V drugi svetovni vojni se je pripetilo vse polno prigod, katerih dober ali slab učinek je močno vplival na delovanje vojnega stroja, ga zaviral, poganjal, vodil do zmage in poraza. Mnogo takih dogodivščin prihaja šele sedaj na dan in po svoje daje karakteristiko zadnji vojni. Ena takih prigod je ugrabitev komandanta nemških čet na otoku Kreti. Dvaindvajset tisoč nacistov je izgubilo svojega komandanta, dobilo pa dolge nosove.

Drzna ideja dveh majorjev

V začetku leta 1944 sta v neki kavarni v Kairu sedela dva angleška majorja Patrick Leigh Fermor in Stanley Moss. Bila sta mlada, nobeden ni bil star nad 25 let. Po dolgotrajnih borbah sta uživala dopust in se dolgočasila. Nekaj bo treba početi, vojak, vajen borbe, težko poseda brez dela in gleda v zrak. In mlada moža sta se domislila nekaj posebnega – zakaj bi ne ugrabila kakšnega nemškega generala?

Patrick Leigh Fermor in Stanley Moss

Malce čudna zamisel na prvi pogled malo neizvedljiva. Toda angleškim vojaškim voditeljem v Kairu in Londonu je zamisel ugajala. Ponudbo obeh mladih oficirjev so sprejeli. Po dolgih razpravljanjih so izbrali tudi žrtev: generalmajorja Karla Kreipa. Kreip je bil eden najvidnejših  pripadnikov in funkcionarjev Wehrmachta, poveljeval je leningrajski bitki zdaj je pa bil komandant nemških čet na otoku Kreti, kjer je imel pod komando 22.000 mož. Če ga ukradejo, bi močno  zmedli nemške vojne načrte v Sredozemlju.

Na cilju in na preži

Neke noči meseca februarja 1944 je angleško vojno letalo preletelo eno od mnogih skrivališč grških gverilcev v planinah otoka Krete. Iz letala je skočil major Leigh Fermor, ki ni bil samo vojak ampak tudi že znani strokovnjak za starogrški jezik in književnost. S padalom je srečno prijadral na zemljo kjer so ga čakali grški gverilci. Njegov sopotnik major Moss pa ni uspel skočiti, letalo je zašlo v oblake in se je moralo vrniti v svojo bazo. V šestih tednih je Moss vsaj devetkrat preletel ta kraj vendar ni mogel skočiti in ni mogel dobiti zveze, ne z Leigh Fermorjem, ne s Krečani. Nazadnje je opustil letalo in se odpeljal na Kreto z motornim čolnom. Po plutju med nemškimi komandnimi ladjami in minskimi polji je srečno pristal na Kreti., kjer so ga čakali Leigh Fermor in grški gverilci. Iztovorili so orožje in municijo, ki jo je pripeljal s seboj Moss, potem so se skupaj umaknili v hribe. Naslednjo noč se je začel veliki marš. Oba majorja in njuni grški spremljevalci so hodili samo ponoči, podnevi pa so se skrivali v gorskih vasicah.

Paddy in ‘Billy’ Moss v jami

Dva Angleža med 22.000 nacisti na Kreti

Naposled je le prišel čas da so lahko začeli delati. Leigh Fermor si je počrnil i meščan Krete zato, ker je stanoval zraven generalove hiše. Leigh Fermor je sprevidel, da generala ne bodo mogli ugrabiti z napadom na njegovo rezidenco kajti vila je bila z vseh strani obdana z bodečo žico v katero je bil napeljan električni tok, vrhu tega je generala varovala četa vojakov in trop policijskih psov. Štiri dni je mladi major kukal skozi okno Akoumianakisovega stanovanja, da bi čim več zvedel o generalovih navadah, zkasti pa kdaj odhaja in kdaj se vrača iz stanovanja. Leigh Fermor je kmalu ugotovil, da general odhaja vsako jutro ob isti uri in se odpelje z avtom v svoj štab, oddaljen okrog osem kilometrov. Vračal se je ko se je znočilo, zmerom ob isti uri Torej bomo generala lahko ugrabili samo na cesti, ko se bo vračal domov, je zaključil angleški major.

Villa Ariadne, rezidenca generala Kreipa

Z Akoumianakisom sta izbrala zares pripravno mesto ob cesti za zasedo – ovinek v obliki črke L , ki je bil tako oster, da je moral avto voziti čisto počasi. Leigh Fermor  se je vrnil v svoje skrivališče, kjer ga je čakal Moss. Skupaj sta se domenila še o nadaljnjih pripravah. Potrebovala bosta še dvanajst gverilcev: osem se jih bo skrilo v jarke na obeh straneh ceste , štirje bodo pa čakali malo dalje v smeri, od koder bo pripeljal generalov avto, da bodo opozorili tovariše v zasedi. Oba angleška oficirja bosta oblekla uniforme nemških vojaških policajev, uniforme bodo priskrbeli grški gverilci. V podloge uniform je Akoumianakisova  žena všila tablete za samomor, močan strup, da ga Angleža uporabita, če ju Nemci ujamejo živa. Ta čas so Nemci že zvedeli za prihod dveh nemških oficirjev na Kreto in so uprizorili pravo hajko za njima .Leigh Fermor in Moss sta se morala skrivati na vse načine. Spala sta po skalnih votlinah, vsako noč na drugem kraju v nepristopnih delih planin. Neko noč sta tako čepela v nekih svislih , držala v rokah brzostrelki in z napetostjo poslušala , kako nekaj korakov stran nemški vojaki prosijo hrane od kmetice, lastnice teh svisli.

William Stanley Moss, Leigh Fermor and Emmanouil Paterakis pred ugrabitvijo generala Kreipa

Ugrabitev

23. aprila so bile vse priprave končane in ugrabitev je bila določena za naslednji večer , toda general Kreipe je prekrižal račune: tri dni se je vračal domov še pred nočjo, kakor da je nekaj zavohal. Četrti večer sta Leigh Fermor in Moss opazovala iz svojega skrivališča kdaj se bo pokazal generalov avto . Dvanajst gverilcev je zavzelo svoje položaje v zasedi. Napeto čakanje je trajalo celo uro, nazadnje pa so se le posvetile ročne električne svetilke stražarjev, ki so delali nekaj metrov dalje. To je bilo znamenje, da avto prihaja. Ko je avto pripeljal na ostri ovinek, sta oba majorja , zdaj oblečena v uniforme nemške vojaške policije stopila na cesto in dala šoferju znak, da ustavi. Šofer je seveda ubogal misleč, da sta prava nemška policaja. Leigh Fermor in Moss sta stopila k avtu, odprla vrata in surovo potegnila ven nemškega generala. Priskočili so grškega gverilca in nemškemu generalu , ki se je otepal na vse pretege, nataknili lisice na roke. Šofer je potegnil revolver, toda Moss ga je treščil po glavi s francoskim ključem, da je takoj omedlel.

General Heinreich Kreipe

Ko so generala ukrotili, si je Leigh Fermor nataknil generalovo kapo in sedel v avto. Moss je prevzel šofiranje. Generala so stlačili na zadnji sedež, stražila pa sta ga do zob oborožena gverilca Paterakis in Kyratik. Peljali so se komaj nekaj minut, ko ko so opazili na cesti prižgano luč, znamenje, da je pred njimi nemška straža. Gverilec Kyrakis je potegnil iz žepa velik nož in jasno namignil generalu, da ga bo zaklal, če le črhne. Nemški stražar je stopil k avtu, ki je zdaj vozil počasi, pa ga je Moss  hitro pognal z vso brzino, ko se je uveril, da je  stražar videl generalsko zastavico na blatniku avtomobila. Stražar je samo salutiral in odstopil. Ko so se ugrabitelji pripeljali pred generalovo rezidenco je stražar odprl vrata, vendar  je bil Leigh Fermor v mraku docela podoben generalu, odmahnil je z roko in se odpeljal dalje. Tatovom generala je bila sreča mila, kajti brez nezgod so šli ta večer skozi dvaindvajset nemških kontrolnih postojank na cesti. Najhuje je bilo, ko so se peljali skozi Heraklion. Prav takrat so bile končane kino predstave in ulice so bile zatrpane z ljudmi, med katerimi je bilo veliko nemških vojakov. Čeprav je avto vozil le korakoma nihče ni zaslutil ničesar. Vojaki so pozdravljali generala, Leigh Fermor pa jim je le zdolgočaseno in ošabno kimal. Na nekem osamljenem delu ceste so stopili iz avta in zavili v hribe, dobro vedoč, da jim bo kmalu za petami vseh 22. 000 nemških vojakov , kolikor jih je bilo takrat na otoku Kreti, dolgem 1000 in širokem pa komaj 50 kilometrov. Drugi dan, okrog poldne je bilo nebo že polno nemških letal, ki so iskali begunce.

 General K je bil zelo ubogljiv ujetnik. Brez pripomb je vzdržal dolge marše s svojimi ugrabitelji, ki so morali venomer bežati pred nemškimi vojaki, hkrati pa tuhtati, kako bodo svoj plen živ in zdrav spravili v Kairo.

Najnevarnejša pot

Leigh Fermor in Moss sta ves dan skušala dobiti zvezo v zanalašč zato poslanim aparatom za radiotelegrafijo, ki naj o njunem uspehu poroča v Kairu in organizira prevoz vseh treh v Egipt. Toda, ko je radiotelegrafist  hotel poročati se je izkazalo, da je aparat pokvarjen. Ne vedoč, kaj narediti sta mlada majorja poslala gverilska kurirja do dveh drugih radiotelegrafistov, ki sta bila na zelo oddaljenem koncu otoka. Nekega dne pa sta le dobila težko pričakovano sporočilo, ki jima ga je prinesel grški gverilec. Z ugrabljenim generalom morata oditi na drugo stran otoka, kjer bo čakala podmornica. Težka stvar kajti še isto noč je bilo treba na pot čez več kot tri tisoč metrov visoko goro Ida*. Vzpon je trajal dolgih dvanajst ur. To je bil najboljši doživljaj, ki sta ga dva mlada oficirja doživela v drugi svetovni vojni kot piše sam Moss v svoji knjigi. Spolzek sneg pod nogami je lahko ob vsakem napačnem koraku pomenil smrt. 14. maja, tri tedne po ugrabitvi sta dobila po kurirju sporočilo iz Kaira, da pride naslednjo noč ponje podmornica : ustavila se po pred obalo vasi Rodakino. Do tam so imeli le 30 kilometrov poti.

General je postal trgovec

Ko sta se majorja s svojim plenom približala cilju sta na obali z daljnogledom opazila, da sta tam tudi dve nemški podmornici.  Vražje težko je bilo neopaženo priti skozi to past. Toda ob devetih zvečer so bili že vsi trije na obali kjer jih je čakal čoln. Vkrcali so se, čez pol ure pa so bili že na podmornici. Šele zdaj sta se Leigh Fermor in Moss lahko oddahnila, seveda si je lahko oddahnil tudi general. Čez tri dni so bili že v Kairu. Mlada oficirja sta upravičeno vzbudila občudovanje svojih tovarišev. Ni enostavno ukrasti generala, ki ga varuje 22.000 vojakov. Bivši general Kreipe je danes trgovec z delnicami v Zahodni Nemčiji.

Patrick Leigh Fermor, levo, je srečal Heinricha Kreipa v Grčiji leta 1972

Lahko je hvaležen svojima ugrabiteljema saj sta mu pravzaprav na nek način rešila življenje. Druga dva generala, njegova naslednika kot komandanta nemških sil na Kreti sta bila po končani vojni usmrčena kot vojna zločinca. Vsekakor je tako smrt zaslužil tudi Kreipe in najbrž bi ga tudi doletela, če ne bi Leigh Fermorju in Mossu padla na um drzna ideja , da ugrabita nemškega generala in si tako preženeta dolgčas vojaškega dopusta.

*gora Ida ali tudi Psiloritis je v resnici visoka 2456 m

Članek iz  Dolenjskega lista, Novo mesto, 22. januarja 1954