše prepričanosti, našega bremena in strašnega miru nedeljskega popoldneva.

Coelho je na koncu svoje poti našel svoj meč, s katerim bo izbojeval svoj dober boj. Ugotovil je, da je njegov meč nalivno pero: “Bil sem zelo srečen v stvareh, ki sem jih delal. Delal sem, to mi je dajalo kruh in vodo, imel sem osebo, ki sem jo imel rad, imel sem denar, nisem pa živel svojih sanj. Moje sanje so bile in so še vedno, biti pisatelj.”
Na poti je zbral pogum, premagal strah pred razočaranjem in porazom, našel svoje orožje za boj za svoje sanje in dokončno pregnal nedeljsko popoldne iz svojega življenja. Zaživel je življenje svojih sanj, življenje pisatelja in zapisal knjigo Magov dnevnik.
Po poti in po knjigi je natrosil vrsto modrosti. Nekaj sem jih pobrala iz knjige, o njih bom pa razmislila takrat, ko jih bom srečala na poti. Zaenkrat sem jih samo zabeležila v glavo in računalnik:

Vedno se trudimo spreobrniti ljudi v našo vero o vesolju. Mislimo, da več ljudi bo verjelo enako kot mi sami, bolj bo verjetno, da je naša vera pravilna. Pa zadeve sploh ne delujejo tako.
Vedno vemo kateri poti bi bilo najbolje slediti, pa vedno sledimo poti, ki smo jo vajeni.
Vedno se nagibamo k temu, da vidimo stvari, ki jih ni, hkrati smo pa slepi za velike stvari, ki jih imamo tik pred očmi.
Naj se ti smilijo tisti, ki jih je strah prijeti za pero ali čopič, instrument ali orodje, ker jih je strah, da je nekdo naredil že bolje kot zmorejo sami.
Kadar nek problem rešimo, je enostavnost rešitve navdušujoča.
Vsakdo živi svoje življenje, se sooča s težavami in zmaguje na svoj način.
Le redki sprejmejo breme lastnih zmag.
Ljudje nočejo biti Dobrega boja, ker ne vedo, kaj naj počnejo z lastno srečo, saj so postali ujetniki stvari.
Človeku ni treba prečkati gore, da bi se zavedel njene velikosti.

Varno sem uskladiščila tudi nekaj praktičnih nasvetov za romarje:

Sleci majico in se s hrbtenico nasloni na drevo. Stara drevesa so sposobna prenesti harmonijo na človeka, ki se s središčem živčevja nasloni k deblu.
Zarini noht kazalca v palec vsakič, ko zapadeš v negativna čustva.
‘Hudič’ se skrije v najbolj nedolžne, otroške, oči in skozi otroški jok poskuša romarja odvrniti od cilja.
Edini izgovor, da lahko pustiš romanje je bolezen.
Kadar postane tvoje srce utrujeno, samo hodi s svojimi nogami naprej, samo premikaj se.
Nikoli ne odnehaj.

CAMINO V NAŠEM ŠTETJU

01/03/201610/08/2016SnežanaKomentiraj

Nekega dne se je med Kelte pomešal apostol Jakob, ki je v današnjo Španijo priplul iz daljnje Judeje. Včasih je bil ribič na Genzareškem jezeru, zato je z ribiči ob Atlantiku kaj hitro našel skupni jezik, želel pa je, da bi z njimi imel tudi skupno vero, zato je med njimi oznanjal evangelij. Vse do leta 40, ki ga je našlo v Zaragozi. Tam se mu je prikazala Marija in mu naročila, naj se vrne domov, v Judejo. Ali je vedel kaj ga tam čaka ali ne, se ne ve. Tudi to ne, če se je o vrnitvi kaj pomišljal. Skratka, vrnil se je in leta 44 ga je dal kruti Herod Agripa v Jeruzalemu zapreti, bičati in obglaviti z mečem. Kdo bi vedel, zakaj mu je bilo tako usojeno. Jakobovo truplo se je čudežno vrnilo v Španijo. Splav brez mornarjev je pristal nekje na obalah Galicije, kjer so ga tudi pokopali. Za svetišče z njegovimi relikvijami so skrbeli zgodnji španski kristjani. Dokler so lahko. Zaradi njihove vere so jih preganjali Rimljani in uspelo jim je, da so jih z območja tudi pregnali. Z njimi je za skoraj 800 let odšel v pozabo tudi kraj svetišča.
Leta 813 je neki puščavnik zagledal posebej svetlo zvezdo. Dobil je občutje, da enostavno mora slediti sijoči zvezdi. Takrat je zaslišal tudi nebeško lepo glasbo, ki je prihajala iz iste smeri, kamor je svetila zvezda. Prispel je do osvetljenega polja, kjer je odkril marmornato grobnico. Napis na kamnu mu je razodel, da gre za posmrtne ostanke “Jakoba, sina Zebedeja in Salome”. Od tedaj se kraj imenuje Compostela [Kompostela], kar naj bi izviralo iz latinskega campus stellae (zvezdino polje). Lahko bi bil izvor imena tudi campus tellure (polje z grobiščem), a nekako so mi ljubše zvezde kot grobišče, zato povežimo Kompostelo z zvezdami.

Odkritje relikvije se je zgodilo ravno v pravem času. Takrat je bila krščanska Španija prostorsko utesnjena na ozkem pasu na severu Iberskega polotoka, večina polotoka pa je bila zasedena z Mavri. Najdba relikvije je ljudem okrepila duha in postavila branike krčanske tradicije pred islamom. Takratni kralj je takoj izrabil priliko, oprl se je na ljudsko verovanje in vzniklo samozavest proti arabskim “nevernikom”. Nad Jakobovo grobnico je dal zgraditi svetišče in samostan. Postal je tudi prvi romar do svetega kraja.
Poleg zgodbe o razkritju relikvije, se je razširil tudi glas o čudežu v Bitki pri Claviju v letu 844, v kateri se je Sveti Jakob pojavil na belem konju in povedel kristjane v boj proti Mavrom. S tema dvema legendama so cerkvene oblasti pridobile široko podporo v boju proti Arabcem. Uradniki iz katedrale Santiago so pri vsej zadevi še znatno pomagali, saj so najeli pripovedovalce zgodb, da so potovali po podeželju in razširili “novice” o čudežih svetega Jakoba in njegovih relikvij. Podjetni skrbniki cerkve so vedeli, da je bilo število romarjev, ki so obiskali in darovali denar za svetišče sorazmerna z učinkovito promocijo. V novoizgrajeni samostan v Santiagu di Composteli, so se že leta 893 vselili benediktinci. Tudi oni so bili podjetni in so začeli ob Caminu graditi samostane, kjer so čedalje številčnejši romarji iz vseh krajev polotoka, lahko prenočili. Tu so začetki množičnega turizma. Romarji so spotoma, kot spokorno opravilo, gradili prenočišča za popotnike in razna pobožna znamenja in kapelice, ki so rasle kot gobe po dežju.

Do dvanajstega stoletja je Santiago de Compostela postalo največje romarsko središče v srednjeveški Evropi. V našem štetju je Camino dobil novo ime, postal je Camino de Santiago.
Svetišče Santiago de Compostela je prav zaradi romarske poti, ki je vodila do njega, postalo važno kulturno središče za vso Evropo, čeprav leži na njenih skrajnih robovih. Ko so ga leta 997 Arabci uničili, se je ves tedanji krščanski svet zavzel za njegovo obnovo. Padle v bojih proti Arabcem je Cerkev postavila na isto raven s padlimi križarji. Ker so se eni in drugi borili proti nevernikom, so si oboji zaslužili enake privilegije, na primer popolno odvezo grehov.
Zgodovinarji dvomijo, da je Sv. Jakob kdaj obiskal Španijo in mislijo, da je trditev, da so njegove relikvije kadarkoli prispele do Španije, izmišljotina cerkve.
S Caminom je povezanih kar nekaj ekonomskih kategorij: cerkveni uradniki so uvedli promocijo romarske poti, benediktanci so izgradili prva turistična prenočišča, templjarji, ki so varovali romarje na poti so uvedli prvo obliko čeka, da so jim romarji lahko na začetku poti dali denar v hrambo, ki so ga kasneje ko so ga potrebovali, dvigovali, objavljen je bil tudi prvi turistični vodič Codex Calixtinus. 225-strani rokopisa vsebuje zbirko besedil, vključno s pridigami Svetega Jakoba in praktične potovalne nasvete romarjem.

Kalikstov kodeks opisuje romarsko pot kot pot, ki vodi v življenje in je ozka. Po drugi strani pa pravi, da je cesta, ki vodi do smrti, široka in prostorna. Govori o tem, da je romarska pot za tiste, ki so dobri, da na njej ni prostora za razvade, za tiste, ki iščejo užitke, da se na njej povečajo vrline in preseže telo, da se na Caminu dobijo odpustki za grehe. Pravi, da je romarska pot, pot pravičnih, ljubezen svetnikov, vera v vstajenje in nagrada blaženih, ločitev od pekla, gotovost nebes. Popelje nas stran od slastne hrane, požrešnosti in debelosti, nas oblikuje, zavira želje mesa, ki napada trdnjavo duše, čisti duh, nas vodi v razmišljanje, ponižuje ošabne, poraja ponižne, ljubi revščino. Sovraži tiste, ki jih žene pohlep. Po drugi strani ljubi osebe, ki dajejo revnim. Nagrajuje tiste, ki živijo preprosto in delajo dobra dela, iztrga iz krempljev greha tiste, ki so skopi in krivični.
Kalikstov kodeks je bil do julija 2011 shranjen v katedrali v Santiagu di Composteli. Takrat pa je skrivnostno izginil iz sefa. Zaradi njegove neprecenljive vrednosti so predvidevali, da ga lista kakšen ljubitelj umetnosti v tujini in da ga v Španiji več ni. Pa so se zmotili. Čez skoraj točno leto dni po izginotju so ga našli v garaži bivšega električarja katedrale, na kupu s starimi časopisi. Motiv za vlom in krajo rokopisa neprecenljive vrednosti je bilo maščevanje. Električarja, ki je z duhovščino sodeloval kot samostojen obrtnik, so po 25 letih dela za katedralo odpustili. Kalikstov kodeks so vrnili na njegov dom, v katedralo v Santiagu di Composteli, tatinski električar pa sedi v zaporu. Vsega skupaj je dobil deset let.

Dva tisoč let kasneje, sodobni romarji, po končanem romanju v Santiago de Compostela, nadaljujejo pot še do Finisterre. Počastijo obrede naših prednikov, skurijo svoja oblačila in čevlje, se okopajo v morju, s sebe sperejo preteklost in objamejo novo življenje. Gledajo sonce, ki potone v smrt na obzorju, in ker ponovno vzide, jih prevzame globok občutek obnove.Jakobova pot je zvezdna pot, dostopna izbranim, pogumnim, vztrajnim in pametnim smrtnikom. Romanje v Santiago in Finisterre, pa naj bo za kristjana ali pogana, predstavlja vrnitev k izvoru ali k domovanju bogov. Mnogi verjamejo, da jih romanje po Jakobovi poti odpira k osebni in duhovni izkušnji, ki spreminja življenje. Žene jo energija Rimske ceste nad potjo in energija milijonov, ki so hodili po zemeljski poti spodaj.

Nekateri ljudje sledijo klicu z globokim občutkom vere, ali v pokori, drugi s hotenjem po novi življenjski izkušnji, mogoče iz kulturnih razlogov, lahko pa načrtujejo pot kot neko vrsto športne aktivnosti. Kljub razlikam med “romarji”, pa imajo vsi nekaj skupnega: želijo pustiti vsakdanje življenje za sabo in si dati čas in prostor za razmislek o stvareh.

CAMINO PRED NAŠIM ŠTETJEM

26/02/201602/03/2016SnežanaKomentiraj

Najprej je nastalo vesolje. In čez tristo milijonov let še najstarejše zvezde, kar jih pozna človeštvo. Avstralski astronomi so jih zagledali komaj lani novembra. Okoli teh zvezd se je formirala naša galaksija. Nastala je iz mleka in prahu. Iz Herinega mleka in prahu romarjev.

Vse skupaj se je začelo nekega dne, ko je grška boginja Hera spala. Imela je razgaljene prsi, ki so bile napete, polne mleka. Vedelo se je, da njeno mleko prinaša nesmrtnost. Njen prešuštniški mož Zevs, s kopico nezakonskih otrok, pa je želel Herakleja, enega izmed otrok iz te kopice, narediti nesmrtnega. Nad Heraklejem je namreč visela prerokba, da bo postal nesmrten, zato je hotel Zevs malo pomagati pri uresničevanju te prerokbe. Kdo pa bo drug zadolžen za uresničevanje prerokb, če ne vrhovni bog? Položil ga je speči Heri na prsa. Ne ve se točno, kaj jo je prebudilo, obstaja pa velika verjetnost, da je bila to moč Heraklejevega sesanja. Heraklej je bil namreč že kot otrok močnejši kot odrasli možje. Hera je sumničavo odprla oči in na svojih prsih zagledala nepoznanega otroka. V besu ga je odrinila stran in pri tem je mleko nesmrtnosti špricnilo iz njenih prsi in se razlilo po vesolju. Nastala je angleška mlečna pot “Milky way”, francoska mlečna pot “Voie lactée” in latinska mlečna pot “Via Lactea”. Seveda je bila pot ena sama, na različnih krajih sveta so jo samo drugače imenovali.

Že od pradavnine pa ljudje vedo, da obstajajo posebni energijski kraji na Zemlji. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vitalna mesta, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vene in arterije, po katerih teče življenska energija. In v starih časih so ljudje na takih mestih uhodili poti in utrli ceste. Na teh poteh so se začeli ozirati v nebo in presenečeno ugotovili, istočasno pa tudi začutili, da se ti zemeljski tokovi prekrivajo s sijem zvezd na zemljo, z astralnimi tokovi. In so hodili po teh poteh pretakajoče življenjske energije, jo oddajali in sprejemali. Izpod njihovih stopal, skozi katera so se povezovali s svojim virom, se je dvigoval prah. Najprej ga je bilo malo in potem čedalje več. Najprej se je dvigoval nižje in potem čedalje više. Dokler ni dosegel neba. Sčasoma je bilo tega prahu tako veliko, da se je na nebu zarisala prašna cesta. Predniki Slovencev so seveda vedeli, da po tej cesti duše potujejo v nebesa. Vedeli so tudi, da duše na svoji poti v nebesa, najprej obiščejo papeški Rim. Zato so to nebeško cesto poimenovali Rimska cesta. Tudi za časa svojega življenja, ko so bili še iz mesa in krvi, so romali v Rim in istočasno pogledovali za Rimsko cesto na nebu, da ne bi zgrešili poti. Sijajna tlakovana rimska cesta po kateri stopaš na tleh in sijajna Rimska cesta, ki te vodi, na nebu. Kakorkoli že, Rimska cesta je zanimivo ime, in Slovenci smo edini, ki ga uporabljamo in se ne oziramo na Hero in njeno polito mleko. Tudi Španci govorijo, da je Rimska cesta nastala iz prahu in ne iz mleka, zato je najpriljubljenejši izraz zanjo Camino de Santiago, Jakobova pot. Vendar vsi slovarji, vključno s prevajalnikom strička Google-a, zapisujejo, da se cesta na nebu v španščini imenuje Vía láctea.

Tam, kjer Zemlja bolj utripa in tam, kamor zvezde bolj sijejo, so naši daljnji predniki postavljali megalite. In tako kot so enostavno vedeli, kje ta mesta so, tako so enostavno znali takšne ogromne kamne obdelati, prenesti in sestaviti v impozantne kamnite strukture, brez da bi uporabili stroje in kakršnokoli vezivo. Zgradili so nekakšne zgodnje katedrale, usklajene z zimskim solsticijem in povezane s čaščenjem sonca. Nič čudnega, saj so se zavedali, da je Sonce najpomembnejša zvezda v našem osončju in da brez njegove svetlobe in toplote, življenje ni mogoče. Na zimski sončev obrat je noč najdaljša in dan najkrajši, po njem se začne noč krajšati, Sonce premaga temo, dobro zmaga nad slabim. Ne glede na to, ali je bila megalitska kultura samo globoko verna, ali pa je živela v védenju, ki ga ni bilo treba znanstveno dokazovati, ker so pač védeli, je pustila močan vpliv na ljudi, ki so sledili. In to smo tudi mi. Ki smo to védenje zgubili.

Megalitske kulture so nam utrle tudi to široko, življenja polno, prašno pot o kateri ves čas govorim. Takrat Zvezdno pot, danes Camino de Santiago, so že v pradavnini utrli na severu današnje Španije, od gorske verige Pirenejev, do Atlantske obale. Camino sledi poti sonca od vzhoda na zahod in če nanjo pogledamo iz zemeljske perspektive, leži neposredno pod Rimsko cesto. Še danes sta francoska in španska stran Pirenejev prepredena z več desetimi kamnitimi krogi, ki so odraz zvezd z neba.

In po tej poti so skozi stoletja romala ljudstva in dvigovala prah. Na obeh koncih Rimske ceste so bila zvezdna vrata, namenjena prehodu duš. Vzhodna vrata v ozvezdju Oriona, v poletnem sončevem obratu, v času največje svetlobe, najdaljšega dneva, so bila povezana z rojstvom in spustom v telo. Zahodna vrata, na repu ozvezdja Strelca, v zimskem sončevem obratu, z najkrajšim dnevom, so bila povezana s smrtjo in dvigom k bogovom. Ponoči so sledili zvezdam, ki so sijale in razlivale moč. Podnevi so sledili najsvetlejši zvezdi, soncu.

Camino je dobil svoje ime. Postal je “Callis Janus” ali “Via Janus”. Ime mu je dal bog Janus, ki je bil Bog bogov. Z dvema obrazoma je hkrati gledal v prihodnost in preteklost, sonce in luno. Bil je bog začetka in bog konca. In na splošno bog vseh začetkov, tudi začetka dneva, začetka meseca, predvsem pa začetka leta. Glavni njegov praznik je bil na novega leta dan, ko so se ljudje njemu v čast svečano oblačili in se obdarovali. Po njem so dobila ime tudi vrata – ianus in ko nam Janus odpre vrata novega leta, nastopi prvi mesec v letu, ki prav tako nosi njegovo ime – januarius.

Camino se je spreminjal in spreminjalo se je tudi njegovo ime. Postal je Via Finisterre. Tudi keltski druidi so hodili v isto smer, sledili so poti Rimske ceste do Finisterre, točke za katero so verjeli, da predstavlja konec sveta. Tukaj so častili sonce na oltarju Ara Solis. Opazovali so zaton sonca na rtu Finisterre in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše, iz življenja v smrt. Nič čudnega, saj se je tu končevala pot, tu je bil konec sveta.

POT

24/02/2016Snežana1 komentar

Cezar je vzkliknil Alea iacta est! , jaz pa v naši lepi slovenščini zapisujem Kocka je padla! Ustavila se je na stranici kjer ni šest pik, ampak šest črk: Camino. Kaj je to Camino?
Camino v španščini pomeni pot, se pravi kocka kaže romanje. Kaj je to romanje?

Romanje je koncept, star toliko kot človeštvo samo. Ljudje, vseh kultur in ver, pa tudi tisti brez kulture in brez vere, ljudje iz vseh zgodovinskih obdobij in iz vseh gospodarskih oblik, ne glede na raso, spol, položaj ali premoženjsko stanje, so bili romarji od nekdaj.

Ideja romarja nam pričara osamljeno podobo na neskončni cesti, s palico v eni roki in pravim ali namišljenim roženkrancem v drugi. Ta ikona, visoko na hribu, v daljavi, spomni na stiske, trpljenje, morda pokoro in če že ne na fizično, na duhovno izpolnitev človeka. Presega vsakodnevnost, v želji doseči nekaj več, nekaj, kar je drugače nedosegljivo, za naslednjim ovinkom, nagrada, ki presega naš vsakdanji kruh.
V prvem trenutku ostaneš brez besed in se sprašuješ: kako se lahko nekdo v današnjem svetu odpove vsemu, kar je smiselnega, da bi se boril z mlini na veter, sledil glasu v noči, ali prividu na hribu?

Podoba romarja nam prikliče tudi slike krvavih žuljev, vnetih tetiv, od težkega nahrbtnika povešenih ramen, od pretirane hoje šepajoči korak. Pomankljiva higiena, mraz, blato, dež, snežni meteži in pripekajoče sonce. Spanje v izdihanem zraku in izdihanih zvokih ostalih romarjev.
V drugem trenutku si še vedno brez besed in se sprašuješ: kako se lahko nekdo v današnjem svetu odpove vsemu udobju, da bi izpostavil telo bolečini, peklenskim vremenskim razmeram in izgubi intime pri spanju ?

In v tretjem trenutku dobiš odgovor: Niti eno, niti drugo sploh ni pomembno. Zadeva je zelo enostavna. Dobiš klic. Camino te pokliče. In ti določi kaj, ti da obljubo, da boš že ugotovil zakaj, ti pa se lahko samo odločiš kdaj in kako.
V naslednjem trenutku je padla tudi kocka, Cezar je prestopil Rubikon, jaz pa kupila letalsko karto za prvega aprila.
Se pravi, da sem na točki, kjer imam določen kaj, obljubljen zakaj, izbran kdaj, na vrsti pa je zelo obširen kako. Za Camino se ve, da je zelo nepredvidljiv. Ko prideš tja, te lahko sprejme, lahko pa te pošlje domov. In tistih, ki jih pošlje domov je bistveno več kot tistih, ki jih sprejme. In ker sem bila poklicana, si neizmerno želim klic uspešno izpolniti. Zato sem se odločila za obširne priprave, ker stojim na stališču, da je pri uspešnosti izpolnjevanja kakršnihkoli nalog, več kot devetdeset odstotkov v pripravi, nekaj odstotkov v izvedbi, nekaj malega, a nujno potrebnega, pa tudi v sreči. Še do danes pa si nisem edina ali so od mene odvisne samo prvi dve stvari, ali lahko kaj vplivam tudi na tretjo 🙂
Torej sem se lotila priprav. Začela sem spoznavati Camino zemljepisno, zgodovinsko, duhovno. Skozi izkušnje drugih. Kot kak požrešen knjižni molj sem se lotila knjig. Kot kak računalniški obsedenec brskanja po internetu. Kot kak dlakocepski pisar zapisovanja pomembnega. In v moji glavi in srcu se že oblikuje virtualna pot, ki ji bom sledila in jo, upam, da v celoti, doživela fizično in duhovno. Brez, da bi me Camino izpljunil.

Deli:

Deli:

Deli:

Deli:

Deli:

Deli: