Pred leti je bilo eno izmed maturitetnih vprašanj iz slovenščine: Kdo je prebivalka Trsta? In spomnim se zanimivega odgovora enega izmed maturantov: zamejska Slovenka. Še zdaj se sprašujem, koliko točk je dobil(a) za ta odgovor?
Nekatere Tržačanke so dejansko še danes zamejske Slovenke, čeprav se je od časov, ko je bil Trst najbolj naš, njihovo število bistveno zmanjšalo. Trst je bil najbolj naš leta 1910, ko je bil največje slovensko mesto. V njem je prebivalo kar 56.000 Slovencev, 4.000 več kot v Ljubljani. Trst je bil malo manj naš, jugoslovanski, 43 dni po 2. svetovni vojni, od 1.5.-12.6.1945.
Temeljito sem se zakopala v delo. Listala sem knjige, si izpisovala misli, oporne točke, iskala članke na internetu in ko sem ustreznega našla, sem začela iskati variante, na kak način naj pridem do brezplačne pdf verzije. Če se mi je kakšen link zdel sumljiv, sem ga poslala Maši, da mi je svetovala:
”Ne raje tu. Pa se ne dela link sm probala. To je pravi link http://hotaudiobook.com/dbook Probaj. Sam ne vstavlaj maila nikamor.”
“Če ga moram, če ne, ne gre. Če ga vstavim, mi pošljejo link.”
“Ja vprasanje ce ti ga bojo res Ponavadi ce se mors registrirat je natega Bom tu probala kje drugje najdit Ne najdem Probaj te” Pa sem po navedbi SSKJ tako po nižje pogovorno probala. In računalniku se je zmešalo. Naložil se mi je nek čuden program in ko sem Mašo prosila za pomoč, me je grobo, glasno oštela, z na Štajerskem bolj razširjeno besedo nadrla:
“Hjoj to pa js neznam tkle prek telefona! NEVEM KAJ TI SKOS NEKAJ NALAGAS!!! Nehaj se strinjat z vsem kar ti napise apple!! Ceprav studiras o religiologiji pa mogoc mislis da je apple jabolko spoznanja ti povem da ni!!!” Pokazala sem jezik SMSu 👅 in si želela, da bi ga lahko njej, ker me tako nadira. Pomagalo je, saj sem uspela obrzdati računalnik. Ampak trajalo je skoraj celo uro.
“Komaj mi je uspelo😅,” sem se pohvalila Maši.
“No vidis pridna in sposobna blondinka 💪🏻💪🏻”
Pogledala sem najino dopisovanje in si mislila, kako bi se moja že četrt stoletja mrtva mama jezila, če bi ga prebrala.
“Kaj niste moje vnukinje naučili niti pravilne slovenščine, pisati strešic na c, s, z in ločil? Pa kakšni nerazumljivi stavki so to? In besede – link, apple, SMS, pdf ? So v SSKJ?” Pa se nisem dolgo ukvarjala s tem prizorom, ampak sem vneto nadaljevala s študijem. Bila sem tako zatopljena v delo, da sem za dalj časa enostavno zanemarila vsa gospodinjska opravila. Toliko, da sem ocvrla kaka jajca za kosilo 🍳ali skuhala golaž za teden dni. Da tako ne gre več naprej, sem ugotovila, ko se je zgodila katastrofa💣.
Bil je petek zvečer, ko smo se skupaj z Mašo pripeljali iz Maribora. Bila je že tema. Začela sem brskati po torbici in iskati ključe. Maša je mencala pred vrati:
“Mami, daj, pohiti, no, lulat me mudi.” Kljub njenemu priganjanju, je kar nekaj časa trajalo, preden mi je uspelo izbrskati ključe, najti pravega, ga vtakniti v ključavnico in odpreti vrata. Maša je kar v temi stekla mimo mene. Prižgala sem luč in na tleh zagledala sledi blata💩.
“Maša, blato kar odpada s tvojih čevljev, le kje si ga našla,” sem začela godrnjati, pa nisem dobila nobenega odgovora.
“Najbolje, da počistim preden pride Iztok. Če bo to videl, bo takoj začel sitnariti, kdo je vse to zasvinjal,” sem si mislila in vzela metlo, pometla, s cunjo pobrisala in ravno ko sem smeti iz smetišnice odvrgla v kanto, je vstopil Iztok.
“No, dobro smo jo odnesli,” sem mislila sama pri sebi in odšla po stopnicah navzgor. Ko sem odprla vrata v spalnico, sem na belem itisonu zagledala blatne stopinje. Na tla so bile zmetane prazne škatlice, v kateri sem hranila zlatnino, iz odprtega predala komode je zeval kaos. Posteljno pregrinjalo je bilo vrženo pod posteljo, kupček certifikatov pa je bil na njej.
Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo
Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo in za kom sem po nepotrebnem čistila blato💩 iz tal garderobe. Po stopnicah navzdol sem razmišljala, kako naj na primeren način ugotovitev sporočim Iztoku. Spomnila sem se tetinega simpatičnega malega psa, pasme shih tzu, po imenu Karlo🐶. Bil je najbolj čustveno inteligenten pes, kar sem jih kadarkoli poznala, čeprav mislim, da je na splošno povprečni nivo čustvene inteligence pri psih dokaj visok, podobno kot je to pri našem sorodstvu. Vedno smo imeli navado, da smo se glasno veselili naših srečanj. Ob snidenjih smo se objemali, pozdravljali, se trepljali, se nasmihali in vpili drug prek drugega. Karlo se je veselil z nami in vznemirjen tekal od enega do drugega, nas oblizoval, glasno pozdravljal in z repom sunkovito opletal levo in desno. Nekoč je moral na operacijo, pri kateri mu je anestezija pustila zelo neprijetno posledico v obliki epilepsije. Od takrat naprej je vedno, kadar se je vznemiril, dobil epileptični napad. V trenutku, ko te je zagledal, je začel mahati z repom, stekel proti tebi, a se je že sredi drugega ali tretjega koraka zvrnil na hrbet, negiben obležal vznak z odprtim gobčkom, jezik mu je do tal visel iz njega, vse štiri tačke pa so mu trde štrlele v zrak. Kar nekaj minut je trajalo, da je po takem napadu oživel. Bilo je grozno, zato smo se trudili, da bi naš prihod izvedli čim bolj neopazno. Pri teti so zvonec izklopili. Ko smo prišli na obisk, smo enostavno odprli vrata, stopili noter, po prstih šli v kuhinjo, se brez besed vsedli za mizo in šele takrat potiho zašepetali:
“Zdravo.” Karlo, ki je dremal v svoji košari, je pri tem odprl oči. In jih takoj za tem spet zaprl. S takšnim pristopom smo preprečili njegove epileptične napade. Zdaj, ko Karla že nekaj let ni več, sem morala Iztoka na nevznemirljiv način obvestiti, da so nam vlomili. Iztok ob vznemirljivih dogodkih sicer ne dobi epileptičnega napada, začne pa preklinjati, živčno hoditi sem in tja, brcati v steno, si viti roke in početi vse to, kar mu nikoli nobeden, ki misli, da ga pozna, ne bi pripisal. Nikoli in nikdar pa se v takih primerih ne spomni kaj koristnega. Če bi mu na primer povedal, da je počila cev in imamo v kuhinji poplavo, bi začel preklinjati proizvajalca, ki dela taki škart in ugotavljati kaj vse bi moral proizvajalec narediti, da bi izboljšal kvaliteto izdelkov in naredil celo disertacijo o pridobitvi ISO standardov kvalitete, namesto da bi zaprl ventil in preprečil še hujšo škodo. Ali, če bi me med menjavanjem žarnice💡 začela tresti elektrika, bi me začel oštevati, zakaj žarnice menjujem pod napestostjo, namesto, da bi izklopil avtomat za elektriko in preklinjal proizvajalca avtomatov, zakaj ga ni vrglo ven, preden me je ubilo. Zato me že samoohranitveni nagon priganja k dodatni previdnosti v visoko stresnih situacijah. Vedela sem, da mu moram sporočilo predati čim bolj umirjeno in mu hkrati priporočati, kaj naj naredi. Z zelo nizko frekvenco, tiho in monotono sem mu rekla:
“Zdi se, da mi je nekdo odnesel vso zlatnino. Prinesla sem ti mobitel, da pokličeš policijo. Njihova številka je 113.”
Delovalo je! Brez besed je poklical. Policaji so bili pri nas že čez deset minut. Za trenutek sem bila zadovoljna, ker se je vse tako ugodno odvijalo. Pa me je kaj hitro s tira vrgel policaj. Ko sem mu začela naštevati, kaj vse sem od nakita imela, pa zdaj nimam več, se je prijel za glavo in začel obupovati.
“In vse to ste imeli zloženo v predalih na žametni podlagi, kot na razstavi?”
“Ja, kako pa naj imam? Pregledno, da takoj najdem, kar iščem.”
“Tudi ropar je takoj našel, kar je iskal.”
“In skrbno je izbiral. Pobral mi je samo zlatnino, bižuterijo mi je pa pustil. Poglejte s kakšno jezo je vrgel verižico pod posteljo, ko je ugotovil, da ni zlata.” Izpod postelje je zavržena gledala moja designerska “zlata” verižica z biseri “lažnjaki”, v večih dolgih nizih, iz Milana, ki sem jo plačala kot bi bila prava, zdaj jo je pa ropar popolnoma razvrednotil in jo od besa vrgel pod posteljo. Očitno nima niti najmanjšega čuta za estetiko.
Policaj je samo zavzdihnil in če bi bil veren, bi se v tistem trenutku verjetno prekrižal, tako pa je samo rekel (mogoče pa je bil, pa je bil v službi, pa se to pač ne dela – mislim na prekriža):
”Takole bomo. Vi,” pokazal je na Iztoka,” pojdite k stikalu. Ko vam rečem zdaj, ugasnite luč.” Spustil se je na kolena in tudi jaz sem se spustila na kolena. Sem namreč ena tistih, ki si v vsakem trenutku najde delo. To verjetno izvira iz kakšne moje otroške travme, saj sem večkrat slišala očeta, ko je mami razlagal o kakšnem človeku:
“Tam je stal kot božji volek in na kraj pameti mu ni padlo, da bi mi lahko pomagal.” Nisem točno vedela, kaj ta božji volek pomeni, vedela pa sem, da je to nekaj lesenega. Vsaj tako sem sklepala, ko sem nekoč vprašala mamo kaj pomeni to, da stojiš kot božji volek, pa mi je odgovorila, da je to tako kot, če nekdo stoji kot lipov bog. In ker je lipa les, sem sklepala, da mora biti to nekaj lesenega, kako točno pa to zgleda, pa nisem vedela, saj še danes ne vem, kako zgleda volek ali bog. Vedela pa sem, da ne smem biti lesena in se moram za razliko od voleka in boga sama, tako po nižje pogovorno zrajtati, kdaj in kako moram pomagati. In ker se je policaj spustil na kolena, sem se tudi jaz spustila na kolena. Iztok je potrpežljivo stal pri stikalu in čakal. Policaj je prižgal baterijsko svetilko in rekel:
“Zdaj.” Iztok je izklopil stikalo, policaj pa je snop svetlobe iz baterijske svetilke usmeril po parketu. Sklonil je glavo in se zazrl v tla. Ker sem mu pomagala, sem tudi jaz storila isto. In takrat😮. Prah, kaj prah, snopi prahu so se valili po tleh😵. Jaz sem strmela v prah, policaj pa je strmel v odtise čevljev, ki so se zarisovali v prahu.
Grozno koliko prahu
”Grozno, koliko prahu,“ sem zgroženo zavzdihnila. Policaj pa si je mel roke:
“Nič se ne sekirajte gospa. To je dobro, iz prahu bomo lahko pobrali sledi.” Pa ga nisem niti v redu slišala. Kolikokrat me je mama opozarjala, da ni dovolj samo sesanje tal. Tla je treba tudi pobrisati z mokro krpo. Preveč sem se zakopala v študij in zanemarila gospodinjstvo. Čas si bom morala bolje razporediti. Pogledala sem proti avli in tam se je Maša plazila za snopom svetlobe, vštric drugega policaja. Dva policaja👮👮 z dvema svetilkama🔦🔦 se z dvema blondinkama👩👩 plazita skozi morje prahu🌪. Bilo je smešno, čeprav ni bilo niti najmanj smešno. Maša se je na glas nasmejala, ko je policaju med plazenjem po nesreči padla kapa iz glave, pobral jo je in ji rekel:
“To ni nič smešnega, to so resne stvari.” Maša se je zresnila, ker je očitno spoznala, da je to, če ti pade kapa z glave med plazenjem po tleh in pobiranjem sledov vlomilčevih čevljev iz prahu, zelo resna stvar in skupaj s policajem in Iztokom odšla pobrat sledi na stopnice, midva z mojim policajem pa sva ostala v dnevni sobi.
V temi sva se plazila po tleh, on je iskal odtise stopal, jaz sem se pa utapljala v slabi vesti in se stegovala po rešilnem obroču sestavljenem iz trdnih sklepov, da bom v bodoče dnevno obrisala parket z mokro cunjo. Prah je zasedel ves moj prostor, ki ga imam na razpolago za sekiranje, zato nisem niti mislila na vso zlatnino od stare mame, mame, očetovo verižico, zlat nakit, ki sem ga dobila v dar od mojih umrlih staršev ob vseh pomembnih dogodkih kot so rojstni dnevi, matura, diploma, od mojega moža za rojstvo sina, hčere, predvsem pa iz časov, ko je še smatral, da mora zlato ženo, ki jo je dobil, dobesedno tudi poplačati z zlatom. V tem svojem prepričanju (mogoče bi kdo in približno vem kdo, rekel zablodi😜) je živel kar nekaj let, poleg tega nisem več tako rosno mlada, zato se je z leti kar nekaj karatov spominov nabralo, zame neprecenljivih karatov, ki jih je ropar zreduciral na grame zlata in naredil vse skupaj nič vredno. Samo grami so mu šteli, zato ropar, če bereš te vrstice, vrni mi vsaj Guccijevo uro, ki je bila samo pozlačena in ne vsebuje niti miligrama zlata. Pa prstan Swarovski, ki samo zgleda zlat. Lahko po pošti, na stroške prejemnika, naslov tako poznaš. Spodaj si lahko tudi ogledaš, kako sem bila zadovoljna, ko sem uro in prstan nosila. Tega spomina pa mi ne moreš ukrasti😛.
Naslednji dan so me oblivala različna intenzivna čustva. In ker je najbolje, da čustva izlijemo na plano, da oblijejo ali poplavijo našo okolico, sem začela o ropu na dolgo in široko razlagati prvemu prijatelju, ki je prišel mimo. Ko sem mu povedala, da zlatnine nisem imela v sefu, se je začudil bolj kot da bi mu rekla, da pozimi najraje hodim gola:
“Kaj si nora? Jaz stanujem v najvišjem nadstropju bloka in imam tako močna protivlomna vrata, da skoznje niso mogli vdreti niti gasilci, ko sem izgubil ključ. Žena se je morala pripeljati domov iz Pirana, če ne bi jaz ostal pred vrati, moj rotvajler pa bi crknil za vrati, preden bi prišla z drugim ključem iz dopusta. Vse dokumente, nakit in denar imam v stenskem sefu, obitem s folijo z zračnimi mehurčki, da ga ne zazna noben detektor kovin. Tudi denar v njem je ovit s plastično folijo, da ga slučajno ne zazna detektor zlatih nitk v bankovcih. Za vabo imam v spalnici pod posteljo slepi sef z nekaj cenenega nakita. Se bom smejal, če ga bodo odnesli. Moja edina šibka točka je strešno okno, vendar glede na to, da so zaščitena s kovinsko mrežo in sem v devetem nadstropju, ta šibka točka ni šibka šibka točka, ampak je močna šibka točka.” Po tem rafalu besed, sem začela razmišljati, če sem mogoče res nora. Do takrat se mi je zdelo, da je noro to, da te sredi popoldneva, sredi mesta, oropajo. Živela sem v prepričanju, da je družbeno nesprejemljiv vlom, kraja, vdor na tujo posest, hoja z blatnimi čevlji po tuji hiši in metanje designerskih verižic, ki ti niso všeč, pod tujo posteljo. Ampak živela sem v zablodi, v to sem se prepričala še posebej potem, ko sem slišala pogovor mojih starih dveh znank iz kavarne, ki sicer ni bil namenjen meni, bil pa je o meni. Šel je nekako takole:
“Ti, veš, da so Mašini mami vlomili v hišo skoraj pri belem dnevu in ji pobrali vso zlatnino?”
“Ja, sem slišala. Takim je treba pobrat, ki toliko imajo. Že hiša je tako bahačasta in to ob glavni ulici, vsem na ogled, da ni nič čudnega, da so jo roparji izbrali.”
“Pa sem slišala, da niso imeli niti sefa, niti alarma, niti kamer. Pa na kile zlatnine in dragega kamenja. Le od kje ji vse to?”
Še dobro, da zavarovalnica ne naseda na take fore. Sem slišala, da bo dobila samo 250 evrov .”
“Še je bog na tem svetu. Vidiš, vzame tistim, ki imajo preveč,” je zadovoljno zaključila druga, jaz sem pa kar lezla pod mizo, zadaj za njunim hrbtom, od sramote, saj sem ugotovila, da sem v bistvu sama kriva za vse. Celotno moje razmišljanje je bilo napačno, potrebno načrtne transformacije. Živela sem v zablodi, da se ne sme vlamljati in krasti, zdaj pa sem spoznala, da ne smeš stvari imeti, če pa že kaj imaš, moraš imeti sefe, alarme in kamere, slepi sef za vabo in pravega, ovitega v plastično folijo z zračnimi mehurčki, zato da ga ne zazna detektor kovin, čeprav ti to vse skupaj nič ne pomaga, ker so prejšnji dan oropali trgovino, ki je vse to imela, pa so alarm in kamere onesposobili, odnesli pa so slepi in pravi sef, ki so ga skopali iz stene. Kriva sem vsekakor jaz, ker stvari imam in to že z zunanjim izgledom hiše kažem in se z njo baham, ne pa tisti, ki vlomi in krade. On pač opravlja svoj poklic, saj policaji vedo, da obstajajo organizirane tolpe, ki iščejo take neodgovorne lastnike kot sem jaz. In prav nam je☝️.
Torej, naj se obdam s protivlomnimi vrati, neprebojnimi stenami, vgradim video nadzorni sistem in alarme z direktno povezavo s policijo, varnostno službo in mojim mobitelom, hišo pa zakamufliram v razpadajočo kočuro (ne vem od kje se mi je vzela ta beseda, predstavljam pa si kako izgleda)? Mrzlično sem tuhtala razloge za in proti, se nagibala zdaj v eno in potem v drugo smer in kar lep čas sem potrebovala, da sem se dokončno odločila kaj bom naredila. Nemudoma sem se lotila dela. Izdelala sem dva velika napisa, ki sta se v temi fluoroscentno svetila in ju pribila na glavna in stranska vrata:
“Vlomilci pozor! Zlatnine nimam več, ker ste mi jo že ukradli, bižuterije ne marate, denarja pa nikoli ne hranim doma. Če bi radi to preverili, si sezujte čevlje, ker ne mislim več za vami brisati blata💩.”
In nadvse si želim zmagati, ne samo želim, hočem zmagati✌️. Ta želja in hotenje sta me gnala že avgusta, ko sem hitela pisati knjigo, da bi jo dokončala do zadnjega v mesecu, ko se je iztekel rok. Ne želje, tega hotenja sem se sramovala in zaman sem iskala v sebi pravo ali lažno skromnost, grebla in grebla sem po globinah in nikjer nisem našla niti s-ja od skromnosti. Sami z-ji, m-ji, a-ji, g-ji in spet a-ji. Samo nekje iz podzavesti se je za trenutek zasvetlikal olimpijski moto:
“Važno je sodelovati in ne zmagati.” Nemudoma sem vzela škarje in odrezala zadnji del “in ne zmagati”, nekaj besed pa dodala. Dobila sem različico, ki mi je všeč:
“Važno je sodelovati, ker je to pogoj, da sploh lahko zmagaš!✌️”
Življenje in ljudje
Nekaj odlomkov iz moje prve (vsekakor pa ne zadnje) knjige z naslovom Camino in ljudje:
1. Kako je Iztok napovedal zmago Trumpa že na začetku poti:
Nemec Hans je želel ugajati Iztoku, ki se je tako trudil za prepoznavnost Slovenije, zato je rekel: “Meni je bilo najhuje, ker je letos Slovenec Peter Prevc zmagal v svetovnem pokalu v smučarskih skokih. Nas Nemcev je 80 milijonov, pa smo se morali zadovoljiti s srebrno kolajno Severina Freunda, Peter Prevc pa je dvema milijonoma Slovencev priskočil zlato.” Iztoka je kar povzdigovalo od napuha, ko si je Američan upal vprašati:
“Ja, kje pa sploh je ta dvomilijonska Slovenija😍?”
“Tam, kjer je ljubezen. Besedo ‘love’ imamo že v imenu,” sem se pohecala. Iztok pa je seveda moral lokacijo točno pojasniti. Odgovoril je z glasom, ki je kljub prijaznemu vprašanju razodeval nezadovoljstvo, da ljudje ne poznajo takšnih, zanj osnovnih stvari, ki so del splošne razgledanosti:
“Med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.” Američan je neprepričljivo odgovoril:
“Mhmm.” Za svoje geografsko neznanje je hitro dobil kazen:
“Vaša naslednja prva dama bo iz Slovenije.”
“Kako, Bill Clinton pa ja ni iz Slovenije?” ga je začudeno vprašal.
“In tudi dama ne. Ime vaše naslednje prve dame bo Melanija,” je poudaril Iztok. Uspelo mu je do konca razburkati ozračje. Po trenutku tišine se je vnela živahna razprava o ameriških volitvah, o tem, kdo ima več možnosti za zmago, Clintonova ali Trump. Vsekakor so si vsi za omizjem zapomnili, da je Slovenija država, ki ima ljubezen že v imenu in od koder izhaja kandidatka za ameriško prvo damo.
Camino lahko nadomestiš z besedo življenje
2. Delček pogovora z Američanom Thomasom, Švicarjem Fabianom, Italijanoma Giovannijem in Adriannom, Grkom Nikosom in sestrično Marjano, nekje po prehojenih šeststotih kilometrih, ko so že kar nekaj vedeli o Sloveniji in to samo dobro, še nič pa o pregovorni slovenski zavisti:
Spet se je oglasil Thomas:
“Do zdaj sem izvedel, da imate Slovenci krasne hribe, po katerih planinarite, da ste vzdržljivi ljudje, vsaj če pogledam vaju z Marjano, saj komaj lovim vajin tempo, da je Slovenija dežela ljubezni, saj jo imate že v imenu, imate slavnega filozofa, Slavoja Žižka, ki je več pri nas v New Yorku kot pri vas, ker ga imamo Američani zelo radi, saj najbolj zapletene stvari pove zelo enostavno …” Švicar Fabian je nadaljeval:
“… Slovenci imate najboljšega golmana na svetu, imeli ste najboljšo alpsko smučarko, imate svetovnega prvaka v smučarskih skokih, Petra Prevca …” Thomas mu je spet prevzel besedo:
“… in naša prva dama bo Slovenka …” Zajel je sapo, Adrianno pa je hitro dodal:
“Prava lepotica!” in pri tem poznavalsko zažvižgal, Giovanni pa je seveda prekinil naštevanje z vprašanjem:
“Imate mogoče tudi kakšno slabost?” Nič kaj se nisem obotavljala:
“Za Slovence pravijo, da smo zavistni, in to predvsem sosedom. Svojo zavistnost radi ponazorimo s primerom: če bi moj sosed kupil kravo …” Marjana, ki je pripravljala mizo za večerjo, je rekla:
“Razloži jim, saj tega ne poznajo.”
“Torej, to zgleda takole: če bi moj sosed kupil kravo, bi kot prava zavistna Slovenka rekla, da upam, da mu bo ‘crknila’. Thomas, če bi tvoj sosed kupil kravo, bi ti kot tekmovalni Američan rekel, da če si je on kupil eno, si boš ti dve. Če bi pa Nikosov sosed kupil kravo, bi Grk Nikos rekel, da hvala bogu, da si jo je, ker bodo zdaj tudi oni dobili mleko.” Vsi so bruhnili v smeh, Adrianno pa je dodal:
“A ne samo mleko, tudi sir bi lahko dobili tu in tam, bi rekel kak moj sorodnik, Kalabrijec.”
3. Misli iz zadnjega dneva hoje:
Zadnji dan hoje sem se obirala na vsakem koraku. Ustavila sem se, da bi od blizu pogledala cvetoč grm, na katerem je mrgolelo žuželk, da bi s tal pobrala svetleč kamen, da bi se dotaknila zoglenelih vej drevesa, ki je opominjalo na gozdne požare, da bi se predala omamnemu vonju mokrih evkaliptov, da bi prisluhnila ščebetanju nevidnih ptic. V daljavi, vendar z vsakim korakom bliže, se je slutilo morje. Bilo je v zraku in bilo je v rastlinah ob poti, ki so dale vedeti, da ne bo dolgo, ko ga bom tudi ugledala. Uživala sem z okoljem in sama s seboj, zlita v celoto, v ravnovesju. Imela sem občutek, da sem danes še na nekakšni miselni planoti, od koder zvrha gledam v dolino življenja. Od tu vidim zakonitosti, razumem razloge, čutim odločitve, ne dvomim, saj vidim in verjamem v rumene puščice. Danes verujem, upam in ljubim. Danes sem razumna, pravična, srčna, zmerna. Jutri se bom spustila nazaj v dolino. In iskala rumene puščice, vmes zašla, jih ponovno našla. In to, kar danes vem in sem, to gotovo ravnovesje se bo jutri v dolini izgubilo, od dneva do dneva ga bom iskala in se mu približevala.
☁️Lepo☁️ bi☁️ bilo☁️ zmagati✌️
4. … čeprav so bila zmaga že doživetja na poti:
Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo zaradi svoje kristalne resničnosti:
“Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu. Bila sem samo tukaj in zdaj in bilo je prelepo. Zamaknjena, lahka, čistih misli, srečna sem nadaljevala pot po široki, vijugasti beli cesti, preko zelene trave, mimo cvetočih češenj in šumečih dreves, ob glasbi žvrgolečih ptic, skozi pomlad.
In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu
P.S. Še starša sta me vzgajala po načelu: “Lastna hvala, cena mala,” in “Dobro blago se samo hvali.” Z leti sem pa prvo načelo opustila, drugo pa začela izvajati v dobesednem pomenu. Samo dodala sem: “… ker ima dolg jezik 😜.”
Na spisku literature je bilo 5 knjig in en članek. Cobiss je štiri knjige našel v mariborski univerzitetni knjižnici, eno v knjižnici v Slovenskih Konjicah, članek pa sem si v pdfu “daunloudnila“ iz Googlea. Še naši starši so dol nalagali samo z lopatami, predvsem premog v klet, kjer so prebivale miške, zdaj pa kurimo z oljem ali plinom, dol pa s pomočjo mišk nalagamo datoteke, v računalniške shrambe. Včasih namesto dol, nalagamo tudi gor, v oblake☁️☁️☁️. Sedanja vrsta dol ali gor nalaganja je čistejše, hitejše in fizično manj naporno opravilo. Miškam 🐭🐭🐭 pa vsaka čast, kakšen evolucijski skok so naredile v času ene generacije 🖱🖱🖱.
Podatke o posameznih knjigah sem na računalniškem zaslonu slikala z mobitelom. Vendar joj, prejoj 😮 Vse knjige so bile v prostem pristopu, ki je zame pravi bav bav 👻, čeprav se prosti pristop ne nahaja niti v kleti niti na podstrešju, kjer bav bavi običajno živijo 👻. Verjetno bi lažje, vsekakor pa brez bav bavov, poiskala iglo v kopici sena, kot knjigo v prostem pristopu (tako iglo kot kopico sena sem zaman iskala med jabolčnimi slikcami, zato ju nisem mogla še dodatno ponazoriti). To sem poskusila samo enkrat, takrat ko se je Maša vpisala v gimnazijo in si je šla prvič sposoditi knjige v mariborsko knjižnico. Po dveh urah me je hlipajoč poklicala, da je na poti v šolo, ker se gre izpisat in poiskat delo, saj ni sposobna niti poiskati knjige v knjižnici, kaj šele, da bi naredila gimnazijo. Še zdaj se spomnim, kako mi je v trenutku, z velikimi rdečimi črkami, začelo utripati v glavi:
“Danger 🆘!” Ker je moj materni 👅in očetov 👅jezik slovenski, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj moji možgani v najresnejših situacijah proizvajajo opozorila v angleščini. Mogoče sem bila v kakšnem prejšnjem življenju telegrafist na kakšni angleški vojni ladji. Ne, bolj verjetno telegrafistka. Si ne predstavljam, da bi bila moški.
“Danger 🆘 !“ je spet poblisknilo pred mojimi očmi. Mašo sem si že predstavljala kako za tekočim trakom izloča defektne vijake 🔩 med izmet, zato sem kar stekla reševat, kar se je še rešiti dalo. Komaj sem jo prepričala, da lahko greva v knjižnico skupaj. V bistvu jo sploh nisem prepričala, saj me je na poti tja, dvomljivo pogledovala, s še vedno objokanimi očmi 😢.
V knjižnici sem dokaj smelo pristopila k metrom knjižnih polic, si ogledovala oznake iz številk, cifer, nomenklatur in signatur. Šla sem gor ob policah, številke so malo naraščale, potem padale, potem jih je pa kar zmanjkalo in začele so se črke, ki so si verjetno sledile po kakšni abecedi iz časov pred našim štetjem, signature so bile pomešane, šla sem dol ob policah, cifre so včasih bile, včasih pa ne, nomenklature pa tudi, če so bile, jih nisem niti registrirala, ker nisem vedela čemu sploh služijo. Kaj hitro mi je postalo jasno, da si lahko tudi jaz oblečem modro haljo in nataknem rokavice, da bova šli skupaj izločati defektne vijake 🔩, zato sem poiskala prvega moškega uslužbenca knjižnice. Sicer se sramujem priznati, še bolj pa to zapisati, vendar nekje globoko v meni, se v zvezi s pametjo, razraščajo močne šovinistične korenine v škodo mojega spola. Ženska ni mogla pogruntati relativnostne teorije, lahko pa najuspešnejše upravlja vse grunte na tem svetu, tukaj in zdaj, na trdnih tleh, na zemlji. Dela čudeže iz časa in prostora, brez da bi z mislimi tavala po vesolju in zapisovala čudne enačbe kot je E = mc². Zato enostavno nima časa, čeprav ga v praksi eksponentno multiplicira, ne samo kvadrira. Narava ji je dala pomembnejše naloge. In kaj bi lahko bila pomembnejša naloga kot reproduciranje človeške vrste? Rojevanje in vzgoja Kantov, Einsteinov, Newtonov, Jungov, Ferrarijev in Trumpov? Kakorkoli, poiskala sem prvega moškega uslužbenca in ga z najlepšim, popolnoma neprizadetim nasmeškom 😁, prosila za pomoč. Čeprav tako popolnih belih zob kot so na slikci 😁 nimam, imam celo rumenkaste, s špranjico med zgornjima enkama in malo večjo špranjico med enko in dvojko desno zgoraj, zaradi katere je moja profilna slika z moje desne pogojno neuporabna. Pogojno pravim, ker moja prijateljica in fotografka Zlatka, zna narediti tudi moj desni profil fotografijsko uporaben📸. Gospod je bil zelo prijazen, poiskal nama je knjigo in se z razlago sistema ni niti trudil, za kar sva mu bili obe globoko hvaležni. Maša se je naučila, da če kaj ne znaš, pač prosiš za pomoč, zato še vedno nadaljuje šolanje, nekvalitetne vijake pa zaenkrat izloča v izmet nekdo drug namesto naju.
Po nekaj letih sem zdaj ponovno stala pred velikim izzivom (ne smem reči problemom, ker imajo v naši pozitivno usmerjeni dobi, probleme samo negativneži). Mašo sem morala prepričati, da mi bo šla po knjige, čeprav se nahajajo v prostem pristopu. Vedela sem, da je to dokaj trd oreh. Skopirala sem navodilo za iskanje gradiva iz interneta, ga pobarvala v različnih barvah, pomembne dele podčrtala, določene nagnila v poševni način, najpomembnejše pa še okrepila. Dobila sem zelo pregledna navodila.
Potem sem Maši napisala SMS:
“Kako si se odločila, boš moja študijska tajnica?” Takoj je priletel odgovor:
“Bom tvoja tutorka in tajnica. 😂😂.” Nemudoma sem ji poslala vse štiri slike iskane literature.
“Sam po knjige iz prostega pristopa👻 ti ne mislim hodit 😬😰!“
“Kaj pa, če ti za ves teden posodim moje nove škornje 👢 in torbico 👜?“
“Temu se reče golo izsiljevanje 👎👎“
“Ne, temu se reče motivacija 👍👍👍“
Ni mi odgovorila, vedela pa sem, da so bili škornji in torbica preveč lepi in modni, da bi se predlogu odpovedala😇. Še isti dan sem dobila SMS:
“Mamiiiii js ze zgledam neumno. Takoj je tetica prisla do mene, pa mi pomagala, pa vse mi je nasla.” Odkar sem prišla s Camina, sem mu pripisovala vse, dobro in slabo, zato je sledil odgovor:
“Poslal ti jo je Camino😜.“
“Hahaha 😂😂 al pa to da mam gor crno obleko do kolen ono zarino, rdeco usnjeno jakno, crne one bulerje, dolge blond oprane spuscene lase pa mocen in lep makeup z nezno sminko😜.”
Ne glede na to ali je bil zaslužen Camino, Mašin zunanji izgled ali prijazna uslužbenka knjižnice, v petek sem dobila vse štiri knjige domov, v ponedeljek pa so šli moji novi škornji in torbica z Mašo v Maribor. Za en teden.
Medtem sem se jaz lotila kar vseh štirih knjig hkrati. Najbolj sem bila vesela tiste z naslovom Erotizem. Mentor mi jo je priporočil za branje v postelji, pred spanjem. Kako prikladen, priličen in prebrisan se mi je zdel njegov nasvet! Po vsej verjetnosti je logično sklepal, da se v mojih letih zmanjša izločanje določenih hormonov, kar posledično privede do zmanjšanega libida. Branje Erotizma pred spanjem, bi znalo dvigniti produktivnost mojega, tehnološko iztrošenega procesa izdelave spolnih hormonov, povečana proizvodnja bi dvignila moj libido😍, s čimer bi bil zelo zadovoljen moj mož😘. In zadovoljen mož, nedvomno pridonese k dobremu študiju. Knjigo bi predelala in vsak bi od tega imel svoje zadovoljstvo. Juhuhu, študij je lahko tudi zabaven in praktičen, sem se že veselila do večera, ko se je zgodilo ravno nasprotno. Ob prebranem dejstvu, da združitev jajčeca in semenčeca pomeni kontinuiteto njune diskontinuitete, so se mi enostavno začele zapirati oči in zaspala😴 sem, še preden sem prebrala celo stran, libido pa se mi ni dvignil niti za milimeter (če predpostavim, da je libido dolžinska kategorija).💤
Zdaj pa že toliko let živim na Štajerskem, da sem in se počutim prava Štajerka. Zato ni nič čudnega, da imam veliko mero lokalpatriotizma, saj ta, k nam Štajercem, obeh spolov, tudi sodi. Glede na abecednik slovenskega jezika, vsem poznanega po skrajšanem imenu SSKJ, lokalpatriotizem pomeni “veliko občudovanje, ljubezen do domačega kraja, pokrajine“ in ta isti abecednik za lažjo predstavo, kaj to je lokalpatriotizem, uporablja pridevnik štajerski.
Da je temu tako ni nič čudnega, saj se ga nalezeš (lokalpatriotizma mislim😉)že v trenutku, ko ješ krofe na Trojanah, na štajerski meji. To pa počnemo vsi Štajerci, ko gremo preko Trojan. Bi znalo biti, da tisto marelično marmelado, ki je v trojanskih krofih tam, kjer bi morala biti ura (vsaj Ljubljančani mislijo tako), kuha kakšen ekstremni štajerski lokalpatriot.
Saj veste tisto zgodbo, ki bi se lahko zgodila katerokoli jutro, ko se toti Štajerci v kolonah valijo sklepati posel v metropolitansko Ljubljano. Na tisto katerokoli jutro, je Štajerc še skoraj na tešče prišel k Ljubljančanu in mu začel tako lepo v kupčkih💩💩💩 nalagati besedo, ki se na Štajerskem začne na d…, po ljubljansko pa se ji globalizirano reče ‘šit’. Še ves mačkast je pubec rekel:
“Ti moram povedati, kaj se mi je zgodilo. Veš, včeraj smo pubeci pili tam nekje blizu Ritoznoja, ko sem pa prišo domov, pa sem opazo, da mi je nekdo ukrado uro.” In Ljubljančan se je začel delati zelo čustveno empatičen:
“Grozn, zlo mi je žou zate …”, pa ga je pubec hitro prekinil:
“Jebeš ti to. V Ritoznoju je nevarno. Podobno kot v Črni gori. Če daš roko iz aviona, ko letiš nad Črno goro ali če daš roko iz avta, ko se pelješ skozi Ritoznoj, pač ostaneš brez ure. Ampak danes zjutraj, sem se ustavo na Trojanah. Naročo sem si eno duplo kavo,”
med dobesednima navedkoma moram pripomniti, da imamo Štajerci radi vse tekočine ‘duplo’
“in krof. Spijem malo kave in špuknem, ker je bla vroča. Vgriznem v krof in ne boš verjel, veš kaj je blo noter?” Seveda Ljubljančan, res da s kančkom nejevere, vpraša:
“Kaka ura? Marelična marmelada menda. Kaj bi pa druga blo v krofu?” Pri tem si je pa mislil: “Toti Ljubljančani so pa res smotani. Še stare vice jim z lahkoto prodaš.”
Ja, taki so toti Ljubljančani. Štajerc bi rekel, da rahlo butasti, na drugi strani pa tako napuhnjeni, da živijo v prepričanju, da Ljubljana meji z Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, ker si pač lastijo celotno Slovenijo. Da ne omenjam, da imajo Ljubljančani Štajerce za kmete in mislijo, da je Beaujolais edino in najbolj nobel mlado vino, ker je pač francosko. Pri tem se sploh ne zavedajo, da je ‘božulee’ kot se @jo, ki je narejen iz gemaja, poln metilnega alkohola, ki smo si ga mi Štajerci že skusili na lastnih možganih s šmarnico. Zato se z mentalnim zdravjem ne igramo več. Začeli smo delati Pubeca, iz žlahtnih sort, svežega, iskrivega, mladostnega, živahnega, takšnega kot pač vsi štajerski pubeci so.
Lani je Pubec prišo z Martinom samo na Štajersko, danes pa se je odpravil vasovat v Ljubljano.Po načelu: če jim lahko prodamo stare vice, jim bomo pa še mlado vino.Štajerske dekline smo se za trenutek spraševale, če naj bomo ljubosumne, ker so šli naši pubeci vasovat k finim mestnim damam iz naše metropole. Ampak res samo za trenutek. Zavedle smo se, da tako kot naši pubeci vedo, kaj je to žlahtna kapljica, vedo, kaj so to ta prave dekline😜.
Šele naslednji dan sem se zavedela resnosti zadeve. Ja, doktorski študij ni hec, organizirati se bom morala tako, da bom pravočasno, z naprintanimi takšnimi in drugačnimi osnutki, v usklajenem spodnjem perilu in s kulijem, prilagojenem celotnemu outlooku (pa ne tistemu Microsoftevemu), papirjem in trdo podlago, prišla na govorilne ure. Najprej je bilo na vrsti najlažje: poiskala sem vse kulije, ki jih premorem in jih (v skladnih barvah seveda), nametala po vseh torbicah. V duhu akcij “Nič nas ne sme presenetiti”, ki smo jih preigravali v prejšnjem sistemu, sem enega (v zlati barvi!) vrgla tudi v mojo večerno torbico. Za vsak slučaj, če mentorja srečam med odmorom v operi, v tistem trenutku lahko potegnem iz torbice beležko (v bistvu beležkico, ker beležka v večerne torbice ne gre) in kuli, in že sem pripravljena (ups😲, kupiti si moram tudi takšna zložljiva bralna očala z zlatim okvirčkom), da si zapišem dodatno literaturo, če bi slučajno mentorju še kaj padlo na um. To bo odlična priložnost, da bom popravila prvi vtis in dokazala, da ne velja trditev, da nihče ne dobi druge priložnosti za to, da popravi prvi vtis.Pri načrtovanju mojega outlooka pa ne bom smela upoštevati samo estetskega vidika, vključiti bom morala tudi novo dimenzijo. Katero? Učenost? Intelektualnost? Opismenost? Po parih sekundah razmišljanja, sem izločila učenost. Da zgledaš učen, moraš biti tudi dejansko učen. Ne moreš enostavno vzeti v roke debelo zaprašeno knjigo, si za oko zatakniti monokel in z oslinjenim kazalcem listati po knjigi. Dandanes bi tak outlook kričal: “Čas te je povozil!” in nikogar ne bi preslepil, da bi, v znak spoštovanja, pred teboj dvignil klobuk 🕵️. Seveda je tudi primerjava zastarela, saj se klobuki več ne nosijo in dvigujejo, ker niso več moderni. Kvečjemu kakšne baretke. Ker sem vsa leta po diplomi dirkala iz službe v vrtec in šolo, v parku delala potičke, kuhala kosilo in se učila šolske pesmice na pamet, sem zvečer, preden sem zaspala, kvečjemu pogledala kakšen film ali prebrala nekaj strani kakšnega romana. Po letih, preživetih v takšnem tempu, pa nikakor ne moreš zgledati učeno. Niti milimeter od tiste metrske učenosti mojega mentorja. Učenost se ne da ponarediti, učenost se lahko samo pridobi. Torej, učenost kot dodatek mojega outlooka zaenkrat odpade.
Kaj pa intelektualnost? Umskost, razumskost, ki je že v osnovi atribut temnih las? In sivih in rdečih. In tistih, ki imajo samo malo temnih, sivih ali rdečih. Ali pa jih sploh nimajo. Intelektualnost se lahko pogojno poveže z blond lasmi samo v primeru moških 👴. Se pravi, če želim zgledati intelektualka, si moram pobarvati lase, se je pri belem dnevu prižgala žarnica💡, čeprav njena svetloba v tistem trenutku sploh ni bila potrebna. Na tak način si bom za nekaj deset evrov kupila umetno inteligenco. Čeprav nisem bila v banji in hvala bogu, tudi naga ne, sem že hotela začeti vpiti “Eureka!” in steči na ulico, da začnem to moje veselje nad domislico deliti s svojimi sokrajani, saj se mi je v prvem trenutku zazdela enako pomembna kot vzgon Arhimedu.
Pa me je pred usodno napako rešilo moje logično sklepanje, na katerega sem zelo ponosna. Kot sem že večkrat omenila, se je moj mož že v otroštvu odločil, da bo imel blondinko za ženo. Mogoče takrat še ni vedel za sloves blondink ali pa si dejansko ni želel kaj preveč umne in/ali razumne žene, da mu ne bi prevečkrat zrastla preko glave. Kakorkoli, po mojem mnenju se z otroškimi življenjskimi projekcijami ni za igrati, zato barvanje odpade, mož in vzgon pa ostajata.
Prišla sem do zadnjega možnega dodatka k mojemu outlooku: opismenostjo. Toliko že realno presojam, da vem, da opismena vsekakor zgledam. Seveda v slovenščini. Na osnovi moje pretekle izkušnje, pa sem lahko sklepala, da zagotovo ne zgledam opismena v angleščini. Moram se nekaj spomniti, da bom zgledala vsaj angleško polpismena, sem brskala po možganih in odšla v papirnico. Po kaj, nisem niti točno vedela, dokler nisem zagledala blok (od vseh petih pomenov besede v SSKJ, mislim na drugega, tistega, ki se začne s sešitek listov …) na katerem je z velikimi črkami pisalo:
Zdel se mi je odlična izbira. Prvi del stavka mi je bil pisan na kožo, drugi del stavka pa bi mogoče lahko dal pridihec v smeri prve in druge dimenzije, dimenzije učenosti in intelektualnosti, vsaj dokler ne bi obveljalo prepričanje, da je to eno samo napihovanje 🐸 in da tudi za besedo clever velja relativnost, še posebej v razmerju do blondink.
Prvi korak🚶 je bil storjen, v bistvu več korakov 🚶🚶🚶v enem koraku 🚶 in nikakor ni bilo ubitih več muh na en mah, ker muh 🕷 nikoli ne ubijam, hodim pa zelo rada (tudi pajkov ne, njegova slikca je pripeta samo simbolično, ker Apple nima muh, samo 🐝🐛🐜🐞🕷) . Z nakupom bloka sem k mojemu outlooku dodala dimenzijo opismenosti v angleščini in pridobila sem beležko, v kateri sta združena papir in trda podlaga, ker se Platonova duša v trdoti (kar pa za trdnost ne morem trditi) ni najboljše obnesla.
To je bilo torej urejeno. Na vrsti je bila literatura in v zadnjh desetletjih utrta asociacija na njeno iskanje: Cobiss. Če bi bila verna, bi v znak zahvale za ustvarjalce Cobissa plačala mašo in to nedeljsko, če ta več stane in velja. Cobiss je blondinkam najprijaznejša aplikacija! V okence vtipkaš želeno, klikneš na lupico in izpišejo se zadetki. Popolna uporabniška izkušnja. Kot, da bi aplikacijo pisali Američani, ki so navajeni ( mogoče prisiljeni, saj je polovica registrirane ženske populacije blond) enostavno razmišljati, preenostavno za Slovence. To se lepo kaže na primeru operacijskih sistemov mobilne telefonije, ameriškega iOS-a in neameriškega Android-a, ki je Slovencem na splošno bližji. Ameriške rešitve so preveč preproste in Slovenec ne bo niti pomislil nanje. Že če vzamemo pristop k iskanju odgovora na preprosto vprašanje:
“Kateri mobitel je najboljši na svetu?” Slovenec bo brskal in brskal po mobitelu, primerjal piksle, hitrosti procesorjev, korenil, potenciral in si pomagal z zakoni astrofizike, sodeloval na forumih, prebiral najnovejše tehnične on line novičke in še se ne bo mogel trdno, tako brez najmanjšega dvoma odločiti, kakšen je pravilni odgovor. Američan bo enostavno glasno vprašal Siri, ki je stlačena v iPhone (seveda v angleščini, ker Siri ne govori slovensko):
”Kateri mobitel je najboljši na svetu?” In ona mu bo nemudoma odgovorila:
“Imaš ga v rokah.” (ga bo tikala, ker Američani pač samo tikajo). Samo nasmehnil se bo in prav po ameriško samozavestno zrastel za približno dva centimetra in pol.
Jesen skozi oči Valentina Steblovnika. In z besedami Marilyn Monroe:
“ Oblikovalci me želijo oblačiti kot Pomlad, v lahna, zračna, valujoča oblačila. Ampak jaz se ne počutim kot pomlad. Počutim se kot topla, rdeča Jesen.“ Ali z besedami Mary Ann Evans, bolje poznane kot George Eliot:
“Slastna jesen! Moja duša je zvezana s teboj in, če bi bil ptica, bi letel okoli zemlje v iskanju tvoje zaporednosti.”
Trije dogodki so vplivali na to, da se je zgodilo, kar piše v naslovu:
1. Najprej sem bila žrtev neke packarije, zato sem morala, skoraj bi rekla, da sem bila prisiljena, nekoga tožiti. Dobila sem vse, kar sem zahtevala. Zajeten kupček denarja, saj je bila tudi packarija več kot obilna.
2. Potem sem zvedela, da bom drugo leto dobila vnuka. Novice sem se razveselila, mož pa je dejstvo, da bom postala babica, izkoristil za sprožanje salv smeha, ko je kakšni zbrani moški družbi, zastavil retorično vprašanje:
“Se sprašujem, kako se bom počutil, ko bom spal pri babici?” In še preden je postavil vprašaj, so se vsi krohotali na vsa usta. Le kaj je bilo tako smešno?
3. In nazadnje sem, prav po šolsko, stopila v menopavzo. Moja družina se o problematiki ni dovolj poučila, zato se je zgodilo neizogibno. Ko sem jim zadovoljno postregla z mojo dvestopetnajsto nedeljsko Štefani pečenko, je nekdo komentiral, da ni tako lepo zapečena kot ponavadi. Padel mi je mrak na oči, zabrisala sem pečenko v koš, spakirala nahrbtnik in odšla na Camino. Da razmislim kako naprej. Nikakor nisem hotela samo peči ne dovolj lepo zapečene pečenke, peti vnuku uspavanke, spati z dedkom in čakati na pokojnino. Camino je vse skupaj povezal in izoblikoval sklep: Denar iz packarije moram uporabiti za mojo osebno rast! Kaj pa drugega! Plačala si bom doktorski študij, pisala knjige in jih izdajala, dokler kupčka ne zmanjka.
Vse do včeraj, sem bila s takšno rešitvijo zelo zadovoljna. Celo nekoliko šovinistično sem si mislila, da bi si vsak moški, ki bi bil na mojem mestu (bi doživel packarijo, postajal dedek in vstopil v andropavzo, ki pa je nikakor ne bi priznal), omislil motor in mlajšo ljubico. Moja rešitev pa se mi je zazdela veliko bolj originalna. Bila sem celo kanček ponosna nanjo. Dokler nisem v kavarni ujela pogovora pri sosednji mizi:
“Si slišala, da je Mašina mama vpisala doktorski študij? Zgleda, da se ji je zmešalo po petdesetem.”
“Ja, mi je povedala soseda. To naše šolstvo je čisto zanič. Zdaj že vsak lahko vpiše doktorat. Ona pa je že tako ali tako od nekdaj pretirano samozavestna, pa ji je to stopilo v glavo. Pri teh letih, pa blond, pa študirat …” ni mogla nadaljevati, saj jo je dušilo od smeha.
“Kar naprej se ven meče. Že na Camino je šla, da bi bila nekaj posebnega. Ne ve, da tja tako ali tako gredo že vsi. Kot da ne bi mogla iti po slovenski Jakobovi poti.”
“Menda je napisala knjigo, pa misli, da je to ne vem kaj. Še vsak, ki je prišel od tam, jo je.”
“Ubogi njen mož, pa tako prijeten je.”
Pri vsej zadevi mi ni bilo jasno edino to, zakaj bi bil moj mož zaradi tega ubogi. Pa bo že tako. Saj sta tako vse vedeli. O Caminu, knjigah, blondinkah. O meni. In tudi o doktorskem študiju. Jaz se moram o slednjem šele poučiti. Pomislila sem na referentko s fakultete, ki je v odgovor na neko moje vprašanje, ogorčeno zavzdihnila:
“Ne, gospa. Niste natančno prebrali navodil. Saj ste ja vpisali v doktorski študij in ne …”
“Hvala vam,” sem hitro rekla in odložila, da ne bi slišala “ … v osnovno šolo,” saj sem začutila, da so edino te besede, logično nadaljevanje stavka.
Malo strahu mi je le pognala v kosti, saj sem lep čas brskala po internetu in se prijavljala na raznorazne portale ( pa s tem ne mislim na arhitektonsko poudarjene vhode v stavbo) in neportale (pa tudi na nepoudarjene ne), na take z gesli in na tiste brez, da bi našla koledar študija. Nisem si upala poklicati po telefonu in vprašati, da ne bi dobila odgovora:
“Gospa, desno zgoraj imate velik rdeč utripajoč gumb in na njem piše koledar študija. Samo kliknite nanj. Bo šlo?” Tolažila sem se, da verjetno nisem tako omejena. Saj sem z internetom kar spretna. Ko hočem kupiti najnovejšo, srednje veliko, pastelno roza torbico, z dolgim ročajem, za na ramo in z rose gold detajli, jo najdem takoj.
Tudi z bež ženskimi čevlji, za k hlačam, z nizko peto in z veliko zlato kovinsko šnolo, nisem imela težav, čeprav sem iskala šnolo, ki v SSKJ sploh ne obstaja, v vsakdanjem življenju pa še kako. Tudi moževo geslo za PayPal sem shranila v računalnik, pa on niti ve ne, kdaj in kako. Opogumila sem se, poklicala in z olajšanjem sprejela odgovor, da koledarja še ne morem najti, ker ga dejansko še ni.
Že sem si malo opomogla od tistih neizrečenih besed o vpisu v osnovno šolo, ko me je spet dotolklo moje prirojeno petnajstminutno zamujanje. Vedno mi manjka 15 minut. Že rodila sem se 15 čez sedem zjutraj in za petnajst minut zamudila sedmo uro, konec izmene za eno ekipo in začetek za drugo. Cela ekipa, ki je bila po nočni izmeni zaspana in utrujena, je morala počakati name, preden so lahko odšli domov. Zamujam vedno in povsod, zato sem bila na tesno s časom, tudi pri odhodu v Ljubljano, na pogovor o osnutku doktorske disertacije. Hitela sem po hiši gor in dol, da ja ne bi zamudila. Po maminem nasvetu iz otroštva, ki se mi je vedno zdel dokaj praktičen, da moraš, preden greš od doma, še lulat, da se ti ni treba ustavljati med potjo, sem se zgrozila, ko sem ugotovila, da imam bele spodnje hlače in temno moder modrc. Groza! 😮 Vedno sem nosila usklajeno perilo. Saj se ne vidi, mi nikoli ni bil izgovor. Jaz vem. In to je bilo najhujše, saj sem sama sebi največji kritik. Poleg tega grem na cesto. Upam da ne, ampak lahko sem udeležena v kakšni nesreči, odpeljejo me v bolnico, kjer ugotovijo, da nimam barvno usklajenega spodnjega perila. Če bi že preživela nesrečo brez trajnih posledic, te sramote ne bi. Tekla sem se preobleči v modre spodnje hlače😅 , pograbila torbico in odhitela k Iztoku v pisarno, da bi naprintala osnutek doktorske disertacije. Nikakor nisem pri volji, da bi na tem mestu uporabila lepo slovensko besedo natisnila, ki je obstajala, še preden so obstajali računalniški tiskalniki. Na domačem printerju je namreč zmanjkalo barve v kartuši (in s tem ne mislim na posodo za smodnik). Pisarna je bila zaklenjena, Iztoka ni bilo, jaz sem pa že izpolnila bonus, mojih 15 minut zamude, tako da sem morala na pot.
Moj mentor me je že čakal. Seveda je bilo prvo vprašanje, kje imam osnutek. Na moj odgovor, da ga nimam s seboj, mu ni preostalo drugega, kot da ga je poiskal v svojem računalniku in ga natiskal. Potem mi je hotel narekovati seznam priporočene literature. Res, da imam veliko torbic, ampak imam tudi veliko kulijev. Mentor me je nekaj časa potrpežljivo opazoval, kako ga iščem, v sicer lepi in modni torbici, za katero bi veliko raje videla, da bi bila staromodna in obrabljena, da bi le bil kuli v njej. Vendar bi prej našla tistega azijskega nekvalificiranega delavca, ki ga SSKJ razume pod kuli, kot tisti pogovorni kuli, ki bi moral biti kemični svinčnik in s katerim bi si lahko zapisala literaturo.
“Vam ga bom jaz posodil. Na poti domov pa le stopite v papirnico in si kupite kulije.” Kaj bi v tistem trenutku dala, da bi našla en navaden, zanikrn kuli, v tisti moji torbični zmešnjavi. No, ja. Ni nujno, da bi bil navaden. Bi bilo že v redu, če bi bil moder. Bi se ujemal z mojim kompletnim outlookom. Če bi imel srebrne dodatke, pa sploh. Prej bi mislila na to, sem se jezila sama pri sebi in da bi jeza kaj pomagala, sem na koncu dodala sočno kletvico, ki se je kar pocedila. Neslišno. In nevidno.
“Dal vam bom tudi papir.”
“Tega pa imam,” sem potegnila iz torbice pomečkan kos nakupovalnega listka, ki je bil dokaj neugledno iztrgan iz ne vem katerega bloka. Zazdelo se mi je primerneje uporabiti tistega, ki mi ga je ponujal, zato sem skesano stegnila roko in ga vzela.
“Zdaj pa rabiva še trdo podlago,” mi je ustrežljivo pomolil diplomsko delo, ki ga je imel na mizi in je imelo naslov nekaj v zvezi s Platonovo dušo. O, ti duša Platonova, sem pomislila, si bila kdaj v taki stiski kot je moja zdajle? Kaj me le še čaka?
Glede na potek dogodkov, mentorju nisem mogla niti zameriti, ko je med narekovanjem literature zastal, in v bistvu zaskrbljeno vprašal:
“Z angleščino je verjetno bolj slabo?” Vprašanje se mi je zazdelo bolj ali manj retorično, zato se nisem trudila z odgovorom. Sem pa za konec prihranila še ocvirek. Saj pravijo, da holesterol ne škoduje tako zelo, kot so nekaj časa gnali paniko. Moj brat celo pravi, da so ocvirki najbolj naravni botoks. On pa že ve. Na glas sem podvomila, da sem kanček prestara za študij, ker verjetno moji možgani nimajo več take sposobnosti pomnjenja (to sta verjetno mislili tudi dami iz kavarne). Mentor je odkimaval z glavo, da to ne bi smel biti problem. Tisto, da večji problem vidi nekje drugje, pa sem samo razbrala iz njegovega pogleda, ki ga je uprl v moje, sicer lepo urejene, blond lase. Nisem si bila edina zakaj, vendar me je objel pravi občutek olajšanja, ko sem stopila iz kabineta.
“Kak je blo na faksu?“ me je že čakal SMS od hčere, Maše, študentke medicine v tretjem letniku, ki se je veselila, da je tudi njena mami študentka. Njej se lahko potožim, saj me razume. Kako zelo, sem ugotovila, ko mi je poslala sliko rdečega stetoskopa, ki si ji ga kupila pred kratkim.
Normalne mame bi verjetno v odgovor na ogled slike rdečega stetoskopa, napisale kaj takega:
“Koliko pa je stal?” ali “ Je kvaliteten?” ali “Ponosna sem nate.” Normalne hčere pa bi odgovorile:
“Ne veliko.” ali “Najboljši.” ali “Hvala, mami.” Ampak jaz pač nisem normalna mama. In Maša ni normalna hčera. Zaskrbljeno sem ji napisala:
“Imaš tak lak za nohte?” Maša je odgovorila:
“Mami, the best komentar. Imam. Tudi jakno. 😉 ” Ja, razume me. Lahko ji napišem po resnici:
“S seboj nisem imela naprintanega osnutka, papirja in kulija 😦 “ V odgovor je takoj priletela slika s pripisom: “Evo vidis, ti nimas niti kulija za faks js mam celo vojsko.” Poslala sem ji edini možen odgovor:
“Prosim, bodi moja študijska tajnica. Saj imam Pradine čevlje. Hudičevka pa sem že od nekdaj. Saj to veš?”
Dobila sem zelo dvoumen odgovor:
“Hahaha 😂😂.”
Zdaj ne vem, ali tajnico imam ali ne. Pa kaj me briga, kulije in papir si bom nametala po vseh torbicah, Iztok bo pa le spal tudi pri študentki, ne samo pri babici 😜!
Odkar ju poznam, ju poznam kot par. Nič čudnega, saj sta tudi njuna imena par. Mirjana in Mirko. Nekega pomladnega dne sta potrkala na vrata moje pisarne, ona ljubka, s klobučkom, on šarmanten, z edinstvenimi brki, na obeh koncih zavozlanimi in privihnjenimi navzgor. Ali pa tudi ne. Včasih sta konca, še vedno zavozlana, zravnana kot vodna gladina, kot bi ju Mirko poravnal s pomočjo “vaservage”, kot pravimo na Štajerskem vodni tehtnici.
Kmalu za tem, ko sem ju spoznala, se je zgodil vrhunski dogodek. Bili smo gostje na njuni večerji, v njunem stanovanju, v katerem so stene izpolnjene z lepimi slikami, ki jim delajo družbo police, polne dobrih knjig, v njuni pravljici, v katerem se v ušesa zliva v srce segajoča klasična glasba in nosnice vpijajo omamne vonjave, ki se širijo iz Mirkotovega ateljeja: kuhinje.Tam ustvarja.
Tam živi v pravljici z naslovom Lonček kuhaj, ups, hitro moram popraviti. Pisker kuhaj. Mirko je namreč Mariborčan in v Mariboru je seveda lonček pisker in nikakor drugače. Mirko ve, kaj mora brbotati v piskrih, se dušiti v piskrčkih in se zapekati v pečici. Tudi kaj mora steči po grlu in poplakniti kot dih tanek Carpaccio, Morskega lista à la Bogomir, svileno božajočo prilogo, in nebeško rahel Soufflé à la Mimi. Rdeče vino, ki ga je izbral k glavni jedi, me je v simfoniji s krvjo, ki se je v drobnih potočkih pocedila iz medaljona in se v grlu pomešala z žlahtno kapljico, tako zelo navdušilo, da sem si prazno steklenico izprosila za domov. Zame je postala simbol skladnosti okusov.Mirko ustvarja s telesom in dušo. In s svojimi edinstvenimi brki. Z veliko mero domišljije. In duhovitosti. Hvaležna sem mu, da je mojemu možu zaupal recept za snežke za Snežko, saj vedno znova uživam v okusu jedi.
Mirjana živi v pravljici z naslovom Mizica pogrni se. Tako dobro, kot Mirko ve, kaj in kako vreči v piskre, tako dobro, Mirjana ve, kako hrano in pijačo postreči. V izbranem porcelanu in kristalu seveda. Zato ni čudno, da sta najboljši par. Tako porcelan in kristal, kot tudi Mirjana in Mirko. Dopolnjujeta se njuni življenji in dopolnjujeta se njuni pravljici. In kaj še potrebujeta drugega, da bi živela srečno do konca svojih dni? Prav ničesar.
Mirjanin grad je v Mariboru, na Grajskem trgu 2 in tam kraljuje za slavno, najlepše pogrnjeno mizo. To sta spoznala tudi predstavnik vrhunskega porcelana Weimar in predstavnik Arnstadt kristala, ki sta jo na njenem gradu obiskala.
Vsa leta sem živela v prepričanju, da so moji lasje neukrotljivi. Sicer sem bila hvaležna moji mami za gene, ki so mi prinesli izredno goste, blond in naravno skodrane lase. Celo zelo hvaležna, saj so mi moji lasje prinesli moža. Še ko je bil kratkohlačnik, si je zastavil dva življenjska cilja: da bo imel blondinko za ženo in nemški avto. In ker se v življenju vedno uresničijo naše otroške življenjske projekcije, je v trenutku, ko me je prvič zagledal z blond, skodranimi dolgimi lasmi, vedel, da sem ta prava zanj.
Rada imam svoje lase. Od nekdaj imam dolge. Mogoče je celo nekje globoko, v mojem kolektivnem nezavednem, vtisnjena zgodba o Samsonovi izgubi superiorne moči potem, ko mu je Dalila odrezala lase. Verjetno bo na tem nekaj resnice, saj sem se na kratko ostrigla samo enkrat. Bilo je že davno, takrat, ko je bil moj sin Gašper star dve leti. Ko me je zagledal, z resda ljubko, vendar kratko frizuro, je planil v tako silovit jok, da sem ga komaj potolažila.
“To ni moja mami,” je zajokal in potolažil se je komaj čez lep čas, v mojem objemu, ko je ugotovil, da se ta oseba s kratkimi lasmi, zna objemati točno tako kot njegova mami. Z leti so se moji naravni kodri malo poravnali, lasje postali malo krepasti, kar precej potemneli in joj, prejoj, zadnje leto so začeli celo siveti ( le zakaj? 🙂 ), zato so redni obiski pri frizerju postali nuja. Tako zaradi barve (mož se je poročil z blondinko, zato moram taka tudi ostati) kot zaradi rahlo krepastih las. Poleg tega si že celo življenje želim ravnih las. Prijateljica, ki ima po naravi ravne lase in si želi skodranih, mi je pred nekaj leti podarila bon za frizerja z naslednjimi besedami:
“Novi frizerski salon so odprli. Frizira moški, Turk. Ne zna slovensko, zna pa frizirat! “ Pri tem je odobravajoče zažvižgala. Mora pa res biti dober, da Mojco pripravi do žvižganja, sem si mislila in se še isti dan naročila na številko 040 809 000. Tako lepo številko si seveda takoj zapomniš.
Frizer me je že v prvo očaral. V črnih lakastih čevljih je drsel po marmornatih tleh, pod prsti pa so mu plesali ženski lasje, točno tako, kot jim je on dirigiral.
Ples čevljev
Ime njegovega salona ni bilo naključno izbrano. Hair dance. Seveda je iz mojih las naredil popolno frizuro. Brez besed.
Pogovarjala sem se samo z Ano, ki je znala slovensko.
In tako sem se pri oblikovanju frizure prepustila moškim rokam. Nekako je v meni celo začelo zoreti prepričanje, da lahko samo moške roke ukrotijo moje lase.
Večkrat, ko sem prišla “po frizuro”, več slovenskih besed je uporabljal moj frizer, za katerega še vedno nisem vedela, kako mu je ime. Ano sem pogosto slišala, da je uporabila besedo Aškim, ko se je pogovarjala z njim in sčasoma sem nekako začela sklepati, da mu je ime Aškim. Malo me je sicer begalo, ker je tudi sam Aškim velikokrat uporabil besedo Aškim, ko se je pogovarjal z Ano. Pa sem si razložila, da mogoče Turki, ko govorijo o sebi, uporabljajo namesto jaz, svoje ime. Kako bi pa lahko vedela, saj je bil on prvi in edini Turk, ki sem ga poznala.
Nekega dne, ko je Ana za trenutek odšla, sem rabila njegovo pomoč. Poklicala sem ga:
“Aškim!” Začudeno me je pogledal in v tistem je vstopila Ana, ki se je začela na ves glas smejati. Vedela sem, da je nekaj narobe.
“Kaj mu ni ime Aškim?” sem jo začudeno vprašala.
“Saj ti dovolim, da ga kličeš Aškim, čeprav mu je ime Mustafa. Aškim je turška beseda za dragi ali draga.”
“Ha, ha, ha,” sem se začela smejati in upala, da se bom vgreznila v zemljo, tako me je bilo sram.
Prejšnji teden se jeHair dance preselil v nov lokal, nasproti City-ja v Mariboru, na Ulico Vita Kraigherja 10. Tam lasje plešejo pod Mustafovimi rokami, tako kot plešejo njegovi črni lakasti čevlji po marmornem podu. Sedaj zna oboje, slovensko in frizirati. In to tako, da celo mene pripravi do tega, da tako tiho, ko me nihče ne sliši, zažvižgam moji frizuri v ogledalu. Moški znajo z lasmi.
Mustafa je še vedno Anin Aškim, njegova Ana je še vedno njegova Aškim. Pod srcem nosi že drugega njunega otroka, že drugega njunega Aškima. Nisem se vgreznila v zemljo, vem pa, kaj po turško pomeni Aškim.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 
