Avtor: Snežana

TOSKANA, KI TI OSVOJI SRCE

SnežanaKomentiraj
Mirjana Steblovnik
Mirjana Steblovnik

Mirjana in Valentin Steblovnik sta popoln par. Oba rada potujeta, Mirjana rada piše, Valentin pa dela čudovite fotografije. Nekaj utrinkov iz svojega popotovanja po Toskani bosta zaupala tudi bralcem našega bloga in še obogatila 50 odtenkov življenja. Najprej sta se odpravila v San Miniato, mesto, ki domininira na hribčku nad dolino reke Arno. San Miniato je poznano kot mesto belih tartufov. V njegovi okolici se najdejo beli tartufi, ki so še toliko bolj cenjeni in dražji kot črni tartufi.  V zadnjih treh tednih novembra imajo celo  festival belih tartufov. Takrat se spomnijo orjaka, ki ga je nek srečnež izkopal leta 1954, tehtal pa je celih 2520 gramov, malo več kot poltretji kilogram. Poslali so ga kot darilo ameriškemu predsedniku Dwightu D. Eisenhowerju. Nobeden pa ne ve, kolikim ljudem in na kakšen način, so ga v Beli hiši postregli.

KORISTI OTROK SO SKLADNE S KORISTJO BABICE

SnežanaKomentiraj

Velimir Cugmas si že od malega postavlja stroga pravila, ki jih samodisciplinirano uresničuje. Je perfekcionist, strog do samega sebe. Samo najboljše je zanj dovolj dobro. Skrbi za zdrav duh v zdravem telesu. Že od osnovne šole naprej redno teče. Za svoj prvi zaslužek, si je že v osnovni šoli, kupil obleko. Je estet, ki je vedno lepo oblečen, živi v lepem in urejenem okolju, obdan je z lepimi stvarmi. Ne mine dan, da ne bi delal v ali za svojo odvetniško pisarno v Slovenskih Konjicah. Kot odvetnik slovi po svoji strokovnosti in prizadevnosti. Odkar pa zastopa babico dveh koroških dečkov, pa večina Slovencev zanj stiska pesti.

1. Imam občutek, da je znanje vrednota, ki je zelo visoko na tvoji hierarhični lestvici vrednot. Se motim?

Drži. Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo. To imam že od otroštva. Oče mi je vedno govoril: “Druži se z bogatimi ljudmi – bogatimi ne po denarju, pač pa po duši in znanju.” Verjetno je to vsebina mojega nezavednega.

2. Si bil pri izbiri svojega poklica dejansko poklican, ali te je k študiju prava navedel kakšen drug razlog?

V osnovni šoli sem si mislil, da bom strojnik. Pravzaprav je bila želja staršev, da bi bil inženir. Po testiranjih s psihološkimi testi je psihologinja poklicala v šolo starše in skupaj smo se odločili, da se vpišem v gimnazijo (psihologinje torej uravnavajo moje življenje že od nekdaj). Pravo sem izbral, ker sem si želel biti sodnik, da bom razsojal in da bo moja odločitev končna. Bil sem pod vtisom francoskih filmov, kjer so se v šestdesetih letih sodniki vozili z »žabami« in bili nad kriminalci.

3. Odkar pomnim, je bil pravi bav bav na pravni fakulteti »RIM«, kot so študentje skrajšano poimenovali izpit iz rimskega prava. Je tudi tebi delal težave? Se ti zdi potrebno, da se tako striktno zahteva zelo podrobno znanje o rimskem pravu, ki je konec koncev »mrtvo« pravo podobno kot je latinščina »mrtev« jezik?

Nisem imel posebnih težav pri opravljanju izpita. Predvsem se spomnim tega, da sem prvo stran učbenika, kjer so spisana vsa pravno relevatna zgodovinska dejstva o rimskem cesarstvu z vsemi pomembnimi ali nepomembnimi datumi, in sicer v najbolj drobnem tisku, ki je še berljiv, študiral kar mesec dni. Mislil sem, da je tudi na fakulteti tako kot v gimnaziji pri zgodovini, kjer smo morali poznati dobesedno vsako podrobnost iz učbenika. Pa sem se zmotil, a verjetno mi ta poglobljen študij ni škodil, koristil pa mi kaj dosti tudi ni. Saj veš, da je pozabljanje proces, ki je hitrejši od pomnenja. Je pa rimsko pravo pomembno za razumevanje tudi sedanjega prava, saj je imelo v celoti izdelan in kodificiran sistem pravnih norm s pravnimi instituti in sredstvi.

4. Za pravnike so govorili, da morajo imeti »zic leder« ne samo, da končajo študij, ampak tudi kasneje za pripravo na pravosodni izpit. Ali ti imaš ta »zic leder« in če, od kdaj?

Sem raje na nogah, kot na »zicu«. 🙂 Tudi študirati ali vsaj ponavljati se da na nogah. To je zlasti potrebno pred izpiti, še posebej pred pravosodnim. Slednji je izkušnja, ki si je ne bi želel več ponoviti. Na srečo, sem bil uspešen pri prvem poskusu. Mislim, da je izpit v takšni vsebini, kot se danes prakticira, tudi nepotreben. Prepričan sem, da tudi uspešno opravljen preizkus ni zagotovilo, da bo tisti, ki ga bo položil, usposobljen za tisto, za kar naj bi bil pravnik poklican. Poznam primer iz moje pisarne, kjer je, ne le po mojem mnenju pač pa tudi mnenju mojih odvetnic, kandidat po prvem neuspešno opravljenem poskusu, ki pa je v obdobju pripravništva briljiral, ne le v svojem prizadevanju ampak tudi v kvaliteti izdelanih pravnih sredstev, opustil namero, da bi ga ponavljal. Žal mi je zanj, za stroko, predvsem pa za prakso.

5. Po mojem mnenju je delo druga vrednota, ki sodi v sam vrh tvoje lestvice vrednot. Imam prav? Se ti zdi, da je ta vrednota lastna večini Slovencem in so na splošno Slovenci »pridni« ljudje?

Na prvo vprašanje je moj odgovor pritrdilen, na drugo pa nikalen. Če se ozreš okoli sebe, boš ugotovila, koliko je brezposelnih in v kakšnem znatnem obsegu je zaraščena plodna zemlja. Žal mi je časov, ko je Slovence krasila lastnost »pridnost«. V dobi mojega otroštva, ko je bila skoraj polna zaposlenost, so vsi zaposleni še popoldan po delovnem času delali. Ali so gradili svoje hiše ali pomagali graditi hiše prijateljem, obvezno pa so pomagali obdelovati zemljo svojih staršev ali starih staršev.

6. Nekaj let si bil zelo uspešen sodnik na gospodarskem oddelku celjskega sodišča. Kako to, da si se odločil, da zajadraš med odvetnike?

Ne vem, če sem bil tako uspešen, kot pa da sem bil takrat zelo mlad. Sodnik sem postal že pred danes določeno starostno mejo za sodnike, to je 30 let. Ker je obdobje podjetništva, ki se je začelo že v Jugoslaviji z Markovičevo vlado povzročilo situacijo, da so se moji vrstniki pričeli poslovno udejstvovati, sam pa kot sodnik z ženo asistentko na univerzi nisem mogel niti plačati poštenega zapitka, ko sem bil z njimi, kaj šele, da bi lahko razmišljal o lastnem stanovanju, pa četudi najemnem, sem se moral odločiti, da poskusim živeti na trgu. Odločitev, da se podam v negotovost svobodnega poklica, je bila tudi sugerirana s strani prijatelja Silvana, ki je v meni zaznal potencial. Ko je sam postal direktor v tistem času najuspešnejšega slovenskega podjetja, ni pozabil name, tako da mi je z izkazanim zaupanjem omogočil zastopanje njegove družbe. Začetki moje samostojne poti pa niso bili negotovi, saj sem že v obdobju odpovedi sodniški službi, ko sem čakal iztek odpovednega roka, pridobil številne ponudbe direktorjev še takrat družbeno pravnih oseb, saj je bilo zlasti njihovim računovodkinjam znano, da je moja prednost kot gospodarsko kazenskega sodnika razumevanje ne le kazenskega, ampak tudi gospodarskega prava.

7. Ali uživaš pri svojem delu? Bi se še enkrat odločil za isti študij? Katere primere najraje prevzameš in ti predstavljajo največji izziv?

Pri delu uživam in si ne znam predstavljati dneva brez poklicnega udejstvovanja. Rad imam primere, ki zahtevajo empatijo in razumevanje prava kot celote, ne pa zgolj nekaj, kar se »štanca« za stroškovnik.

8. Si katero stranko že zavrnil?

Ja, že kar nekaj. Ko med odvetnikom in stranko ni zaupanja ali ko je zaupanje izgubljeno, ni možno sodelovanje. Za uspeh je potrebno pristno razmerje. Ko tega ni, stranko odklonim ali pa ji odpovem že prevzeto pooblastilo.

9. V zadnjem času si zelo medijsko izpostavljen zaradi primera koroških dečkov. Ti medijska pozornost godi?

Izpostavljen je primer, ne pa jaz, posledično je izpostavljeno mogoče moje delo. Medijev nisem vešč, zato mi je sodelovanje z njimi v muko in breme. Menim pa, da je v korist babici in obema vnukoma. Medijski pritisk pospešuje reševanje predmetne zadeve. Danes sem prejel ugoditev svoji prošnji za prednostno obravnavanje babičine ustavne pritožbe, v kateri me ustavno sodišče obvešča, da bo zadevo obravnavalo prednostno v okviru predmetnih istovrstnih zadev. Menim, da je zapisanim razlogom pripomogla tudi medijska odzivnost zadeve in s tem izkazan interes javnosti. Da končam z besedami direktoric CSD in ministrice: »Koristi otrok to terjajo«. Dodam še, da je ta korist skladna s koristjo babice, saj vsi sodijo v isti dom.

10. V medijih zelo samozavestno, racionalno, všečno nastopaš. Tvoj nastop pred parlamentarno komisijo je bil vrhunski. Si bil na kakšnih tečajih medijskega nastopanja? Se za vsak nastop posebej pripravljaš?

Hvala ti za laskanje. Upam, da si iskrena, sam tako ne doživljam tega mojega pojavljanja, ki je povsem amatersko, saj se nikoli nisem izobraževal v tej smeri. Nastopi niso naštudirani, ampak so spontani in stihijski. Upam, da jih tudi ostali gledalci in poslušalci ocenjujejo vsaj z oceno zadostno.

11. Vse nas, državljane in davkoplačevalce, zgodba s koroškimi dečki močno razburja. V bistvu je država ugrabila vnuka babici in dedku. Sodna veja oblasti bo sicer odigrala svojo vlogo, ampak vmes bo minilo kar nekaj časa. Kako doživljaš primer kot odvetnik in kako kot človek?

Boli nemoč državljana, ko se kot Don Kihot bori z mlini na veter. Le odvetništvo, ki je del pravosodja, mu kot samostojna in neodvisna služba lahko pomaga in to spoznanje, zlasti da sem potreben, mi godi. Boli pa ne le brezčutnost, pač pa tudi sprenevedanje in strokovna nepodkovanost državnih uradnikov. Ta na koncu mora biti in bo sankcionirana.

12. Nikakor ne pristajam na logiko, da se lahko od nas (državljanov z volilno pravico) pooblaščeni in plačani (od davkoplačevalcev) uradniki samovoljno odločajo, kršijo zakon ali ga, kar je še huje, sploh ne poznajo. Se ti zdi primer samo izjema, ali potrjuje pravilo?

S tabo soglašam. Bojim pa se, da smo v stanju duha in dejanj, ko drugi deli tvojega zapisa štejejo za pravilo, zlasti kar se tiče zahtevnejših kazenskih zadev, kjer je laična javnost že opredeljena in želi »kri« (vdo), pa četudi dejanja, ki so očitana, nimajo niti vseh znakov zatrjevanih kaznivih dejanj, kaj šele, da bi dejansko bila dokazana. Seveda, sedaj ne govorim o koroških dečkih.

13. Dokler te nisem poznala, sem mislila, da sem zelo samodisciplinirana. Odkar te poznam, sem si vzela stran vsaj zelo, če ne že tudi prve štiri črke pridevnika. Ali sploh kdaj dovoliš samemu sebi, da kakšno stvar odložiš na jutri, si kakšen večer ne umiješ zob, si obuješ čevlje, ki niso zloščeni do popolnosti, in poješ dva kosa torte? Enkrat samkrat?

Po pravici povedano, si me zadela. Vendar v primerjavi s tabo ne odstopam tako zelo. Malce pretiravaš. Sva si kar podobna.

14. Sodim, da je formula za tvoj nedvoumni uspeh v življenju znanje + delo + samodisciplina + podpora najbližjih. Se motim? Sem kaj pozabila ali zapisala kaj preveč?

Uspeh v življenju je pojem, ki je vprašljiv. Po mojem je uspešen vsak, ki mu uspe živeti po svoje. Prizadevam si, da bi bil svoj, pa tudi mi veliko pomeni, da s tem ne ogrožam svojih najdražjih. Egoizem omejujem z ljubeznijo do Zlatke in Marcela, pa tudi širše rodbine ne želim prizadeti. Prepričan sem, da sorodstvo obligira in me torej zavezuje k prilagajanju svojih ravnanj. Zato je tudi v zgoraj zapisani koroški zadevi moje delovanje kar se moje vesti tiče čisto, ker sam menim, da tudi nečakinji, torej hčeri moje sestre Lilijane in svaka Maksa, to sta Sanja in Pia, sodita v mojo sfero delovanja. Zatorej toliko bolj prepričljivo (zaradi ponotranjenosti zgoraj zapisanega stališča) zagovarjam odločitev evropskega sodišča za človekove pravice, da v razmerje vnukov in starih staršev ne sme nihče posegati.

15. Na kak način skrbiš, da ostajaš v toku s časom, ohranjaš svojo vitko linijo, mladostnost in svežino? Roko na srce, če ne bi vedela, koliko si star, bi ti prisodila najmanj deset do dvajset let manj.

Sedaj pa se že hecaš z mano. Moje sošolke iz gimnazije so me na zadnji obletnici mature zastrašujoče karale glede na mojo sedanjo pojavo. Prepričevale so me, da sem zgrešil prostor, saj da obletnica, ki so jo v istem času proslavljali desetletje starejši maturanti v drugem prostoru istega hotela, pritiče moji podobi.

16. Želiš še karkoli povedati bralkam in bralcem bloga?

Berite in širite blog. Je najboljši, kar je ustvarjenega po 50 odtenkih sivega. 🙂

V PODZEMNEM SVETU MISKOLC – TAPOLCA

SnežanaKomentiraj

Damir, ki je blog obogatil s prispevki iz Avstralije in Indije, se je tokrat odpravil veliko bližje. Z avtom je odpotoval v sosednjo državo, na Madžarsko. Z zanimanjem sem prebrala njegov prispevek, ki je po mojem mnenju skoraj v celoti nastal na poti do Miskolc-Tapolca. Zanimivo, kaj vse med potjo razmišljajo moški. Prav tako me je presenetilo, da moški, ne samo da opazijo zavese, znajo celo določiti iz katerega časovnega obdobja izvirajo. Damir piše:

Za vse je kriva Mojca Mavec. Res je, če ne bi gledal njenega potopisnega prispevka, nikoli ne bi vedel, da ta podzemni svet hedonizma, uživanja, razvrata in omame sploh obstaja. Nikoli ne bi vedel da obstaja Miskolc -Tapolca.

Eno od najbolj razvpitih in popularnih turističnih mest, ena od največjih atrakcij na Madžarskem, zgodovinsko sega že v obdobje, ko so to področje naseljevali Slovani. Že takrat so koristili ta 150 metrov dolg, topli, podzemni svet vrelcev, za osvobajanje telesa in duha, in že takrat so ga potrebovali zaradi prekomernih adrenalinskih stresnih dogajanj vsakdanjika. Prvič je ta svet omenil Anonimus, notar in kronik madžarskega kralja Bele III., ki se je vedno podpisoval kot “P. dictus magister”. V svojem glavnem delu “Gesta Hungarorum”, ki ga je napisal v letih od 1200-1230 v latinščini, je opisoval vsa dogajanja v madžarski zgodovini, od začetkov 9. stoletja naprej, ko so Madžari , ki so bili po poreklu Ugrofinci, na čelu z Arpadom Velikim, prvim madžarskim vladarjem, začeli naseljevati to področja Balkana, današnje Madžarske. Temu znanemu kroniku, pisatelju, pomembni osebi madžarske zgodovine, ki ga v zgodovinskih spisih omenjajo kot Anonimusa, ker nikoli ni objavil svojega imena in priimka in je vedno vse spise podpisoval kot “P. dictus magister”, so postavili spomenik v čast, pomembnost in slavo v mestnem parku v Budimpešti.

Na poti v Miskolc – Tapolco nismo imeli občutka drugačnosti. Po tej zeleni deželi se kraljevsko pelješ po lepih novih avtocestah. Nekateri tudi več kot 130 km na uro, kolikor je omejitev hitrosti. Občasno se po obvoznicah ali zožitvah, dovoljena hitrost zmanjša na 110 km, ali manj, na 90 km na uro. Posebni železni loki čez cesto, ki so obdani z vsemogočimi kamerami in radarji, upočasnijo voznike na dovoljeno hitrost. Tako naenkrat nastanejo zastoji in vse se umiri, vsi začnejo voziti počasi, umirjeno, občutek imaš, da celo s strahom. Iz slovenske strani proti Budimpešti, v mesecu maju redko naletiš na kakšnega voznika. Verjetno so kasneje, v mesecih letnih dopustov junija, julija in avgusta nepregledne kolone, ko se iz držav bivšega vzhodnega bloka vsujejo na hrvaško morje, mogoče kdo tudi na slovensko morje. Takrat je verjetno zelo gost promet in vzhodnjaki s svojmi paradnimi zahodnimi znamkami avtomobilov, kažejo svoje še neizživete mačistične strasti, ko preizkušajo ceste in avtoceste  ferrariji, maseratiji, mercedesi, lamborginiji, rolce royci in seveda bmw-ji in audiji…. kot da bi avtocesta postala dirkalna steza voznikov formula ena.Tudi tukaj v Miskolc – Tapolcah, s ferrariji, ki bruhajo oglušujoči zvok, ker so brez dušilcev zvoka, da se jih sliši na daleč, surovo prehitevajo voznike ubogih trabantov, wartburgov, renaultov, hyundajev in hond ter jih v dirkaškem slogu steze formule ena, puščajo izmikajoče in uboge ob strani cestišča, daleč, daleč za sabo. In kdo je kriv, da se ne znajdejo, da so le pošteni uslužbenci, zdravniki, inženirji, pravniki in državni aparatčiki in ne izsiljevalci, zvodniki in narkodilerji.

Bolj se približuješ prestolnici Madžarske, Budimpešti, bolj narašča promet. Čeprav so obvoznice štiripasovnice, se promet na obvoznici tako zgosti, da se po polžje premikaš v koloni. Potem, ko se odcepiš proti Miškolcu, že mimo odcepa za Srbijo in Beograd, cesta postane spet bolj prazna in se lahko voziš po omejitvah 130 km na uro oziroma po ustaljenem pravilu upočasnitve ob kvadratnih lokih s kamerami in radarji, ki se vidijo od daleč. Še ena posebnost nadzora je na madžarskih avtocestah. To so avtovinjete. Najkrajša avtovinjeta je za 10 dni, stane okrog 13 evrov in se ne lepi na vetrobransko steklo. Na potrdilu mora biti pravilno napisana tvoja registrska oznaka, ki jo nadzorujejo z obcestnimi kamerami iz DARS-ovih avtomobilov. V kolikor te ne zaznajo na računalniku, ki stalno posodablja stanje, te ustavijo in oglobijo. Kazni so visoke in poučne. Zato potrdila o nakupu, z zapisano tvojo registrsko tablico, nikakor ne smeš izgubiti.

Tudi na Madžarskem kraljujejo privilegiji in kastna razslojenost. Pravila veljajo samo za navadne državljane, za tiste s ferrariji in podobnimi mrcinami to ne velja. Tukaj so oni globoko vkoreninjeni v oblast in politiko in so praktično v svojem oblaku prava in pravic. Tukaj denar, poznanstva, privilegiji in korupcija niso in verjetno nikoli ne bodo izkoreninjeni.

Ko vidiš in spoznaš Miškolc kot mesto, njegove prebivalce, njihov način oblačenja, “way of life”, imaš kljub vsej tej napredni tehnologiji in napredku v razvoju občutek, da se je vseeno tukaj čas ustavil. Kot da bi živeli v zgodovini, nekje pred dvajsetimi leti. Vse deluje kot v matrici “time has been frozen”. Oblačenje, življenje, hiše, fasade, vse je pod patino zgodovine, tudi nove hiše, lokali in restavracije, obarvane z barvo temnih petdesetih odtenkov sive, temno zelene, bordo in rjave. Lokali okrašeni z zavesami iz časov Habsburžanov, predvsem Marije Terezije. Z ničemer nisi impresioniran. Ni nobenega WAUUU efekta v arhitekturi, v mestu imaš občutek, kot da se sprehajaš mimo reke uniformnosti. Kljub evropski prisotnosti, Miškolc ne kaže nekega vznemirjenja, vse je tiho, mirno in kljub Lidlom, Hoferjem, Sparom in Shoping Cityju, ni občutiti potrošniške mrzlice, lokali samevajo, uslužbenci pa brez delovne vneme posedajo, se pogovarjajo ali stojijo nemo čakajoč stranke, ki jih ni in ni od nikoder. Kupna moč je očitno tukaj kljub visokim evropskim evro-cenam (na Madžarskem še nimajo evra) v hotelih, toplicah, restavracijah, trgovinah, na psu, je dobesedno ni. Kupna moč srednjega sloja, največjih masovnih potrošnikov, je v Miškolcah minimalna. Edini gostje v tukajšnjem hotelu Calimbra Wallnes, so Čehi, Slovaki, Poljaki in tu in tam kakšen Madžar. Nemcev in ostalih zahodnjaških gostov ni. Ljudje tavajo brez nasmeška na obrazu, redko te pogledajo v oči in se ti nasmehnejo, so brez zvedavih pogledov in večinoma zamišljeno gledajo v tla. Tudi pripadniki osebja hotela te čudno gledajo, se zadržano smejijo in so narejeno prijazni….. Ne vem kako to, a imaš občutek, kot da bi še vedno bila tajna služba na delu.

Potem pa podzemni hodniki, topla voda in resnični WAUUUU efekt podzemnega kopališča Tapolc. Po opravljeni formalnosti nakupa kart, preoblačenju v garderobi, se vzpneš na teraso, od koder je lep razgled na to podzemlje. Resnično zagledaš slike iz reklam za toplice, vidiš kamnite stene iz katerih teče izvirska topla voda, ki pada proti bazenu, ki se začne ob vznožju stene in vijugavo konča v podzemlju. Nato široki hodnik, napolnjen z vodo, ki vodi v globine zemeljskih katakomb, konča pa z velikim bazenom, ki je obdan z vijoličnimi lučmi, imitirajoč jamo pekel. Bazen je poln separejčkov, vdolbin in vijoličastih luči, ki bolj skrivajo kot razkrivajo in razgrejejo domišljijo do vrelišča. Je idealno mesto in zavetišče za zaljubljene, željne avantur in intimnega stiskanja. Tukaj nudijo tudi možnost nočnega kopanja, ki je cenejše. Poleg kopanja ponuja podzemni svet tudi savno. Za razliko od naših savn, je tukaj dovoljen vstop samo oblečenim in nikakor ne golim uporabnikom savne. Pod rjuho, ki jo dobiš za ogrniti v savni, moraš obvezno obleči kopalke…  Hja, še veliko je posebnosti, ki pa jih moraš doživeti, preizkusiti, občutiti in videti na lastne oči.

SODOBNI ROMAR

Snežana1 komentar

Ne vem, zakaj Zlatka povezuje Camino z mazohizmom. Si predstavlja romarja lačnega, mokrega, v blatu, s krvavimi žulji, kako se obnemogel šibi pod težo nahrbtnika? Daleč od tega, da bi bil sodobni romar mazohist. Sodobni romar je opremljen z vrhunsko športno opremo, prepoznavnih svetovnih znamk, ki ji dež, mraz in veter ne morejo do živega; z nepremočljivimi, a kljub temu zračnimi čevlji, s pelerinami z varjenimi šivi, skozi katere ne prodre niti kapljica, z brezšivnimi nogavicami, ki skoraj zagotovo ne delajo žuljev, če pa se kljub temu kakšen pojavi, ima sodoben romar pri roki obliže, s pomočjo katerih žulj čudežno izgine. Sodobni romar ima dovolj denarja, da uživa zadostne količine raznovrstne hrane, in dovolj osveščen, da ve, kakšne prehranske dodatke potrebuje ob povečanem telesnem naporu, in jih tudi dodaja v svojo romarsko prehrano. Sodobni romar spi v lepo urejenih albergih s čistimi kopalnicami in WCji, s sveže opranimi rjuhami in prevlekami za blazine. V albergih je tudi wi -fi . Nek Nemec je omenil, da je to nuja, saj je sodobnemu romarju “…wi- fi more important than fresh water”. Sodobni romarji nimajo trpečih obrazov, saj so si kar malo egoistično privoščili razkošje, lahko bi celo rekli pravo razvajanje. Zase so si vzeli najredkejšo dobrino v današnjem svetu – čas. In to kar mesec dni. Svojemu telesu so privoščili neomejeno gibanje v naravi, kar imamo ljudje že v genih. Sonce, voda, zrak, svoboda. Kaj pa še potrebujemo?

Na Caminu smo v večini dve starostni skupini romarjev: mladi, še brez otrok, po končanem faksu in starejši, z že odraslimi otroki. Prvi želijo razmisliti, kaj si sploh želijo v življenju, preden si ustvarijo svojo materialno eksistenco in družino, vmesna generacija z malimi otroki manjka, starejši pa si vzamejo čas za predah. Seveda je kar nekaj izjem. Eno smo srečali tudi mi, mlado romarko iz Nemčije s svojim sinkom Henrikom, ki ga po Caminu vozi z vozičkom.

image

Na Caminu si vzameš čas za premislek. Tako skrbno, kot sem premislila, kaj bom vzela s seboj na Camino, tako skrbno je potrebno razmisliti, kaj tovoriš v svojem nahrbtniku skozi življenje. Narediti je treba selekcijo med vso to navlako, ki se je sčasoma nabrala in za katero včasih sploh ne veš, od kje se je vzela. Že ko se pripravljaš na Camino, ugotoviš, da sploh ne potrebuješ veliko stvari. Vendar morajo biti skrbno izbrane. Posvetiš se kvaliteti, ne kvantiteti. Telesu privoščiš gibanje, svojim čutilom dovoliš čutiti, možgane prestaviš v prosti tek. In se predaš Poti.

Sodobni romarji smo povezani. Povezuje nas klic Camina in povezuje nas to, da smo ga poslušali in naredili prvi korak. Vsi pa upamo, da nas bo sprejel. In nas ne bo izpljunil že pred koncem. Ali obdržal za vedno. To se je žal zgodilo našemu sorojaku pred sedmimi dnevi. Včeraj smo naleteli na križ z njegovim obeležjem na koncu vzpona pred vasico Lorca. V albergu so nam povedali, da je umrl v trenutku, tako da mu romarji, ki so bili za njim, niso mogli pomagati. Na včerajšnji dan bi praznoval 60 let. Na križ smo privezali slovensko zastavo. Verjetno je prvi Slovenec, ki ga je Camino obdržal za vedno.

image

PIRENEJI

Snežana1 komentar

Herkul je bil v bistvu tragična oseba. Plod Zeusovega prešuštništva, izpostavljen Herini jezi, ki je srdito branila pravice svojih zakonskih otrok.

In kakšno imaš lahko življenje, če si na milost in nemilost izpostavljen vrhovni boginji? Težko seveda. Opraviti je moral dvanajst težkih del. In pri enem izmed njih je zlorabil gostoljubje na najhujši možni način. V njem je prevladala njegova temna stran, posilil je hčer kralja, ki mu je ponudil zatočišče, lepo Pyrene. In gorja s tem še ni bilo konec. Nesrečna Pyrene je zanosila in rodila kačo. Zgrožena nad dogodkom je pobegnila v gozd, kjer so jo raztrgale divje zveri. Ko je Herkul našel njene ostanke, je padel v neutolažljiv jok. Začel je grmaditi skale, da bi za Pyrene izgradil grobnico. Nagrmadil je pravo gorovje. Od narave je zahteval, da žaluje z njim in ohrani njeno ime. Ta silen junak je s srce parajočim glasom vpil od obupa : “Pyrene, Pyrene….” in od nagrmadenih skal je donel odmev: ” Pyrene, Pyrene…” Ta kup nagrmadenega skalovja, v bistvu gorovje, je do danes ohranilo njeno ime. Pireneji. Skalna pregrada, ki loči Iberski polotok od ostale Evrope. Skalna pregrada, ki loči Francijo od Španije.
Preko Pirenejev so romali romarji pred našim štetjem in romajo v našem štetju. Ob njihovem vznožju na francoski strani je Saint Jean Pied de Port, ki je izhodišče Jakobove poti, ki jo imenujejo tudi Camino Frances. Od tu se vzpneš v najnapornejši dan Camina, saj prvi dan opraviš največji vzpon celotne poti.

Nadaljujte z branjem→

ZRCALCE, ZRCALCE NA STENI POVEJ…

SnežanaKomentiraj

Damir v njegovem zadnjem prispevku iz Indije piše o tem, da odgovor na vprašanje “Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej ? ” zagotovo pozna maharadža.

Zlati trikotnik Indije. Delhi, Agra in Džaipur. Tako kot imata Delhi in Agra, tako ima tudi Rožnato mesto svoje pravljice. Rožnata barva Rožnatega mesta v deželi Radžastan, pomeni neizmerno dobrodošlico gostu. S to barvo pokažejo, da so vas veseli, da vas cenijo, ker prihajate k njim v Džaipur kot gost, kot turist, kot prijatelj. Čeprav je mesto zaradi enotnega odtenka te sveže rožnate barve drugačno kot Agra in Delhi, je poskočno (podobno kot kultni Pink Panter iz risanke), vihravo, navihano, polno templjev, rezidenc, svečano in kičasto, polno oblečenih slonov, iz košar in ob piščali plesočih kober, šahovih skritih soban, hodnikov in haremov, soban z ogledali…., istočasno pa grozljivo umazano. Umazanija je kljub svežini rožnate barve, ki jo obdaja, ravno tako del kulturološke enotnosti Indije, njihovega načina življenja, pojmovanja, filozofije in njihov zaščitni znak. Čista, sveža in brezmadežna je edino rožnata barva hiš, ograj, džamij, minaretov in rezidenc.

Džaipur je glavno mesto indijske zvezne države Radžastan. Od New Delhija je oddaljen približno 200 kilometrov. Do njega prideš po “avtocesti” iz Agre ali Delhija. Avtoceste so spet ena posebnost Indije. Imajo vse značilnosti avtocest v evropskem merilu, z dvema pasovoma v eno smer in dvema pasovoma v nasprotno smer, oznake in prometni znaki pa so indijska posebnost. Zaščitnih ograj ob avtocesti ni, prav tako avtoceste prečkajo vse lokalne in stranske ceste. Tudi krave, ovce, prašiči in kokoši okoliških kmetov, ki iščejo priboljške, se lahko vključijo v promet in se znajdejo na poti avtomobilov. To nobenega ne moti. Avtomobili vozijo po levi strani (angleški vpliv) in da je zmeda še večja, se vozniki sporazumevajo z rokami, z žvižgi, s trobljami , mahanjem z roko, asistenti voznikov (obvezen pogoj), ki se nagibajo skozi okna, celo do pasu, mahajo, ustavljajo voznike nasproti vozečih avtomobilov…..skratka, imajo svoja nepisana pravila, ki jih samo oni poznajo.  Obcestnih motelov je na pretek in imaš občutek, da vsi, ki so si s podkupnino ali kako drugače, priborili možnost, da ga zgradijo, to počnejo počasi, leno in brez načrta. Veliko jih je šele v začetnih fazah gradnje in samo peščica motelov dejansko obratuje. Imaš občutek, da bo avtocesta kmalu postala ulica motelov.  Policajev pa mrgoli, na vsakem vogalu ustavljajo avtomobile samo z mahanjem rok in ne s fluorescentnim stop znakom, enostavno jih pokličejo k sebi s kazalcem ali z roko. Vozniki se morajo ustaviti, sicer jih peljejo v zapor, iz katerega redko pridejo živi. Njihovi zapori imajo posebne pogoje bivanja, ki sodijo malo še v prazgodovino, malo pa v sredino 16. stoletja in v katerih se ne želi videti nobeden. Cena takšnega policijskega ustavljanja je odvisna v marsičem tudi od pogajanj med “osumljencem” in oblastjo, vendar vedno in zmeraj, določen kup denarja, na črno konča pri policajih v žepu. Zato se tam splača biti policaj. Policaji so bogata kasta Indijcev.

V Džaipurju je več posebnih palač. Znamenita Hawa Mahal, City Palace Džaipur, Amer Fort v centru mesta, ob glavni roza ulici, podobna piramidi, z značilnim velikim zidnim ekranom (high screen wall),  zgrajena tako, da so vse kraljeve soproge in ostale priležnice harema imele čudovit razgled na glavno cesto, procesije, kolone, festivalne povorke, vojake ob vrnitvi iz zmag ali porazov. Občudovale so jih, same pa niso bile videne. Pred pogledi so jih ščitile posebne rešetke, ki so jih zakrivale. Bila je zgrajena leta 1799. Dal jo je zgraditi maharadža Sawai Pratap Sing, ki je bil vnuk maharadže Sawai Jai Singh II.,  ustanovitelja Džaipurja.

Nekoliko izven Džaipurja, na hribčku nad mestom, se nahaja čudovita utrdba, bivališče dinastije Rajput Maharajas. Do tega lepega mesta po hribčku navzgor jahaš na hrbtu slonov, ki se leno pozibavajo v svojem vsemogočnem, tihem ritmu, ogromni, lepi, počasni, pihajo, mahajo s svojim dolgim rilcem, ki te bežno poboža po nogah in te včasih z njim tudi popljuje. Vse živali so ženskega spola, zaradi svoje umirjenosti in stabilnega značaja. S sloni moškega spola je samo križ. Enkrat na leto imajo nekontroliran izbruh testosterona, ki je lahko poguben za vse. Če ne zadovoljijo sle in ne poljubijo najmanj pet ženk, podivjajo in pomendrajo, pobijejo in porušijo, vse kar jim je na poti. Tako neizmerna in nevarna je njihova moška narava. Za velikimi ušesi imajo te ženske “voznika” upravljalca, goniča slonov, ki nič ne reče, samo s palico požene slonico, zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Na dvorišču palače Amer Fort razjahajo in te spustijo na tla. Utrdba je prepolna velikih soban z razgledom na Rožnato mesto in na poseben otoček v sredini reke, ki zgleda kot jezero,  in parka, ki je posebnost mesta Džaipur. Svetovno znan, s simetrično posajenimi vrtnicami, grmičevjem  in jasminom.

Ja, lep je ta otoček, ki svojo lepoto razkriva, in lepa je ta utrdba, ki svojo lepoto zakriva. Znotraj debelih sten skriva soproge, konkubine in priležnice, ki se v palači sprašujejo o svoji lepoti. Na ta svoja vprašanja pa dobijo tudi odgovore. Živijo dobesedno v zrcalnih sobanah. Sobane so z zrcali obdane v celoti. Stene, stropi, tla, vse. Znamenite, svetovno znane sobane z ogledali. Prebivalke teh soban se z zrcali pogovarjajo, se v njih opazujejo in jih sprašujejo: ” Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej ? ” Maharadža je odgovor na to vprašanje vsekakor poznal.

BOJANA VRANJEK IN CAMINO

SnežanaKomentiraj

Na dan, ko sem kupila letalske karte Dunaj – Madrid – Biarritz, da bi s taxijem šla iz francoskega Biarritza do železniške postaje v Bayonnu, da bi z vlakom prispela v Saint Jean Pied de Port, izhodišča Francoske poti po Caminu, sem na Facebooku zagledala povabilo na dogodek od moje FB prijateljice Bojane Vranjek ( sploh nisem vedela kdo je to, niti kako je postala moja FB prijateljica), na predstavitev njene pravkar izšle knjige Camino, mistika neVidnega sveta. In ker sem brala Pse, sem vedela, da je ozadje vseh naključij načrt, ozadje vseh načrtov pa naključje, zato sem se v trenutku zavedla, da je to pač del mojega načrta Camino, ki mi ga je zasnovalo Življenje samo in se dogodka udeležila.

ee5a912d35aa5c36a356140e726fa1bbNa predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjenordečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj smo spoznali, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Na začetku njene poti je bila grozno nepraktična in nepripravljena, enostavno se ni spomnila najpreprostejših stvari: da bi si nogo v kateri se ji je pojavila bolečina oskrbela z elastičnim povojem, ki ga je imela v nahrbtniku, zjutraj ni šla pravi čas na pot, tako da jo je pri prečkanju Pirenejev ujela tema, ko ni mogla prebrati napisa na smerokazu, se ni spomnila, da  bi si nadela očala in ga prebrala, celo ko je lačna pogledovala v polne krožnike gostov v hotelu, se ni spomnila, da bi si lahko hrano naročila, saj je denar imela. AAEAAQAAAAAAAAKWAAAAJGI5YjBjMmYzLThhNzctNDg4My04YzlmLWQxZDcyMmE1NWVkNgNekako sem sklepala, da je bilo temu tako, ker se je sama odpravila na pot v tujino, jezika ni znala, močno pa se je zanašala na to, da bo za vse poskrbel Camino. Sama sem prepričana, da so ljudje na Caminu tisti, ki za vse poskrbijo, ne Camino sam. Mogoče samo v toliko, da ti pošlje prave ljudi v pravem času. In tako je Bojani poslal druge romarje, ki so ji obvezali boleče koleno z elastičnim povojem, da je pot lahko nadaljevala, ji dal sposobnost, da se je s kaminščino sporazumela v gostilni, da ne je zelenjave in si naročila mesni meni. O kaminščini (mislim, da sem pri njej prvič naletela na ta izraz) pravi: “S slovenščino ne prideš tukaj nikamor, takoj, ko pa po koroško kaj rečem, pa vsi vse razumejo. Govorica telesa je namreč tista, ki pretvori besede v razumljivost. Šele tukaj na Caminu sem se začela zavedati, kako zelo zgovorna je telesna govorica in kaj vse povedo oči.” Camino ji je dal védenje, da moraš zase in za svoje potrebe poskrbeti sam. Je pa res, da imaš na Caminu eno veliko prednost – brezpogojno lahko računaš na pomoč soromarjev. Poleg tega soljudje mnogo prej opazijo naše težave kot mi sami. Vse to pa za življenje v domačem okolju, ne moremo trditi. Slovenci nikakor pred samostalnik pomoč ne pritikamo besede sosedska, verjetno pa nam je ob besedi zavist, že v gene vcepljena asociacija na soseda. camino - 1

Po prečkanju Pirenejev je Bojana začela malo bolj smelo korakati. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, ti znanilci sprememb in transformacije, sporočali in potrjevali, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Nekje proti koncu knjige tudi zapiše: ” Z vsakim korakom, ki ga naredim proti Santiagu, imam občutek, da čistim kaj iz svoje preteklosti in delam prostor novemu. Fizično se čuti menjava energije.”

Bojana si je vzela čas za pot, ni hitela po vnaprej začrtanem časovnem planu, kot sama večkrat pravi, ker ne odobrava načina romanja po Caminu, ko samo hitiš od točke A do točke B, brez da bi užival v sami poti. Naredila je več ovinkov, da je doživela največ, kar ji je Camino lahko dal. Ni ji bilo težko prehoditi  dodatnih pet kilometrov , da je prišla do templjarske cerkve Svete Marije Eunatske, ki stoji na eni izmed treh najmočnejših energijskih točk na Caminu. Postala je tudi pri naslednji močni energetski točki, osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcroni. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stebrov vhodnih vrat tako vroč in drugi tako zelo hladen. Tudi Bojano so podobno kot druge romarje, na poti pogosto oblivale solze, tako pogosto, da je prišla do zaključka, da če solze res pomagajo opuščati staro energijo, ki je v nas, potem se je že nekajkrat popolnoma renovirala oziroma regenerirala.

Deveti dan hoje je v Viani doživeja deja vu, imela je občutek, da se je po par stoletjih vrnila domov. Obiskala je tudi cerkev Milagro de la Luz, Čudež luči, kamor so dolga stoletja romale ženske, ki niso mogle zanositi, po obisku cerkve pa se jim je želja po materinstvu uresničila. V knjigi nam tudi razloži čudež iz cerkve Sv. Antona, skozi katero je danes speljana cesta, pred stoletji pa je bilo tu zavetišče za romarje, kateremu so pripisovali čudežno moč, ker so za ergotizmom oboleli romarji tukaj ozdraveli, čeprav je bila bolezen smrtna. Tukaj so namreč jedli kruh iz pšenične moke, ne iz ržene, tako kot doma. V rženi moki je bilo predvsem v slabi letini veliko gliv rženih rožičkov, ki so povzročali zastrupitev in smrt, z romanjem v kraje kjer so jedli pšenično moko, pa so posledično čudežno ozdraveli.

0gR50aam
Na Jakobovi poti

Med potjo je opazovala črede ovac, kako se stiskajo druga ob drugo in gledajo v tla, saj brezpogojno zaupajo soovcam, da jih peljejo v pravo smer. To ji da ravnilo, da povleče vzporednico z ljudmi, ki prav tako brez premisleka in logike oponašamo drug drugega. Verjetno je s tem mislila na čredni nagon. Opozori nas na dvanajst kilometrov kot svinčnik ravne makadamske ceste, ki se imenuje Via Aquitana. Po tej poti so Rimljani prevažali zlato iz rudnikov Las Medulas iz Astorge v Bordeaux. Za romarja je mučna v neusmiljeni pripeki saj celotna razdalja ne premore niti enega drevesa.  Dvanajst kilometrov popolnoma enolične pokrajine se vleče kot, da bi jih imela deset krat več. Via Aquitano prečka več stoletij stara živinska pašna pot Canada Real Leonesa, ki  vodi iz Andaluzije do severnega dela province Leon. Že od 12. stoletja obstajajo takšne pašne poti po vsej Španiji in jih deloma še vedno uporabljajo.

Tudi Bojana je na Caminu spoznala, da karkoli narediš, dobiš hitro povrnjeno. Tega se sicer zavedamo vsi in to vsepovsod, ampak v vseh knjigah, ki sem jih do sedaj o Caminu prebrala (mislim, da se jih je do sedaj nabralo že dvanajst), je izpostavljeno, da se ta reakcija zgodi zelo hitro. Tako dobra kot slaba. Kar mi je všeč, ker doma imam občutek, da plačujem račune še iz kakšnih prejšnjih življenj 🙂  Bojana pravi ( tudi ona je pred odhodom prebrala veliko knjig o Jakobovi poti), da nobena knjiga ne more nadomestiti lastne izkušnje. To me veseli, ker pomeni, da ne bom na Caminu dnevno doživljala knjižni deja vu oziroma že videno, bolj točno, že prebrano.

Bojana mi je v knjigi razkrila, da se je  Vilafranca  v srednjem veku imenovala tudi mala Compostela, saj je bila že od nekdaj kraj izbrisa vseh preteklih grehov. Tisti, ki od tu niso mogli nadaljevati poti, so na stopnicah vrat Puerta del Pedron ( milostna vrata ), prejeli enak odpustek kot na apostolovem grobu. Na ta način je bila Vilafranca že stoletja mejnik med preteklostjo in prihodnostjo.

V Santiagu di Compostela je v katedrali trikrat z glavo potrkala po Mateovi glavi, da bi se nalezla njegove modrosti. Potem je Pot peš nadaljevala do konca sveta, do Finisterre, kjer jo je prevzela evforija doživetja in kjer je simbolično zažgala svoja romarska oblačila.

In kaj nam Bojana sporoča? Preprosto – naj ne omahujemo in naredimo prvi korak v neznano: “Kako enostavno je pravzaprav doseči cilje, le ljudje preveč oklevamo s tistim prvim korakom, ki bi ga morali narediti, ” in : “Lažje nam je iti nazaj ali ostati na mestu kot pa iti v neznano, čeprav nas tam čaka nekaj boljšega.”

TADŽ MAHAL – PRAVLJICA O VELIKI LJUBEZNI

Snežana1 komentar

Damir se je pri Tadž Mahalu, simbolu večne ljubezni, zavedel, da je prava ljubezen nad življenjem in smrtjo, nad prepirom, oblastjo in uničenjem, da je prava ljubezen večna in neminljiva. Piše:

Tadž Mahal, indijski arhitekturni presežek, biser svetovne kulturne dediščine, je neverjetna arhitekturna mojstrovina. Skonstruiran z vsemi mogočimi geometrijskimi simetrijami in proporci zlatega reza, naštudiranimi iz strani takratnih velikih arhitektov, matematikov in astronomov, ustvarja popoln videz, ne glede na to, iz katerega kota ga opazuješ. Optično se oddaljuje, če se mu fizično približuješ in približuje se, če se od njega fizično oddaljuješ. Igra zapeljevanja med moškim in žensko. Obdan je s posebnim belim indijskim, Makaronas marmorjem, ki se obnaša kot granit, saj je trd, nepropusten za vodo, odporen na plesen in rjo. Na soncu se sveti v vseh odtenkih sončne svetlobe, od zlate do mavrične, obsijan s senco pa kraljuje v vseh petdesetih odtenkih sive, ki se spreminjajo glede na kot pogleda. Včasih je popolnoma svetel, včasih temen, potem je zlat, bleščeč, rožnat, srebrn, vedno je nežen, zmeraj občudovan. Z različno svetlobo, s sončno ali temno, spreminja razpoloženja kakor ženska. Posebnost te mojstrovine iz davnih časov, so štirje minareti, molilni stolpi, ki okvirjajo grobnico. Vsi minareti so malo odmaknjeni izven rastra. Podobno kot konstruktorje znamenitega poševnega stolpa v Pisi, je tudi konstruktorje minaretov Tadž Mahala, k temu gnala previdnost. Mojstrovina je namreč zgrajena na potresnem območju Agre. Ob potresnem sunku bi se lahko minareti podrli, saj se je to pogosto dogajalo z visokimi stavbami tistega časa, ko so Tadž Mahal konstruirali. Ker so bili minareti rahlo nagnjeni, njihov material pri morebitnem rušenju ne bi poškodoval glavne zgradbe, kupolo in telo Tadž Mahala. Spomenik večnosti bi tako ostal nepoškodovan in cel.

Kakor v pravljicah Bollywooda, tudi lepota geometrijskih simetrij, proporcev in oblik govori, da je Tadž Mahal popolnoma drug, prav tako pravljični svet Indije, vendar opredmeten v mojstrovini, resničen in stvaren. Zamislil si ga je nekdo, ki si je to lahko privoščil, šah Džahan, vladar imperator z neizmerno močjo in bogastvom, v spomin svoji tretji ženi, ki mu je rodila štirinajst otrok in jo je neizmerno ljubil. Zadnjega, štirinajstega otroka naj bi mu rodila na bojnem polju, med osvajalno vojno. Kot v bollywoodski pravljici jo je na smrtni postelji, po porodu, med njenimi zadnjimi izdihljaji, stokajočo, v trenutkih, ko duša zapušča telo, vso bledo, milostno vprašal po njeni zadnji želji. Ona mu je počasi,  s komaj premikajočimi ustnicami, skromno odgovorila, da je nima. On je kljub temu vztrajal, moledoval in jokal. Objel jo je, si v naročje položil njeno umirajočo glavo in k njenemu obrazu primaknil svoj, od hlipajočih solz namočen obraz, moledujoče in jo ponovno, z vso močjo ljubezni, poprosil naj mu izda njeno zadnjo željo. Potem je zaslišal šepet njenega šibkega glasu, ki je drhteče odgovoril, da je njena zadnja želja, da bi skrbno vzgajal njunih štirinajst otrok, v spomin na njo in njuno večno ljubezen pa naj zgradi majhen mavzolej v senci dreves, da jo bo lahko vedno imel pri sebi in v srcu. Ko mu bo najtežje v življenju, naj pride na njen grob, se ji izjoka in izpove. Potem je prenehala dihati. Telo se ji je skrčilo v zadnjem smrtnem krču. Obrnila je lice proti svojem ljubljenem in ga nemo pogledala. Takrat je spoznal, da je njeno srce prenehalo biti, da je duša zapustila telo za vedno. Spoznal je, da je umrla, da je ne bo več, da je ostal sam. Ves žalosten, ganjen, prizadet in razvrvan od bolečin je jokal dolgo, dolgo v noč. Hlipajoč glas in njegov jok naj bi se slišal kilometre daleč. V spomin na njo in njuno večno ljubezen, je dal zgraditi mogočen tempelj, mavzolej, v katerem bosta pokopana oba in v katerem bosta lahko ostala za vedno skupaj. Poimenoval ga je Tadž Mahal, kar v prevodu pomeni moja ljubezen. Stvaritev je bila dokončana še za njegovega življenja. Sam je ukazal, da se vsem gradbenikom, umetnikom, arhitektom, matematikom in astronomom odsekajo roke, da podobne mojstrovine ne bi mogli ustvariti nikoli več. In tako je tudi bilo. Kljub velikemu številu potomcev, se ni mogel obdržati na oblasti do konca svojih dni, ampak so mu, kakor se to pogosto zgodi,  to onemogočili lastni otroci, ki so se med sabo, v krutih dvornih spletkah, pobijali za oblast. Obdržal se je samo najstarejši sin, ki je v bistvu pospravil ostale konkurente, brate in sestre, očeta pa je dal zapreti v zapor, kjer je tudi umrl. Na koncu so ga le položili ob njegovo Tadž Mahal, kjer sta skupaj danes in v večnosti.
Množice iz celega sveta drvijo gledat ta resnično krasen spomenik, ki je posebnost Indije in ena od najlepših stvaritev, ki jo Indija premore.

Je pod strogo zaščito policije in civilnih varnostnikov. Celoten postopek varnostnih ukrepov je dokaj zapleten. Do spomenika prideš samo z njihovimi električnimi avtobusi. Podrobno pregledajo torbe, žepe in te tudi pretipajo. Tadž Mahal, ponos Indijcev, so poskušali razstreliti že večkrat. Indijci so jezni na Afganistance in Pakistance, ker se od tam rekrutirajo teroristične skupine, ki jih pošiljajo vsepovsod po Indiji. Po teh poteh so tudi v preteklem obdobju zgodovine potekali vdori osvajalcev, konkvistadorjev in zavojevalcev, ki so bili njihov večni sovražnik. Tako je tudi zdaj. Indija je večnacionalna država, ki je zedinjena in enotna, pa vendar so še vedno tendence različnih vej muslimanske vere, da bi jo ponovno razdelile. Vse, prav vse sedanje vere, izhajajo iz enotne in prvotno ene muslimanske vere. So kot razdeljeni bratje, ki se bojujejo za oblast. Zato poskušajo uničiti Tadž Mahal, simbol večne ljubezni, pri tem pa se ne zavedajo, da je prava ljubezen nad življenjem in smrtjo, nad prepirom, oblastjo in uničenjem, da je edino ljubezen močna, enotna, in neminljiva.

INDIJA NA PLANETU BOLLYWOOD

SnežanaKomentiraj

Damirja je Indija presunila. Sprašuje se, koliko je, oziroma ali sploh je, v Indiji ohranjeno človekovo dostojanstvo.

Znameniti templji Indije, hoteli višjega razreda in nacionalni parki, ne samo v Delhiju in Agri, ampak vsepovsod po Indiji, so za nas Evropejce, edina sorazmerno spodobna mesta, kjer je svoboda in človeško dostojanstvo, na zadovoljivem nivoju. Če bi želeli tukaj živeti pod evropskimi pogoji, bi morali imeti obilico denarja. Potrebovali bi zaseben vhod v hišo – vilo, skozi visoka železna vrata, parcelo ograjeno z visoko zidano ograjo, osebno varovanje 24 ur na dan, vsaj pet služabnikov za vsakdanja opravila ( vrtnarja, kuharja, sobarico, čistilko, osebnega nakupovalca…..) in ne vem kaj še vse. Drugače povedano; po naporni, resnični, kulturološko življenjski brutalnosti Indije, si bi vsak prebivalec evropskega kontinenta edino na teh, posebnih, kraljevskih in tempeljskih mestih, lahko odpočil vsa svoja organska čutila: oči, vonj, sluh, okus, otip, duh in telo. Vse drugo, vse ostalo, pa bi bilo brutalno surovo, nizkotno, nevredno človeškega življenja. Ni vredno truda, da bi vse to opisal, saj ne vem, če bi zmogel poiskati prave besede, kako nizko, globoko in ponižujoče, lahko zabrede človek. Ko vse to vidiš, se sprašuješ,  ali je to tisto najnižje dno človeštva, ali se je mogoče znajti še globlje. Od suženjstva, tepeža in pretepanja s palicami, posiljevanja, prostitucije, umorov po naročilu, izsiljevanja, policijske represije, diktature, ton smeti in umazanije…., do spanja pod vedrim nebom, v blatu, v mulju, do prosjačenja, življenja v in pod ruševinami, v smeteh in na grobovih, na posušenem kravjem dreku…., v vseh mogočih luknjah, do opravljanja velike in male potrebe, javno, kjerkoli in kadarkoli, do vseh ostudnosti, od katerih se ti lahko samo obrne želodec, da lahko bruhaš, padeš v nezavest, ali se ti enostavno odtrga.

Tukaj vlada kuga in kolera, lepra, hemoragična mrzlica, malarija, denga, tifus, hepatitisi, HIV…, po moje tudi ebola in bog si ga vedi, če ne bo bog poslal, ali je celo že, še kakšno novo kužno bolezen, še učinkovitejšo, da bo ja pobila vse te reveže, ki živijo človeka nedostojno življenje, v mukah, ponižani, razčlovečeni, huje kot živali, ki nemo tavajo po cesti, mučeni in izmučeni, počasi umirajoč v grozljivih mukah lakote, posiljevanja, pretepanja, bolezni in stradanja…… Ja, če je podoba pekla v krščanstvu simbol groze trpljenja in muk, potem pekel ni tisto najhujše, kar človeka lahko doleti. Z veseljem bi bil vsak raje obsojen na pekel krščanske ideologije, kot na življenje tukaj v Indiji, v tej kastni ideologiji. Tukaj je vse najhujše od najhujšega. To moraš kot nem opazovalec, z varne razdalje, videti na svoje oči, kot smo mi, iz avtobusa…… ohhhhhh!
Ja to je v bistvu Indija. Vendar kljub tej brutalni nizkotnosti, temu grozljivemu življenju, ni ubito dostojanstvo Indijcev. Kot, da bi s svojim pravljičnim videzom, kljubovali tej Sodomi in Gomori. Njihov čudovit način oblačenja, njihov zunanji videz, je kot nekakšen feniks, ki se dviguje iz pepela, te prekrasne ženske obleke, v prekrasnih živih barvah, so kot puščavske rože,  bleščeče kot bugenvilija, različno živih barv. Dvigujejo se nad to nečlovečnostjo in bedo. Lepega videza, črne, zavite v svoje pisane sarije, kot manekenke ponosno hodijo po vsej umazaniji svojega življenja in paradoksalno kažejo to kontrastnost, kot da bi živele drugje, na drugem, čistem in urejenem planetu, ne tukaj, v brutalni resnici Indije. Kot da bi se sprehajale po pravljicah Bollywooda, v nekem drugem, neresničnem okolju. Kot, da bi že bile, reinkarnacija po reinkarnaciji.

Tudi moški, z vso svojo enostavnostjo v oblačenju, z belimi tunikami, raznimi svetlečimi hlačami in srajcami, z brado, s turbanom na glavi, se ravno tako dvigujejo nad to realnostjo. Kakor, da skupaj z ženskim prebivalstvom, vsem in tudi sebi sporočajo, da to življenje na zemlji za njih ni pomembno, da so in tudi živijo nekje drugje, v nekem drugem, paralelnem, srečnem času, času naših sanj. Pomembno je, da so lepo oblečeni. Kot, da se po prostorih, ulicah in hodnikih, sprehajajo začasno, ker bodo kmalu po smrti prešli v drugo obliko življenja, zato jim ni do lepega, čistega, urejenega materialnega in moralnega okolja. Živijo tukaj, na Zemlji, kjer začasno trpijo, vendar jim ni težko, saj kmalu, zelo kmalu, pričakujejo novo, duhovno in reinkarnirano življenje. Živijo za in v filmih Bollywooda. Hja, tudi to, in predvsem to, je Indija.

DELHI IN SYDNEYJSKA OPERA

SnežanaKomentiraj

Damir, ki je blog 50 odtenkov življenja obogatil s svojim doživljanjem Avstralije, je tokrat odletel v Indijo. In vlekel vzporednice med obema celinama. Iz vozlišča sveta, Dohe, je odletel na eno in drugo celino. In v New Delhiju našel sydneyjsko operno hišo. Damir piše:

Qr218, Doha, Qr 564, še tri ure in pol leta nas loči od letališča Indire Gandhi v New Delhiju v Indiji. V Dohi smo bili pred par meseci, ko smo potovali v Avstralijo. Vse me še spominja na  takratni prestop na letalo za Melbourne. Vse gre po istem postopku. Imamo uro in pol prostega časa (transfer time), ki  smo ga tudi tokrat porabili za sprehod med luksuznimi trgovinami, obdanimi s pisanim marmorjem in granitom katarskega letališča. Po ogledu razporeda leta, me je začela skrbeti vrnitev domov, čeprav se bomo vračali šele čez osem dni. Takrat bomo imeli zelo malo časa za prestop, manj kot smo ga imeli pri vračanju iz Avstralije, ko smo imeli na razpolago celih 50 minut, pa smo komaj ujeli letalo za Zagreb. Če ne bi tri kilometrsko razdaljo do gate-a, skozi katerega se nam je odpirala pot domov, pretekli, bi odletelo brez nas. Tekli smo petnajst minut, razporejeni  na dvestometrsko razdaljo, da se ne bi izgubili. Prvi, ki  je pritekel do gate-a, je prepričal osebje, da so počakali na ostala dva. Čez osem dni bomo imeli pri vrnitvi iz Indije samo 30 minut. Kako bo takrat? Bomo zamudili ali nas bodo počakali, ker smo dokaj velika skupina šestindvajsetih? Lets wait, for reasonable suprise.

Pravijo, da je New Delhi 22 milijonsko mesto, čeprav pravih podatkov o resničnem številu prebivalcev nimajo. Kot v vseh deželah tretjega sveta, je tudi tukaj povprečna gostota prebivalstva skoraj “2 prebivalca na cm2 ” površine :-). Dobesedno nimajo kje stati, bivati in živeti. Indija je država z 1,3 milijarde prebivalcev, je na drugem mestu po velikosti v svetu, takoj za Kitajsko. Po površini je na sedmem mestu. Drenjanje je nepopisno. Vsak kotiček zemlje, tal, pokopališč, kanalizacije, mostov, ulic, avtomobilov……., dobesedno vse je zasedeno. Tam ni zapuščenih hiš in avtomobilov, vse je okupirano, čeprav ne služi svojemu prvotnemu namenu. Glede na njihov način življenja in bivanja so bili prav gotovo inspiracija za film Dead man walking. Ljudsko življenje ne pomeni nič. Vsak zaposleni ima svojega asistenta, ta pa spet svojega in tako naprej v nedogled. Kot vijačnica genoma, kot genom in DNA in genom in RNA. Birokracija je tukaj doživela svoj preporod, katarzo in absurd. Smešna, nesmiselna in tragikomična. Postala je sama sebi namen. Našla je svoj zlati trikotnik in postala je kot Gilgameš in Mahabharata, postala je neskončna veriga vseh verig, postala je velika burleska. Jean-Baptiste Poquelin, bolj znan pod umetniškim imenom Molière, je za njih diletant.

Stavbe in templji novega dela Delhija so sistemsko planirani, ogromni in arhitektonsko dovršeni, z elementi spiritualnega neskončnega kroga, ki se začne z rojstvom, živi z življenjem na zemlji in se ne konča s smrtjo, ampak s ponovno vrnitvijo na zemljo z reinkarnacijo, lahko tudi v drugačni in ne zmeraj ljudski podobi, mogoče kot pes, lev, mačka, slon, mogoče tudi kot dihur.
V Delhiju osupne znameniti Lotosov tempelj, simbol plodnosti, ljubezni in ženske neskončne lepote. Ko sem ga zagledal, mi je takoj postalo jasno, kako daljnosežne posledice je imela pomarančna ideja danskega arhitekta Utzona, na osnovi na tla padlih olupkov. Ne samo, da je nastala sydneyjska svetovna atrakcija The Opera House, iranski arhitekt, ki živi v Kanadi, Fariborz Sahba, je moral dobiti ob pogledu na opero, idejo za Lotosov tempelj tukaj v Delhiju, ki nedvomno spominja nanjo.

Moral ga je videti, moral je vedeti za sydneyjsko opero. Sydneyjska opera je enaka, enako grajena, iz podobnih materialov, z enakimi okni in keramičnimi ploščicami, enakega videza, enakih razmerij samo, da imajo pomarančni olupki sydneyjske opere obliko razformiranega, že skoraj odcvetelega lotusovega cveta, delhijski tempelj pa je podoba zaprtega lotosovega cveta.