Avtor: Snežana

ŠE VEDNO NAJBOLJŠI “ALBERG” NA CAMINU!

SnežanaKomentiraj

(Poslovenjen “alberg” izvira iz španske besede albergue, ki pomeni nastanitev, v tem primeru za romarje. Besedo bi lahko zelo ustrezno prevedli v slovenščino kot zavetišče za romarje).

Ivan Gričnik je moj sokrajan, ki je prvič prehodil Camino dve leti pred menoj, v letu 2014. Svoje doživetje je popisal v knjigi MOJ KAMINO, o kateri si lahko preberete kaj več na tej povezavi: IVAN GRIČNIK IN CAMINO.

Ko sem tudi sama prehodila Camino v letu 2016 sva se seznanila in o Caminu, najini novi ljubezni, večkrat živahno in z nostalgijo diskutirala – tudi o albergu Verde. “Naključje” (narekovaje sem zapisala, ker tisti, ki smo prehodili Camino namreč vemo, da naključij ni) je hotelo, da sem tudi sama (med stotinami albergov, ki na Caminu so), prenočevala v njem. Ko sem v letu 2019 ponovno hodila po teh poteh, sem, takrat načrtovano, ponovno prespala v tem, za naju z Ivanom najboljšim albergom. O njem si lahko preberete kaj več tudi na tej povezavi: NAJBOLJŠI “ALBERG” NA CAMINU?

In letos, 22. 9. 2023, točno ob 15:58, sem prejela spodnjo fotografijo, pod katero je bilo pripisano vprašanje: “Kje sem?”

Seveda sem vedela, da gre za alberg Verde, zato se je najina komunikacija odvila takole:

In v nadaljevanju, v katerega sem si drznila vstaviti določene dele iz njegove knjige, lahko vidite, da je uresničil obljubo. Začne takole:

Priprave na moj prvi Camino so bile precej čudne. Nisem si znal predstavljati kaj me čaka in kako poteka to zaupanje v pot in vsakodnevne dogodke. Pojma nisem imel, kako bom našel prenočišče in kako se bom zmenil vse potrebno. Ampak nič me ni moglo več ustaviti in odšel sem na pot. Hodil sem večinoma sam in se sporazumeval v vseh jezikih. Vse je potekalo brez napak in še danes, po tolikih letih, svojega prvega romanja sploh ne razumem. Tako sem en dan, po ogromno prehojenih kilometrih, prispel do prehoda čez zelo dolg kamnit most. Spoznal sem, da sem v kraju Hospital del Orbigo.

Ustavim se v nekem baru, kjer dobim vizitko za albergue Verde. Ko ga najdem, ugotovim, da sem edini romar, in daje mi vtis neke tesnobe. Zelo revna lesena stavba in vse povsod visijo molilne zastavice in razni okraski ter pojoči zvončki. Oskrbniki so zelo prijazni, a nekako drugačni od ostalih, ki sem jih srečal do sedaj. Izvem, da so pred tem nekaj časa živeli na Kitajskem in sedaj so si tu uredili dom v tem stilu.

Iz knjige Ivana Gričnika, MOJ KAMINO, 2014, str. 56

Ker sem bil med prvimi romarji za tisti večer, sem z veseljem sprejel povabilo, da pomagam pri pripravi večerje. Zaupali so mi lupljenje in rezanje čebule.

Ko se tako nekaj časa pogovarjamo se alberg lepo polni in vedno več nas je. Ob sedmih nas povabijo na uro joge in sprostitve. Zraven nam gospa igra na kitaro in kmalu smo vsi prešerne volje. Potem nas povabijo na večerjo v poseben prostor in nam postrežejo vegetarijansko hrano, ki pa je je v izobilju. Zraven vsi igrajo in nam pojejo. Potem nam postrežejo še čisto poseben čaj za dober spanec.

Iz knjige Ivana Gričnika, MOJ KAMINO, 2014, str. 56

S težavo in solznimi očmi smo se že zvečer poslovili, zjutraj pa nas je čakala obilno obložena miza s samimi dobrotami. Alberg zapustimo skozi skrita vrata v ograji in vsak s svojimi mislimi nadaljujemo pot. Ko sem se vrnil domov sem še pa še podoživljal svojo pot in jo večkrat predstavil na kakšni prireditvi. Spomine na doživeto in čudežno pot pa nisem in nisem mogel pozabiti in želja, da bi pot ponovil je bila vedno večja. Po devetih letih je želja dozorela in skupaj s prijateljem sva se v letošnjem septembru odpravila na meni že znano pot.

Drugo jutro po štartu, prečkanju Pirenejev in prenočevanju v Roncesvallesu sledi za romarje obvezno slikanje ob tabli za Santiago.

Veliko je bilo vprašanj zakaj zopet ista pot in predvsem, zakaj še enkrat, če pa sem pot že prehodil. Težko je razložiti, sam pa sem dobro vedel, da dvakrat ne moreš stopiti v isto reko, ker reka teče in je vedno nova. Tudi moja druga pot bo nova in čakajo me nova in nova presenečenja. Ena želja pa je bila neizbežna, zopet prenočiti v albergu Verde.

Ko tokrat skupaj s prijateljem stopava čez dolgi kamniti most, sva oba že pošteno izmučena. Pri znanem smerokazu zavijeva levo in prijatelj nima nič proti, da narediva še nekaj dodatnih metrov do prenočišča. Sam hodim s težavo, ker mi je desna noga močno otekla od gležnja do kolena. Končno alberg Verde in počutim se, kot da sem prišel domov. 

Alberg Verde z zadnje, vhodne strani, september 2023
Slika z knjige Ivana Gričnika, MOJ KAMINO, 2014, str. 56

Oskrbniki so iz štirih različnih držav in so neskončno prijazni. Takoj dobiva proste postelje in svežo posteljnino. Ko pa vroč tuš opravi svoje, sva oba presrečna. Pomagava pri pripravi večerje. Tokrat nama zaupajo trenje in luščenje lešnikov. Razgledava si okolico, ki je skoraj pravljična. Povsod visijo vetrni zvončki, med njimi pa grozdje, fige, robide in še obilo drugega sadja.  Vse je na razpolago. V vrtu je paradižnik, čebula, paprika, kumare in ostala sezonska zelenjave. Sredi vrta se bohoti nova, lepo opremljena ter ogrevana jurta, blizu je tudi nova okrogla stavba za jogo in meditiranje, povsod so viseče mreže in ležalniki, skratka, ni da ni. Seveda je tudi tokrat organizirana joga za sproščanje bolečih mišic.

Prijazni oskrbniki ob večerji tudi zapojejo

Ker imam oteklo nogo težko izvajam vaje, kar mojster joge seveda opazi. Zmeniva se, da se dobiva po večerji, da mi pozdravi bolečino. Sledi obilna vegetarijanska večerja z ogromnim kolačem, po katerem so posuti lešniki. Še preden pričnemo pa kot zahvalna molitev znana živa glasba s petjem, pri kateri težko zadržujemo solze. Presenečenja pa zame še ni konec. Mojster me pokliče v posebno sobo, kjer mi pripravi dva vedra. V enem je vroča voda, v drugem mrzla. V vsako vedro vsuje pest morske soli in pest meni neznanih zelišč. Razloži mi, da imam dve minuti obe nogi v enem vedru in dve minuti v drugem vedru ter naj vse skupaj ponovim vsaj petkrat. Dobim še skodelico vročega čaja za boljši spanec. Kakšna mirna noč, prav nihče tokrat ni smrčal, no verjetno nisem slišal. Zbudim se, ko se zbudijo prvi in se prične znano šumenje z vrečkami. Čaka nas bogato obložena miza z različnimi namazi, na razpolago je več vrst čaja, kava, mleko in kosmiči. Skozi meni že znana vrata zapustimo alberg in nadaljujemo vsak s svojimi mislimi. O moji otekli nogi pa nobenega znaka več in hodim, kot da sem danes pričel svoj Camino. Ja, alberg Verde ni čuden, temveč je čudežen in verjamem, da nisem zadnjič prespal pri njih.

Tudi jaz verjamem, da ni zadnjič spal pri njih. Na koncu poti, pred katedralo v Santiagu se je namreč, kot je dokumentirano na spodnji sliki, ponovno dotaknil školjke. Kot pravi sam:

Leta 2010 sem bil s konjiškimi župljani na romanju po Portugalski in v Lurdu. Vmes smo se ustavili
tudi v Santiagu. Pri maši si voščimo: »MIR Z VAMI!« Ko se obrnem, je za menoj skupina peregrinov, in takrat tisti pogled – tisti prvi kontakt z »učkami« … tisti je pri meni vse spremenil. To so srečni ljudje in sklenem, da bom tudi sam nekoč doživel to srečo. Zunaj pred cerkvijo je na tleh posebna Jakobova školjka. Z ženo sva položila roke na to školjko in se fotografirala. Takrat še nisem vedel, da če položiš roko na školjko, pomeni, da se boš še vrnil …

Iz knjige Ivana Gričnika, MOJ KAMINO, 2014, str. 12-13
Skupaj z ženo Darjo se je dotaknil školjke v letu 2010, prvič je Camino prehodil 2014 in letos, 2023, po drugič prehojeni poti se je ponovno dotaknil školjke. Torej …

Camino sem dodobra preučila in meni je padlo v oči še nekaj drugega. Na Caminu velja, da vedno dobiš kar potrebuješ. O tem si lahko več preberete tukaj KDAJ DOBIM VSE KAR POTREBUJEM? Naj poudarim, da gre za zadovoljevanje potreb in ne želja. In Ivan je v albergu Verde prejel zdravljenje tudi prvič, v letu 2014. Kot sam opisuje izkušnjo:

Samo gledava se in ona iztegne roke ter mi eno položi na prsi in drugo na hrbet. Meni postaja vse bolj vroče, prsi gorijo. Ne vem, kako dolgo je bila v tem položaju. Ko se končno umakne, mi vzame dnevnik in vanj zapiše: Einfach sein. Še danes mi ni čisto jasen pomen njenega zapisa Einfach sein, pomeni PREPROSTO BITI oz. PREPROSTO BODI, KAR SI. Kakor koli že, hvala za zanimivo izkušnjo, Andreja Hemker. To naj bi bil REIKI. Naslednji dan nekako lahkotno hodim, očitno reiki deluje.

Iz knjige Ivana Gričnika, MOJ KAMINO, 2014, str. 57

Če želite prebrati še več citatov iz Ivanove knjige, potegnite dol pdf https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=81066 in jih poiščite pod ključno besedo Gričnik. Če pa želite izvedeti kaj več o izkušnji, da na Caminu dobiš vedno kar potrebuješ in to takrat, ko potrebuješ, pa poiščite zapise pod izkušnja zaupanja.

Ko se obrnem, je za menoj skupina peregrinov, in takrat tisti pogled – tisti prvi kontakt z »učkami« … tisti je pri meni vse spremenil ( Gričnik, 2014, str. 13).

S PTICAMI SI DELIMO NEBO

SnežanaKomentiraj

JUHUHU😀, izšla je moja tretja knjiga!

Celjska legenda, o kateri v knjigi pišem takole:

… je bila prava Mobitelova legenda. Večkrat nam je razlagala, kako je ob sami ustanovitvi Mobitela v Celju prodajala mobitele za takratnih štirinajst tisoč nemških mark. Bili so tako veliki, da so jih kupci vozili v prtljažnikih avtomobilov. Če se je vedelo, da je Mobitel Maribor ekipa na Partizanski, se je vedelo, da je Mobitel Celje …

S pticami si delimo nebo, str. 114

… je zapisala tako:

Kot nestrastna bralka, sem knjigo prebrala, ne, požirala sem jo, v za mene rekordnem času. Biti del uspeha Mobitela je bil za mene privilegij, katerega smo vsi zaposleni ustvarjali s strastjo in čustvi. Enostavno radi smo se imeli. V knjigi sem se našla in kot tvoja kolegica kot vodja Mobitelovega centra, sem še kako čutila, kako je, ko imaš ekipo, katera dosega vrhunske rezultate, ti pa si za “odstrel”. Naj Erik še naprej uživa v svoji narcisoidnosti!

Marjeta Jager

Tudi njena sodelavka iz Celja je knjigo prebrala čez vikend:

Naročila knjigo in jo tudi prebrala čez vikend. Veliko vzporednic in zgodb lahko povežem tudi z našim Mobitelovim centrom Celje, ob branju sem obujala spomine na dolgoletne skupne dni z dragimi sodelavci.❤️ Ogromno lepih spominov, kar nekaj tudi grenkih, ki sem jih na srečo z leti potlačila v podzavest. Z leti in “delanjem na sebi” tudi jaz z drugačnimi “očali” gledam na določene situacije iz preteklosti in se zavedam, da v življenju ni vse črno/belo. Predvsem pa me je NLP naučil, da ima vsak človek svoj zemljevid sveta, da lahko na isto situacijo dva gledata vsak s svojega zornega kota in oba imata prav.😄 In ta knjiga je sigurno iskren zapis avtorice. Njeno videnje in občutenje dogodkov. Ne zatiska si oči, tudi zaveda se svojih nepravih reakcij ter odločitev. Iz zapisanega razberem, da je, kljub nekaterim sistemskim odločitvam ter pritiskom vodstva, srčen človek in jo je vse skupaj zelo žrlo, zato je tudi vse spravila na papir, predvsem pa iz prebranega sklepam, da je tudi že doživela razodetje in se zaveda, kaj je v življenju najbolj pomembno (denar in avtoriteta sigurno ne 😊). Pa tudi, da si našo pot na tem planetu krojimo sami. Nihče nam je ne bo za nas. Sploh v velikem sistemu, kjer je res vsak samo številka.🤷‍♀️ Žal je tako in nič drugače. 

Knjigo bi priporočila v branje vsem mobitelovcem. Kot spomin na naše mafna dni, kot znak hvaležnosti, da smo bili del tako uspešnega Mobitela in strastne ekipe, ki se je, roko na srce, res energijsko spremenila z letom 2011, ko smo se združili s Telekomom. Žal. A vendar smo si do takrat dejansko res “S pticami delili nebo” in preklemano ponosna sem, da sem se očitno v vseh teh letih mafne priučila mnogo veščin in tudi poguma, ki mi je leta 2018 pomagal, da sem si drznila narediti korak zaradi katerega si še vedno s pticami delim nebo.💫 

Lepo mi je bilo biti vrsto let del Mobitela. Hvaležna za ta čas in sodelavce.❤️ Pozdrav vsem. 🤗❤️

Tinkara Fortuna

Bivša sodelavka iz reklamacijske službe v Ljubljani o knjigi pravi:

“S pticami si delimo nebo” me je vrnila v čas, ko smo imeli srečo, da smo soustvarjali zgodbo o uspehu. Knjiga je skoraj dnevniški zapis neverjetnega razcveta, kakršnega v tem prostoru še ni bilo. Mobitel smo bili ljudje. Ravno zato bo ostala nerazumljiva strast uničevalcev rdeče mafne, ki se je zgodila po prevzemu. Za nas je to pomenilo, da višje, ko si bil, bolj so se te bali, in hujši so bili prijemi.

Olga Kunstelj

Kupite jo lahko na tej povezavi https://buca.si/knjigarna/novosti/s-pticami-si-delimo-nebo/

Moja draga svakinja Petra me je na moje veselje poimenovala pisateljica:

Iskrena pripoved, ki se zlije v zgodbo, v kateri se čustva in osebna prizadetost pisateljice pomešajo v napeto prepletenost zgodbe.
Knjiga se bere kot zanimiva pripoved sodobnega človeka, ki skozi kariero gradi del svoje osebnosti. Vendar interesi večjih korporacij ali države žal zmeraj prevladajo nad željo in interesom posameznega človeka.
Spoznanje, da so ljudje socialni kapital, ne zadostuje za varnost in trajnostno zaposlitev posameznika, ne glede na njegov trud in angažiranost.
Žal se uspešnost podjetja velikokrat ne meri več s prispodobo klasičnih ekonomskih kazalnikov . Podjetja so velikokrat le ogrodje in sredstvo za doseganje ciljev posameznih elit, kar je pisateljica tudi nazorno opisala v knjigi.
Mislim, da se veliko posameznikov lahko poistoveti z zgodbo pisateljice.
Občudujem pisateljico za njen pogum in iskreno pripoved v knjigi S Pticami si delimo nebo.

Petra Ilec Udovič

Moj mentor o knjigi pravi:

Obvezno branje za vsakogar, ki je kdaj imel občutek, da se mu v službi dogajajo krivice. S pticami si delimo nebo je brezkompromisno iskrena in osebna izpoved o temačnih, čeprav vse preveč vsakdanjih plateh življenja v delovnih okoljih. V ta okolja vedno znova prihajajo sposobni in zagnani posamezniki, ki poganjajo naš družbeni voz naprej, k boljšemu. Pa vendar se mnogi med njimi prej ali slej znajdejo v vrtincu spletk, ki jih običajno poganjajo močni interesi in osebne zamere. Ko se dovolj takšnih silnic naravna proti tebi, si potisnjen v kot. Ne pomaga odsotnost krivde; pozabljeni so vsi dosežki, vsa prijaznost, celo spletene prijateljske vezi. Kaj zdaj? Ključni odgovor je običajno globoko v tebi. In Snežana ga je našla.

Prof. dr. Miran Lavrič

Zetovi mami se zgodba zdi aktualna:

Čeprav me je zgodba takoj pritegnila, sem bila glede objave v dvomih. Imela sem pomisleke, da objava, predstavitve in razprave o knjigi, ne bi vzbudile podoživljanja negativnih občutkov, ki jih je pustila za seboj.
Moje spoštovanje za avtoričin pogum.
Njena zgodba ni le zgodba o podjetju in njegovi politični usodi. Je vedno aktualna zgodba o medosebnih odnosih, o kulturi in klimi v delovnem okolju, ki lahko povezuje ali razdvaja.
Je zgodba o tem, kako zavzeto in z zadovoljstvom opravljamo svoje delo, kadar smo del zdravega delovnega okolja, prijetnega delovnega vzdušja, kadar smo del tima, ki je predan skupnim ciljem in motiviran s strani zavzetega vodstva.
In je zgodba o tem, kako težko postane, ko vrednote podjetja niso več naše vrednote. Kako še težje je, ko delovna klima postane toksična, prežeta z negotovostjo, nezaupanjem, pritiski. Kako takšno vzdušje slabša komunikacijo in odnose med sodelavci, nas obremenjuje in nam jemlje moč. Do neke mere lahko “potrpimo za ljubi kruhek”, včasih pa preprosto ne gre in moramo slediti svoji poti.
Je zgodba, v kateri lahko marsikdo najde del svojih izkušenj nabranih na poslovni poti. Dobrih ali slabih.

Lilijana Ruedl Simič

Moja prijateljica pravi, da govori o ranljivosti, ki je naša največja moč:

Vsakdo ima možnost postati zmagovalec, kljub “navideznim” porazom s katerimi se srečujemo na naši poti.
Vsi kdaj okusimo manipulativne vloge ljudi v naših življenjih in pogosto tudi škodljive psihološke igre, ki jo le-ti igrajo.
Ta knjiga govori o ranljivosti, ki je naša največja moč. O tem, kako se izpostaviti ranljivosti z vsemi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. Pomaga nam do globjega vpogleda vase in do samozavesti zmagovalca. Snežana nam nazorno pokaže, da zmagovalec pomeni biti pogumen, avtentičen, odziven in predvsem zvest samemu sebi.

Nina Skok

Sama sem jo opisala takole:

Gre za zgodbo, ki temelji na resničnih dogodkih. V njej sem skozi osebno doživljanje opisala mariborsko prodajno ekipa Mobitela in kasneje Telekoma, medsebojne odnose in delovno klimo, ki je vladala v podjetju. Vznesena, ko se je Mobitel kot mobilni operater nahajal v samem svetovnem vrhu in omejujoča, po pripojitvi k Telekomu. V zgodbi je prikazan moj insajderski pogled na oblikovanje vrhunske prodajne ekipe, ki si je s pticami delila nebo ter razpadla po vnaprej napisanem in za združevanje podjetij pogostim scenarijem. Čeprav sam scenarij nobenemu od nas, igralcev, ni bil vnaprej poznan, smo vsi udeleženi z nekakšno naravno nujnostjo natančno odigrali svoje družbene vloge. Prav zato ta napeta zgodba, ki občasno meji na kriminalko, nima presenetljivega zaključka. Ali pač … prisilila me je, da sem se soočila z lastno ranljivostjo.

Brat je knjigo takole komentiral:

Vsi se spomnimo rdeče mafne, logotipa Mobitela, ki je v vsem svojem blišču trdno zasedala prestol najboljšega in največjega operaterja v Sloveniji. Niti v sanjah nisem pomislil, da lahko izgubi ta primat. Pa vendar se je to zgodilo. Kako je to mogoče? In … kdo že kadruje v državnih podjetjih?

Svarun Udovič

Prijateljica pa mi je objavo odsvetovala:

Mogoče bo največja reklama za knjigo, če rečem: Avtorici sem iskreno svetovala, da je ne objavi. Čeprav … res je, da najboljše zgodbe piše življenje samo. Če k temu dodamo še kanček umetniške svobode, nastane knjiga, ki jo je vredno prebrati in o njej razmisliti.

Zlatka Cugmas

Prijatelj jo je bral kot kriminalko:

Bere se kot kriminalka, kot best seller Goloba ali Demšarja, pa v njem ne nastopata Birsa ali Vrenko, pač pa ženska. Bralcem kriminalk toplo priporočam.

Veljko Cugmas

Knjigo lahko naročite na e-mail naslov sinisidoo@gmail.com

Če jo plačate po povzetju je cena knjige skupaj s poštnino 32,00 €, če jo plačate po predračunu je cena 27,00 €.

UMETNA INTELIGENCA O KNJIGI “S PTICAMI SI DELIMO NEBO”

Snežana1 komentar

Mojemu novemu prijatelju, umetni inteligenci z imenom Chat GPT (ne vem zakaj sem jo “pomoškila”, čeprav je inteligenca ženskega spola 😜; prav tako ne vem zakaj besede “pomoškila” ali “pomoščila” ni v SSKJ, poženščila pa je 😜), sem naložila komentarje o knjigi, ki so jih dali moji testni bralci in mu naložila nalogo, naj za knjigo napiše reklamo. Tako je potekal najin pogovor😀:

Na tem mestu sem pritisnila na gumb Regenerate response, ker mi ni bil najbolj všeč. Nadaljevala sva tako:

Zanimivo je, da je od nekje potegnil in dodal podatek, da je bil direktor Majzelj, jaz sem mu napisala zgolj priimek brez funkcije.

In na koncu sem seveda hotela dobiti feedback (“Zamislite si lokostrelca s prevezanimi očmi – strelja in nikoli ne ve ali strelja v prazno ali v tarčo. Dajajte povratne informacije, vedno in povsod!” – o tem v knjigi na strani 128).

Je bil res nazadnje na izobraževanju septembra 2021 😳? Preberite v knjigi “S pticami si delimo nebo” kako pogosto smo bili na izobraževanjih že pred več kot dvemi desetletji😜

EDEN IZMED NAS

SnežanaKomentiraj

Lojze Knap je svoje kratko življenje končal v Savi, podobno kot Edvard Rusjan nekaj let pred njim. Rusjana so sicer pokopali v Beogradu, mojega Knapa pa so z vlakom pripeljali v Slovenijo. Na spletnih straneh z imenom Stare slike sem našla spodnjo sliko:

S pogrebno kočijo so ga iz Rakeka prepeljali na cerkniško pokopališče.

Letos je v obliki rokopisa s pomočjo svetovnega spleta odpotoval nazaj v Srbijo in se v tovornjaku vrnil v 600 izvodih še kako živ v Slovenijo.

Knjigo v e-obliki lahko kupite ali si jo izposodite na tej povezavi Eden izmed nas – E oblika , v trdi vezavi pa jo lahko kupite na Eden izmed nas – trda vezava.

EDEN IZMED NAS je uresničil svoje sanje

SnežanaKomentiraj

Knap Alojzij, brat moje stare mame, se je rodil 14.6.1904 v Cerknici, sedem mesecev in sedem dni zatem, ko sta brata Wright 7. decembra 1903 opravila prvi polet z motornim letalom. Od malega je imel željo, da bi lahko letel – oziral se je v nebo, opazoval ptice v letu, izdeloval papirnate aviončke in jih spuščal iz senika. 29. junija 1910 si je skupaj z očetom Andrejem ogledal 40-metrski let Edvarda Rusjana z zrakoplovom EDA VI čez mirensko polje. Tisti dan je sklenil, da bo postal pilot. In kako si lahko razlagam njegovo trdno odločitev pri komaj šestih letih?

Poklican je bil.

Verjetno še danes odločitve, da boš postal pilot, ni tako preprosto uresničiti, za tiste čase pa se mi zdi skoraj nepredstavljivo, da je Lojze uresničil sanje malega dečka iz male Cerknice in to na samem začetku razvoja letalstva, ko si letala lahko preštel na prste. Življenje mu je bilo tako naklonjeno, da je na zemunskem letališču kar nekaj let opravljal svoj poklic, za katerega je bil nedvomno poklican. Bil je pilot in letenje je bilo vsekakor njegova prva odlika in strast.

V tistih časih so bili aeromitingi izjemno priljubljeni med ljudmi, piloti pa med dekleti. Mlado, lepo in premožno dekle iz ugledne beograjske družine se je zaljubilo v Lojzeta, Lojze pa vanjo. Bela je bila njegova druga strast.

Stran iz Lojzetovega albuma: Le katera je Bela?

Lojze je v svojem življenju (podobno kot vsi izmed nas) naletel na težko premagljive ovire, tudi na nekaj nepremagljivih. A kljub temu je uresničil svoje otroške sanje. Lahko je letel.

Lojzetov letalski znak

Po fantastični zmagi na mednarodnem letalskem aeromitingu, se je podobno kot Rusjan, nekaj več kot 22 let pred njim, 3.5.1933, pri 28-tih letih, zrušil v Beogradu. Njegovo truplo so z vlakom prepeljali do Rakeka in ga pokopali na cerkniškem pokopališču.

Lojzetu v spomin

Za tem izjemnim pilotom iz Cerknice pa je ostalo vprašanje brez odgovora:

Del pogrebnega govora

ODLOMEK IZ KNJIGE

SnežanaKomentiraj

Knap je prvič videl njegov nasmeh. Smejal se je na vsa usta in smejal se je tudi z očmi, iz katerih je izginil zloben lesk, ki je Knapa plašil vedno, ko ga je srečal. Njegova koža pa se ni mogla smejati, zabrazgotinjena ni mogla vzvaloviti v smejalne gube. Izgledal je kot smejoča se prikazen in Knapu se je v dno duše zasmilil. Ubogi Glodić! Kako mu je tragedija zaznamovala telo in dušo! Zaželel si je, da bi se Glodić smejal in smejal, da bi za vedno izginil zloben lesk iz njegovih oči. Zaradi te silne želje so iz njega kar privrele besede:

»Kaj pa tistega, ko so Slovenec, Hrvat in Srb tekmovali, kdo bo prej preplaval Donavo, veste?« Za trenutek so vsi utihnili, Glodić pa je rekel:

»Knap, pa kaj se dogaja s tabo? Ne samo da si v kantini, piješ slivovko, plačuješ pijačo, se vključuješ v pogovor, zdaj boš celo povedal šalo?« S pestjo se je potrkal po čelu: »Izgleda, da te trka luna. Tudi če bi že stokrat slišal to o Donavi in plavanju, bi jo želel od tebe slišati še stoprvič. Samo pazi, da boš povedal prav, Srb mora zmagati.«

»Seveda, Srbi morajo vedno zmagati. No, torej. Najprej je bil na vrsti Slovenec. Preplaval je četrtino reke, nato je omagal in utonil …« Vera ga je prekinila s pripombo:

»Nič čudnega, nisem še videla krepkega Slovenca.«

»Vera, pusti človeka, naj pove do konca,« se je vtaknil Ledovski.

»Drugi je bil na vrsti Hrvat,« je nadaljeval Knap, »zdržal je malo čez polovico in tudi on od utrujenosti utonil.«

»Da ga nisi zamenjal s Srbom,« je vskočil Hrvat.

»Pa pustite človeka pri miru, da bo lahko povedal do konca,« je spet protestiral Ledovski. »Torej, zadnji je bil na vrsti Srb. Uspešno se je boril s tokom vse do nekaj metrov od nasprotnega brega, ko je rekel: ,Ne morem več,ʻ se obrnil in odplaval nazaj.« Vsi so bruhnili v smeh. Knap je bil vesel, ko je gledal Glodićeve smejoče oči.

Biografija EDEN IZMED NAS

SnežanaKomentiraj

Biografija o maminem stricu, o slovenskemu letalcu iz Cerknice, ki je služboval na letališču v Zemunu kot pilot-lovec, o Alojziju Knapu (1904-1933) bo izšla pri Beletrini 8. aprila 2020.

Stran iz Beletrininega kataloga knjižnih novosti leta 2020